Divja Afrika

Reportaže, Doživetja

Z novo toyoto land cruiser po poteh puščavskih slonov v Namibiji


Prava Afrika voznika, navajenega asfalta in udobja civilizacije, hitro postavi na realna tal. Očara, presune in izostri čutila. Ceste je tam treba čutiti, ne le videti …

Globoko na jugu črne celine, v Namibiji je mobilnost čisto drugačna od tiste, ki smo jo vajeni doma. Vsako potovanje z avtomobilom je prava mala ekspedicija. Seboj moraš imeti zalogo goriva, vode in vsaj eno oziroma bolje dve rezervni pnevmatiki na platiščih. V deželi, ki je po površini večja trikrat večja od Velike Britanije oziroma dvakrat večja od Nemčije, je malo cest; več kot 87 odstotkov (37.000 km) cestnega omrežja še vedno poteka po makadamih skozi odročne divjine. V določenih delih dežele je razdalja med črpalkami in delavnicami z varilnimi aparati tudi več kot 500 kilometrov. Tam na mobilnost res gledajo veliko drugače. Avto mora biti zagotovilo, da se boš lahko vrnil. Več kot vse drugo šteje zanesljivost. Zunaj pa je prava divjina z vsemi zobmi, kremplji, strupniki, rogovi in okli. Kdor spoštuje zakone narave bo tam užival, kdor njih ne, ne bo prišel daleč. Preprosto.

Video

Tehnična vožnja ima zakonitosti in osnove je treba poznati ter divjino spoštovati.

Dežela terencev

To je dežela štirikolesnega pogona. Zunaj mesta srečuješ le prave klene terence, take z reduktorjem, dodatno jekleno zaščito in resno terensko obutvijo. Največ je toyot. Land cruiserjev vseh izvedb in poltovornjakov hiluxov. Zakaj? Zaradi zanesljivosti in zaradi dejstva, da je večino okvar ali poškodb mogoče rešiti sredi ničesar ter nadaljevati vožnjo, pravijo domačini. Prometa zunaj mest je zelo malo, saj v prostrani državi živi le 2,2 milijona ljudi. Narava je tu mogočna in neusmiljena. Ljudje morajo biti iznajdljivi. Ena najstarejših puščav na svetu Namib - obstaja že 43 mio. let - se razteza praktično vzdolž celotne namibijske obale.

Cesta iz soli

V priobalnem pasu peščene magistralke utrjujejo z morsko vodo. Na soncu nastane trda plast soli, ki sprime pesek in nadomešča asfaltno podlago. Je pa površina ceste izjemno spolzka in nevarna, ko jo polivajo z vodo.

Nambija - ena najredkeje poseljenih držav sveta: 1,5 prebivalca/km2
37.000 km makadamskih in le 5450 km asfaltnih cest
100 km/h - dovoljena hitrost na pesku

Ne spreglejte: Legenda živi - toyota land cruiser #ZaVolanom

Ribiške palice na odbijaču, ladijske razbitine na dosegu roke

Ponekod sipine sežejo do oceana, veliko je dolgih peščenih plaž, na katerih ribiči lovijo kar iz avtomobilov. Vode južnega Atlantika so zelo bogate s favno, tokovi pa izredno močni. Domačini s terenci pridejo prav na mejo valov in z dolgimi palicami, zataknjenimi v tulcih na odbijači, lovijo z obale. Ob ugodnem toku pa trnke celo s počasno vožnjo vlečejo vzdolž obale. Samo dobre pol ure smo potrebovali in pred avtom na plaži se je znašel slabih 40 kg težek morski pes. Izjemna izkušnja ribolova “s havbe”. Elegantno bitje smo spustili nazaj med valove. Avtomobili s palicami na odbijaču so nedvomno posebnost te dežele. Vožnja po “nikogaršnjem pesku” zlovešče obale okostnjakov - plaži med puščavo in Atlantikom - pa postreže še z razgledom na ladijske razbitine, žrtve megle in skritih čeri.

