Ko čas ni pomemben…

| Potopis

Azori – edina evropska oaza


Azori so arhipelag, sestavljen iz devetih glavnih otokov in osmih otočkov, ki so razpotegnjeni v 600 km dolgi zračni liniji. Azori so ena dveh portugalskih avtonomnih pokrajin – druga je otočje Madeira. Od celinskega dela Portugalske so oddaljeni 1360 km, do kanadske obale je 1925 km, zato niso prav pogosto obiskani. Navdušujejo predvsem z neokrnjeno naravo.

Vseh devet otokov je vulkanskega nastanka, kar je opazno že iz letala, saj temna kamnina in vulkanski kraterji vse povprek že na daleč kažejo na njihov nastanek. Za potovanje med otoki je priporočljiv letalski prevoz. Prevoz s trajekti je sicer cenejši, a vzame precej več časa, od začetka oktobra do konec aprila pa zaradi nemirnega morja trajekti tudi ne vozijo – razen med bližnjimi otoki, kjer nemirno morje na trajekte nima večjega vpliva. Po otokih pa je najbolj enostavno potovati z najetim avtomobilom.

Na vprašanji, kdo je otoke odkril in kdaj so jih prvič naselili, ni jasnih odgovorov. Nekateri trdijo, da so jih prvi odkrili portugalski morjeplovci dobrih sto let pred Kolumbom, drugi pa, da jih je odkril kralj Alfonz V, ki je tudi naselil prebivalce iz celinskih provinc na otočje. To naj bi se zgodilo okoli leta 1440, kar je bilo še vedno pred Kolumbovim potovanjem mimo otočja. Otočje je bilo vedno zelo pomembna postojanka za pomorščake, ki so pluli med obema celinama. V zgodovini so si Azore večkrat skušali priboriti Španci, a so ostali Portugalski in so sedaj avtonomna pokrajina Portugalske.

Na otokih imajo skozi vse leto prijetne povprečne temperature: med zimskimi 13 in poletnimi 22 °C. Obilje dežja prispeva k visoki vlažnosti zraka, kar smo občutili na neprestano vlažnih oblačilih. Vlaga in temperature vplivajo tudi na vegetacijo: na prostem smo občudovali velike in bujne rastline, kakršne pri nas skrbno vzgajamo v lončkih kot sobne rastline.

Azorsko otočje postaja vedno bolj privlačno turistično območje, na katerem pa še ni pravega masovnega turizma. Domačini celo trdijo, da si ga ne želijo. Želijo namreč ohraniti pristno pokrajino, kar jim uspeva na osmih otokih, na glavnem, imenovanem Sao Miguel, pa so jim vajeti že ušle iz rok, saj je na najem vse več masovnega turizma. Na tem otoku tudi živi večina prebivalcev, otok pa se bistveno razlikuje od ostalih: na prvi pogled najbolj po velikih nakupovalnih centrih in po mestu Ponta Delgada, kjer je povsem drugačno vzdušje kot na preostalih otokih.

Življenje na Azorih teče počasi. Tako počasi, da nas je to nekajkrat skoraj vrglo s tira, ko smo v nedogled čakali na postrežbo v preprostih vaških gostilnah. A po nekaj dneh smo bili tudi mi umirjeni. Številni prebivalci se v želji po večjem zaslužku raje selijo na celinsko Portugalsko, kot da bi začeli z razvojem lokalnega turizma. Tisti, ki se na celini izobražujejo, se tam tudi zaposlijo in si ustvarijo dom. Ekonomska kriza je prinesla tudi selitve v Kanado in Južno Ameriko.

Obiskala sem štiri otoke: Terceiro, Pico, Faial in Sao Miguel.

