Filipini – biser jugovzhodne Azije

| Potopis

Filipini so dežela na jugovzhodnem delu Azije, ki jo sestavlja nešteto otočkov. Rekli bi ji lahko tudi zaprašeni biser, saj se v sklopu revščine skriva mnogo čudovitega, zato na Filipinih pridejo na svoj račun ljubitelji narave, kulture do tistih, ki radi uživajo na rajskih plažah in znajo ceniti tamkajšnjo odlično hrano, prikrajšani pa niso niti ljubitelji adrenalina.


Zaprašeni biser

Prvi stik s Filipini je običajno glavno mesto Manila, mesto z enajst milijoni prebivalcev, veliko smoga, vlage, (pre)veliko gnečo… Ob pristanku na tamkajšnjem letališču ti že prvi stik z njihovim svetom skoraj vzame sapo. Razloga sta vroče ozračje in visoka vlaga, a ko se privadiš na neobičajne razmere, je Manila zanimivo mesto, v katerem se prepletata revščina in bogastvo. Na eni strani moderne zgradbe ter prodajni centri priznanih znamk, na drugi kaotično življenje brezdomcev. Električna napeljava daje občutek nezaupanja, saj so kabli napeljani, kot da ima vsaka hiša svojo neposredno povezavo na elektrarno. Na cestah vlada kaos.

Niti pomislila nisem, da bi najela avto, zato sem se prepustila javnemu prevozu in domačinom, ki za plačilo radi opravijo prevoz po želji naročnika. Zelo eksotičen je prevoz s kočijo s konjsko vprego, s katero sem se peljala iz enega konca centra mesta do drugega. Kočijaž me je zelo presenetil, saj se je s kočijo vključil v promet na štiripasovno cesto polno prometa, a z njegovo iznajdljivostjo se je vse srečno končalo.

Rajske plaže v El Nidu

Ob omembi Filipinov marsikdo pomisli na rajsko plažo s palmami – takšno, kot je v El Nidu na severu otoka Palawan. Pot je kar zahtevna, a z nekaj iznajdljivosti ni večjih težav – če odmislim strah. Domačin, ki me je peljal, je vozil tako, kot vozi večina domačinov: brez upoštevanja cestnih pravil, neverjetno hitro in brez večjega zaviranja pred ovinki. Način vožnje na Filipinih se precej razlikuje od našega. Pred vsakim ovinkom voz-niki zatrobijo in ljudje so s tem seznanjeni, da se morajo umakniti s ceste, prav tako to velja za pse, pa tudi kokoši, goske in piščanci dobro poznajo ta zvok in vedo, kaj morajo storiti. Ob hujših neurjih pa se lahko zgodi, da je cesta zaprta, saj jo preplavita voda in blato.

V El Nido sem prispela v poznih večernih urah, zato nisem takoj dojela, kam sem prispela, a ko sem zjutraj iz hotelske sobe zagleda turkizno morje, kokosove palme, osamele otoke poraščene z zelenjem, peščene plaže…, so se mi uresničile sanje. Vožnja s tradicionalnim čolnom do samotnih otočkov, kjer domačini pripravljajo pristno morsko kosilo na peščeni plaži, je bila samo pika na i celotnega potovanja.

Riževe terase in čokoladni griči

Ena pomembnih turističnih atrakcij so riževe terase Banaue, uvrščene tudi na seznam kulturne dediščine Unesca. V razgibanem področju severnega in tudi največjega otoka Filipinov so pred približno dva tisoč leti pripadniki plemena Ifugao na skalnatem področju izdolbli terase, na katere so napeljali vodo iz bližnje reke. Terase so znane kot eno največjih mojstrovin človeških rok, na njih pa še danes pridelujejo riž, ki ima zaradi težjih razmer za pridelovanje tudi višjo ceno. Stopničaste terase delujejo kot da jim ni konca – če bi vse terase postavili v ravno črto, bi zaobjele kar polovico Zemlje.

Obiska vredni so tudi čokoladni griči na otoku Bohol, ki se razprostirajo na veliki površini. Če se povzpnete na enega izmed njih, je mogoče opazovati preostale, do kamor seže oko. Griči so nastali že v času, ko je bilo tam morje. Gre za nekdanje koralne grebene. Ko se je morje umaknilo, je griče porasla trava, ki v sušnem obdobju porjavi in zato se jih je prijelo ime “čokoladni griči”. Na čokoladnih gričih živijo najmanjši še živeči primati imenovani tarziji, ki veljajo za ogroženo vrsto. Živalca spominja na razne like iz risank, aktivna je samo ponoči, podnevi pa mirno čepi na veji drevesa in te z neverjetno veliki očmi mirno opazuje. Pravo nasprotje tej majhni simpatični živalci so veliki pitoni.

Jeepneyi in tricikli

Posebnost Filipinov so jeepneyi, ki bi jih lahko poimenovali cirkuška prevozna sredstva. So kot nekakšni taksiji ali mini busi, na katere se nabaše tudi do 30 ljudi. Potniki ne sedijo samo v vozilu, temveč tudi na strehi ali pa se z rokami držijo zadnjega dela, z nogami pa se upirajo na zunanje poličke. Domačini so zamisel za jeepneye dobili pri ameriški vojski, ki jih je uporabljala v drugi svetovni vojni. Med Filipinci so še danes najbolj priljubljeno prevozno sredstvo. Pri jeepneyih je zelo pomemben tudi njihov izgled, zato nanje narišejo in napišejo marsikaj in dajejo videz kot bi bili pripravljeni za cirkuške predstave. Drugo zelo pogosto prevozno sredstvo na Filipinih so tricikli, ki izgledajo, kot bi na desno stran motornega kolesa pritrdili škatlico s sedežem za dve osebi in pomožnim kolescem. Sedež za dve osebi je zgolj za Filipince, kajti za tujce je običajno premajhen.

Najhitrejše je potovanje z letali, tudi ceneno, a letalski promet ni najbolj zanesljiv. Po pristanku zadnjega oziroma petega notranjega leta sem želela do Manile zgolj le še po tleh, a sem prišla z dežja pod kap zaradi divje vožnje lokalnih avtobusov.

Želja po boljšem življenju

Filipinci so eden izmed najbolj veselih narodov sveta. Smeh pri njih je res pogosto zaznati, prav tako prijaznost in vedno pripravljenost pomagati turistom. Navzven morda mnogim dajejo občutek, da jim svoboda pomeni več kot materialne dobrine in da potrebujejo le toliko, da preživijo svoje družine. Verjetno je res peščica tudi takšnih, a realnost večine je drugačna. Želijo si boljšega, kakovostnejšega življenja, kot ga vidijo pri turistih ali na televizijskih zaslonih.

Prebivalci Filipinov so tudi precej verni in to na veliko kažejo navzven, saj imajo precej cerkva in raznih ostalih znamenj, ki predstavljajo krščansko vero. V manjšini so muslimani, ki živijo na južnem otoku.

Filipini so zaradi svoje lege precej izpostavljeni raznim naravnim katastrofam, kot so tajfuni, poplave, potresi, a ne glede na to so vsekakor vredni obiska.

Ključne besede

PotopisFilipini

Avtorji

Mateja Mazgan

Mateja Mazgan

Popotnica

Sorodne novice

Nazaj