Mesto, ki nikoli ne spi

| Potopis

Manila in Luzon, največji otok Filipinov


Prvo srečanje s filipinsko prestolnico Manilo me je navdajalo z nelagodjem. Še posebno, ker sem jo začel spoznavati v nočnih urah in na zadnjem sedežu taksija. Taksisti na vseh koncih sveta si prav radi privoščijo nevedne tujce in skušajo z vožnjo čim več zaslužiti. Prvi ni hotel vklopiti taksimetra in se je skušal pogoditi za precej zasoljeno ceno. Po nekaj sto metrih sem izstopil in poizkusil srečo z drugim taksistom. Ta je brez pregovarjanja vklopil taksimeter in pomignil, naj zaklenem vrata. »Je ponoči nevarno?«, zaskrbljeno povprašam? »Ni hudega,« me je hitro potolažil voznik. »Le v določenih predelih je potrebna previdnost.« V isti sapi je nadaljeval: »A brez skrbi, predel kamor te peljem, je varen tudi ponoči!«

Mesto nikoli ne spi

Filipinsko prestolnico z okoli 10 milijoni prebivalcev sestavlja ducat združenih in danes neločljivo medsebojno povezanih mest. Na njenih ulicah življenje vrvi dobesedno noč in dan.

Brez pravega reda se izmenjujejo revni in bogati predeli. Na eni strani vabijo veliki trgovski centri, na drugi tržnice s sezonskim sadjem in ponaredki, nikoli pa ni daleč stran niti revščina v barakarskih naseljih, kamor se zgrinjajo najrevnejši v upanju na zaslužek v mestu. Skozi ves ta človeški vrvež kot privid vodijo linije mestne železnice, katere tiri so zaradi pomanjkanja prostora speljani visoko nad hišami in prometnimi ulicami. Vožnja z vlakom je pravzaprav najhitrejši možni način potovanja po mestu. Žal proga ne doseže vseh predelov, poleg tega pa je v vagonih ves čas precejšnja gneča – še posebno v času jutranje in popoldanske konice.

Zato je vožnja z mestnim vlakom povezana s precejšnjim tveganjem, da ti kaj neopazno izgine iz žepa ali torbice – kljub prisotnosti številnih policistov in njihovih kolegic. Vožnja z vlakom je regulirana na prav poseben način – na postajah imajo ločeno vrsto za ženske in moške, ki vstopajo v vagone. Ob zgledno urejenem sistemu, ki je še posebno prijazen do mamic z otroki, sem se vprašal, če je tudi to zasluga filipinskega združenja za pravice žensk Gabriela. Ustanovljeno je bilo leta 1984, iz njega pa se je razvila tudi politična stranka. Poimenovana je po revolucionarki Gabrieli Silang, ki je v 18. stoletju izgubila življenje v boju proti španskim kolonizatorjem.

Prenočišče sem imel rezervirano v manjšem družinskem hotelu Malate pensionne, ki se ponaša z ugodno in varno lokacijo. V ulici prijetno domačega imena Adriatico in njeni okolici se vrstijo številni gostinski lokali in karaoke bari, nedaleč stran vabi bogato založena tržnica, še bližje pa je veliko nakupovalno središče Robinsons. V njem se mimogrede izgubite, naprodaj pa je prav vse, kar si lahko zamislite – vključno z izdelki najbolj znanih svetovnih znamk. Za boljšo predstavo si zamislite, da je nakupovalno središče vsaj petkrat večje od največjega v Sloveniji! In komur to ni dovolj, se lahko na robu Manile odpravi do velikanskega Mall of Asia, ki velja za eno največjih nakupovalnih središč v Aziji! Za mnoge je najbolj zanimiv dela mesta Intramuros. Predstavlja ga mogočno obzidje, ki so ga zgradili Španci. Za njim se stiskajo ozke ulice, ob katerih se vrstijo privlačne zgradbe. Videti so stare več stoletij, čeprav so večino zgradili šele sredi preteklega stoletja. Ta del mesta je bil namreč med 2. svetovno vojno močno bombardiran, zato so morali večino zgodovinskih zgradb temeljito obnoviti ali celo zgraditi na novo. Kamnito obzidje z ene strani obdaja reka Intramuros, po kateri so nekoč plule trgovske ladje do morja. Z ostalih treh strani obzidje obdajajo zelene površine. Deloma v obliki igrišča za golf, večinoma kot površina velikanskega parka. Na njegovem obrobju vzbuja pozornost nekaj spomenikov. Med drugim so posvečeni priljubljeni predsednici Corazon Aquino in njenemu umorjenemu možu ter pomembnemu narodnemu buditelju Joseju P. Rizalu, ki so ga leta 1890 ubili Španci v bližnji utrdbi.

Vozila z drugega sveta

Nepopisna gneča na ulicah je nekakšna rdeča nit vseh predelov Manile. Na njih se gnetejo vozila vseh mogočih znamk in starosti, poseben pečat pa jim dajejo jeepneyi. To so nekakšni križanci med kamioni in avtobusi, katerih karoserije že desetletja izdelujejo v delavnicah manjših obrtnikov. Prvotna vozila so začeli izdelovati po 2. svetovni vojni, ko so za javni prevoz uporabljali edino, kar je ostalo po vojnem uničenju: predelana ameriška vojaška vozila jeep (Willys in Ford) – po njih so tudi dobili ime. Pravzaprav gre za skovanko iz imena jeep in jitney (majhen avtobus). Tovrstna vozila so danes videti, kot da prihajajo iz drugega časa in sveta. Čeprav jih izdelujejo različni manjši izdelovalci, so prepoznavni že od daleč predvsem po škatlasti obliki razmeroma nizke karoserije in živahnih poslikavah, ki krasijo zunanjost in notranjost.