Terceira

Otoka Terceira se ne da prepotovati, ne da bi vmes srečal kar nekaj čred krav, pa naj bo to sredi največjega neurja ali ob čudovitem sončnem dnevu. Terceira je majhen otok, a poln zanimivosti. Po večini otoka se razprostirajo z vulkanskimi kamni zagrajeni pašniki, ki se jih nismo mogli nagledati. Kvadratasti, pravokotni, ovalni in vseh drugih možnih oblik pašniki, polni goveda, so prava paša za oči. Živo zelena barva bujno rasle trave in majhne cvetlice, mah po kamnitih ograjah ter najpogosteje črno bele krave vabijo obiskovalce na razne razgledne točke. Na severozahodnem delu otoka se razprostira majhen gosto zarasel gozd, ki spominja že na pravcati pragozd. Nedaleč stran ob obali je pred valovi s kamni zaščiteno kopališče Ponta dos Biscoitos. Kup golih skal ščiti najbolj hrabre, da se podajo v hladno oceansko vodo, mogočni valovi pa neprestano poskušajo pokazati svojo prevlado nad skalami. Dvigajo se po več metrov v zrak in ustvarjajo značilen zvok. Na videz gmota nekoristnega sveta, v katerem za različnimi skalami poležavajo obiskovalci, se sončijo in sproščajo na toplem soncu. Ne daleč stran visoki valovi omahujejo pod mogočnimi klifi. Majhna mesteca ob obali se bahajo s pisanimi kapelami. Gre za del bogate arhitekturne dediščine, ki ni bila uničena v silovitem potresu leta 1980. Glavno mesto Terceire in hkrati najstarejše mesto na Azorih Angra do Heroismo se ponaša z majhnim, a lepim glavnim trgom, zidovi gradu, v katerem je bil včasih zapor in izstopajočo modro cerkvijo. Mesto velja za zgodovinsko prestolnico Azorov in je uvrščeno med Unescovo kulturno dediščino.

Otok skriva svoje lepote tudi v notranjosti. Podzemne vulkanske jame, ki jih je ob nastajanju otokov za seboj pustila lava, so zelo primerne za oglede. Jame nimajo kapnikov, imajo pa vulkanske rove in omogočajo vpogled v notranjost vulkanov. V poletnih mesecih so največja atrakcija ulične bikoborbe, ki jih prirejajo tudi po večkrat na teden, na njih pa se zbere veliko ljudi, ki opazujejo, kako hrabri tečejo tik pred bikom.

Ilha do Pico

Na majhnem otoku Ilha do Pico (46 km × 16 km) je veliko zanimivega in raznolikega: vulkanske vzpetine, pod katerimi se razprostirajo pašniki, jezera, nasadi pomaranč in banan, moder ocean in pogled na sosednja otoka Ilha do Faial ter Sao Jorge. Ilha do Pico je na nas naredil najbolj poseben vtis. Pogled na najvišji portugalski vrh Pico je veličasten. S svojimi 2351 m se mogočno dviga nad preostali del otoka, prav tako poln vulkanskih kraterjev. Vrh Pico je pogosto zavit v oblake, zato je včasih treba nekaj sreče, da ga sploh vidite. Mogoč je tudi vzpon na vrh – izhodišče je na 1200 metrih nadmorske višine. Pot ni zahtevna, zahtevno pa je vreme, ki se zelo hitro spreminja, zato se pogosto kdo tudi izgubi. V zimskih mesecih je vrh odet v sneg, kar vzpon oteži. Vsak, ki želi na vrh, dobi pri koči, kjer je izhodišče, gps napravo, lahko pa za 100 evrov najamete tudi vodnika. Tisti, ki so doživeli sončni vzhod ali zahod na vrhu, povedo, da je to nekaj zares čudovitega. Medtem, ko v višavah potrebujete ne samo debelo jakno, ampak tudi kapo in rokavice, je lahko ob morju toplo in primerno za kopanje. Ceste po otoku so lahko za nekatere strah vzbujajoče, saj ne manjka strmih vulkanskih pobočij. Glavne ceste so lepo urejene, široke in pregledne, stranske pa so ozke in lahko močno porasle z mahom, kar terja še dodatno previdnost, saj so spolzke. Otok svojo črnino, po kateri ga je portugalski pesnik poimenoval tudi Ilha Preta (Črni otok), najbolj izkazuje na vinorodnem področju. Picoa, kot se imenuje predel s tisočerimi nekaj kvadratov velikimi, s temnim kamnom zagrajenimi vinogradi, je pod Unescovo zaščito. Zaščite s kamni ščitijo vinske trte pred močnimi vetrovi, z absorbirano toploto pa grejejo grozdje.

Ilha do Faial

Majhen, vsega 173 km2 velik otok, na katerega je najenostavneje pripotovati s trajektom iz sosednjega otoka Ilha do Pico. Je zadnja točka v Evropi, saj preostala dva Azorska otoka že ležita na ameriški tektonski plošči. Vožnja z trajektom iz Ilha do Pico traja le slabe pol ure (cena povratne karte znaša 4 evre za osebo in 15 evrov za avto). Ilha do Faial je znan predvsem po modrih hortenzijah, zato ga je portugalski pesnik Raul Brandão poimenoval tudi modri otok. Kot na vseh drugih vulkanskih otokih se tudi tukaj najvišja točka končuje v robovih ugaslega vulkana Caldeira Cabeço Gordo. Na najbolj zahodni točki otoka je pusta pokrajina Capelinhos, pravo lavno polje, ki je nastalo po velikih izbruhih vulkana v letih 1957 in 1958 in je še vedno golo.

Sao Miguel

Glavni otok Sao Miguel je popolno nasprotje ostalim otokom. Izstopa že po velikosti, saj je z 80 kilometri po dolžini in 20 po širini največji izmed vseh devetih otokov. Na njem živi skoraj polovica vseh prebivalcev Azorov. Po otoku se razprostira več sto vulkanskih gričev, med katerimi so speljane ceste do raztresenih vasi in obmorskih mest. Ko smo se ravno navadili na zelo počasen utrip življenja, smo se za konec potovanja podali še na Sao Miguel, kjer je turizem najbolj razvit. Glavno mesto Ponta Delgada je vsekakor vredno ogleda. Veliko lokalov vabi obiskovalce na morske specialitete. Ponta Delgada je odlično izhodišče za oglede po otoku, zvečer pa za obisk kakšnega lokala. Posebnost so nasadi ananasov skoraj v centru mesta. Starinski rastlinjaki so bili tam prej, preden so okoli njih zgradili visoke bloke. Turiste z veseljem sprejmejo in jim pokažejo, kako uspeva ananas – na leto ga pridelajo približno 2 tisoč ton. V trgovinah ti sadeži niso poceni, saj je zanj treba odšteti 5 evrov. Azori so nekaj časa sloveli tudi kot veliki pridelovalci pomaranč – dokler jim ni bolezen posušila dreves. Namesto pomaranč so posadili druge rastline, med njimi tudi čaj. Ker so želeli polja posaditi z neko drugo kulturo, se je na dokaj neznan način tukaj pojavil čaj. Danes dve podjetji na petdesetih hektarjih pridelujeta znan in cenjen azorski čaj – črni in zeleni, ki ga obirajo strojno in ne več ročno, kot nekoč.

Na otoku je veliko naravnih zanimivosti. Najbolj slikovita razgledna točka je Vista do Rei oziroma Siete Cidades, od koder se razprostira razgled na kraterski jezeri: eno je modre, drugo zelene barve in sta najbolj fotografirani naravni znamenitosti na Azorih ter tudi najpogosteje uporabljena motiva za promocijo Azorov. Legenda pravi, da sta ju s svojimi solzami napolnila mlada zaljubljenca. Kralj je imel prelepo hčer, ki je tako oboževala naravo, da je vsak dan preživ ljala čas v gozdovih, ob rekah, jezerih in skritih dolinah. Tako je nekega dne srečala čednega mladega pastirja in se zaljubila. Ko je za novico zvedel kralj, je hčerki prepovedal srečanja z pastirjem, saj je želel, da se hčer poroči z izbranim bogatim princem. Hčer je očeta prosila, da se ji je dovolil še zadnjič sestati s pastirjem. Ob srečanju sta tako jokala, da sta zapolnila oba osamela kraterja s solzami: nastalo je manjše zeleno ter večje modro jezero. Na otoku je v ugaslih vulkanih še veliko drugih jezer, gosto zaraslih gozdov, grap, jam, slapov, širnih pašnikov in bujnega cvetja ter zelenja. Med cvetjem ne manjka hortenzij, strelicij, božičnih zvezd, hibiskusov, lilij itn. Prav poseben je predel z gejzirji Furnas, kjer se lahko kopate v termalnem kopališču. Iz zemlje se vse povprek kadi, močan vonj po žveplu pa je prav nadležen. Domačini vroča tla uporabljajo tudi za kuhanje. Sestavine zložijo v velik lonec, ki ga postavijo v že pripravljene luknje, nanj dajo pokrov in počakajo, da je po približno šestih urah golažu podobna jed kuhana.

Za Azore pravijo, da so edina oaza v Evropi. Potovanje po teh odmaknjenih in za mnoge še vedno slabo poznanih otokih, je zares drugačno. Četudi dobiš vse najnujnejše, kar potrebuješ, imaš občutek, da si se vrnil daleč nazaj v preteklost. V obdobje, ko čas ni bil pomemben – pomembna je bila le narava in tisto, kar je nudila ljudem.

Ključne besede

PotopisAzori

Avtorji

Mateja Mazgan

Mateja Mazgan

Popotnica

Sorodne novice

Nazaj