Jeepneye izdeluje več manjših izdelovalcev, pogosto tudi posamezni zanesenjaki, ki izdelajo le vozilo ali dve. Za razliko od prvotnih vozil današnja sestavljajo največ iz japonskih sestavnih delov ali rabljenih kamionov. Nekateri so podobni prvotnim vozilom, modernejši pa po obliki spominjajo na modele hummerjev, hond in toyot. V delavnicah tako kot od nekdaj na robustno podvozje namestijo dolgo nizko kabino, ki potnike varuje pred soncem in dežjem. Okna so majhna in ne omogočajo razgleda, saj služijo le za prezračevanje. Seveda vozila večinoma niso opremljena s klimatsko napravo. Potniki sedijo na dveh vzdolžnih klopeh. Vožnja na njih ni ravno udobna, zato pa je toliko bolj zabavna. V gneči se mimogrede zapleteš v pogovor. Kot tujec morda še prej, saj večina domačinov dobro govori angleško. Podjetni vozniki za volanom hrumečih pošasti skrbijo tudi za pobiranje denarja. In to kar med vožnjo kljub temu, da potniški del z voznikom včasih povezuje le majhno okno! Vsak nov potnik pove, kam je namenjen in sosedu poda denar, ki pride do voznika preko vrste rok. Morebitno vračilo drobiža poteka na enak način, le v drugi smeri. Pri tem seveda igra pomembno vlogo poštenje. K sreči vozniku ni treba izdajati vozovnice… Blagajno predstavlja kar lesena škatla na armaturi. V levi roki voznik večino časa drži šop različnih bankovcev zloženih po sistemu, ki mu omogoča hitro vračanje denarja. Tudi vstopanje in izstopanje je zelo neudobno, saj je strop vozila izredno nizek, v potniški prostor pa vodijo ena sama vrata na zadnjem koncu. Največja posebnost jeepneyev je njihova zunanjost. Vozila nenavadne oblike so narejena iz nerjaveče pločevine. Okrasijo jih s številnimi kromiranimi dodatki. Večinoma so pisano pobarvana in okrašena s številnimi unikatnimi slikami, ki predstavljajo prave umetnine. Upodabljajo tako filmske in glasbene zvezde kot tudi fantazijske in svetopisemske podobe. Za piko na i poskrbijo še številni napisi v obliki imen, izrekov ali citatov.

Jeepneyi večinoma vozijo med do 50 km oddaljenimi kraji, ponekod pa predstavljajo tudi mestni prevoz. Nikakor mi ni uspelo izvedeti, kako to, da jih še niso izpodrinili sodobnejši in udobnejši kombiji ali manjši avtobusi. No, kljub glasnim in potratnim dizelskim motorjem imajo poleg nostalgije vendarle nekaj prednosti: predvsem je vanje mogoče natlačiti presenetljivo veliko potnikov, na tleh pa je dovolj prostora tudi za vsakovrsten tovor. In ko zmanjka prostora v kabini, se začnejo novi potniki preprosto vzpenjati na streho, kjer se prevažajo na velikem prtljažniku.

Zadnja leta si predvsem v Makati, poslovnem delu Manile, prizadevajo za manj onesnažen zrak, zato so v nekaterih predelih prepovedali vožnjo jeepneyem. Nadomestili so jih z nekoliko manjšo različico podobno pisanih vozil na električni pogon.

Vulkan v vulkanu

Manila leži na Luzonu, največjem filipinskem otoku. Velik je kar za pet Slovenij, zato si je za njegovo spoznavanje treba vzeti dovolj časa. Plaže niso najlepše – za najlepše se je treba potruditi na južnejše otoke. A vseeno je na Luzonu dovolj zanimivosti, ki lahko zadovoljijo zahtevnejše popotnike. Velja si ogledati Taal, enega izmed najbolj aktivnih filipinskih vulkanov, ki na prvi pogled deluje miroljubno in prav idilično. V njegovem velikanskem kraterju je namreč jezero, ki domačinom omogoča bogat ribolov. V jezeru je več otokov – nekateri izmed njih so vulkanski stožci in na enega izmed njih se je mogoče povzpeti. Za manj kot uro trajajoči vzpon domačini priporočajo ježo na konjih, a sem se ob pogledu na majhna kljuseta brez težav odločil, da se na vrh odpravim kar peš. Vzpon na vrh je v vsakem primeru poplačan z lepimi razgledi v vulkansko žrelo, ki je napolnjeno z vodo, sredi jezerca pa se dviguje manjši otok. Sem in tja parne meglice pričajo, da se pod zemljo še vedno nekaj dogaja. Vulkanske aktivnosti redno spremljajo okoliške raziskovalne postaje. Od zadnjega izbruha leta 1965 je sicer minilo že precej časa, a spomin na nekaj sto žrtev je še živ. Pred nekaj meseci je prišlo v velikem jezeru do množičnega pogina rib. Tudi to so povezovali s podzemnimi vulkanskimi aktivnostmi, saj naj bi ribe poginile zaradi segrevanja vode ali pa zaradi večje koncentracije posameznih mineralov. Kljub prikriti grožnji je vulkan Taal skupaj z jezerom ena največjih turističnih atrakcij Luzona. Poleg tega se zaradi višje lege ponaša s hladnejšim podnebjem kot obalni kraji. Zato si premožnejši Filipinci na robovih kraterja gradijo razkošne vikende ali pa si vsaj omislijo občasen oddih v katerem izmed številnih hotelov v kraju Tagaytay.

Igor Fabjan

Ključne besede

PotopisFilipiniManilaLuzon

Sorodne novice

Nazaj