Vožnja po morskem dnu do živih fosilov

Pot nas je vodila tudi preko nezemeljske pokrajine velikanskega vulkanskega kraterja Messum s premerom 18 km. Mega erupcija se je zgodila, ko je območje še pokrival ocean. Cesta oziroma pot vodi preko zanimivih geoloških formacij, je pa zaradi ostrega kamenja neusmiljena do pnevmatik.Trenutek nepozornosti je dovolj, da pnevmatiki zadanete smrtno rano. Celo v prvi prestavi reduktorja pri hitrosti pešca je treba voziti skrajno zbrano. To je divjina, kjer na napako voznika prežijo tudi neživi elementi narave: skalne britvice in vulkanska šila. Na videz povsem pusta pokrajina, kjer v zadnjih štirih letih ni padla niti kaplja dežja, pa skriva življenje. Posebnost je živi fosil nenavadnega videza, rastlina velbičevka. Največjo -1,8 metra v premeru - so našli prav v kraterju Messum. Stara je več kot 1000 let. Popolnoma prilagojena na surovo okolje, vlago črpa iz zraka in v povprečju zraste le milimeter na leto.

Prekletstvo belega prahu in blatna past sredi suhe puščave

Ena od posebnosti vožnje po afriških cestah so tudi oblaki prahu izpod koles. Ti sredi sončnega dne brez oblačka lahko vidljivost pri vožnji v konvoju zmanjšajo na manj kot 10 metrov in voznika v hipu postavijo v nevaren položaj. Ključno je, da voznik nemudoma prilagodi hitrost in je obenem pozoren tudi na vozilo, ki vozi za njim. Radijska postaja je zelo dobrodošla, da voznika za seboj obveščaš o nevarnostih na poti: kamenju in celo zapuščenih ali okvarjenih avtomobilih sredi ceste. Veter z boka, ki odnese prašne oblake, je prava odrešitev za vozila v konvoju.

Blatne jame, ki jih v peščene struge skopljejo puščavski sloni, pokrije zelenje, da vse skupaj niti ne zgleda nič nevarnega. Popolna past. Brez reduktorja, zapore diferenciala in včasih tudi vitla tu preko ne gre. Avto mora ohraniti inercijo, a s plinom ne gre pretiravati.

V Afriki ima vsaka bližnjica svojo ceno. V sušnih obdobjih peščene struge rek ponujajo naravno, na videz zelo udobno cesto, ki omogoča hitro napredovanje preko kamnitih kanjonov. A ni tako preprosto … Rečne struge si mora voznik deliti s čredami puščavskih slonov. To so njihove poti in vir vode. Ti 5,5 tonski velikani sodijo med najbolj nevarne afriške živali in nedotakljivost svojega ozemlja jemljejo smrtno resno. Z dobrima dvema tonama težkimi terencem obračunajo za šalo, če voznik prestopi mejo tolerance ali se ob nepravem času znajde na poti črede. Poleg vsega, pa sloni v iskanju vode sredi suhe puščave lahko pripravijo nevarne blatne pasti. V pesku z okli skopljejo globoke jarke, kamor se nateče podtalnica z dna suhe struge. Praktično sredi puščave tako lahko z avtom obtičite v blatni kaši.

Toyota je na poteh Namibije ena najbolj spoštovanih znamk. Domačini najbolj cenijo zanesljivost in robustnost mehanike land cruiserjev in hiluxov. Poleg tega so ti avtomobili v osnovi še vedno enostavni za popravilo, tudi zunaj na pesku. To je najbolj iskreno priznanje, ki ga izdelovalec lahko dobi s cest oziroma poti.

 

Na namibijskih cestah se lahko zgodi, da v celem dnevu na cesti ne srečaš niti enega avtomobila. Tam zunaj si odvisen od sebe in svoje opreme ter tehnike. Vozniške izkušnje pomenijo veliko prednost.

Afriške ceste ne prizanašajo opremi. Smrtno poškodovana pnevmatika.

Nemogoče poti? 

Po peščenih avtocestah in divjega brezpotja Namibije smo prevozili več kot 1000 kilometrov. Pasti najstarejše puščave na svetu celo pri hitrosti pešca za volanom zahtevajo popolno zbranost. Cesto tam začutiš, dobesedno. Celo pri hitrosti pešca moraš voziti zbrano. Avto kot je land cruiser je treba v tej deželi razumeti tako, da v pravem trenutku izkoristiš prednost vseh njegovih sistemov za zagotavljanje oprijema v najbolj ekstremnih voznih razmerah. Voziti ga je treba z glavo, saj imata tudi robustnost in pogum svoje meje. Postavlja jih narava. Če se tega zavedaš, potem zanj skoraj ni nemogočih poti.

 

Večina terenskih vozil je “obuta” v resne terenske pnevmatike. To pomeni, da imajo pnevmatike z globokim profilom in močno ojačanimi boki.

Najvišja gora Namibije je Brandberg (gorska veriga v ozadju) ali tudi goreča gora zaradi barv ob sončnih zahodih. Vrh seže 2573 metrov nad obalo Atlantika. Poti okoli nje ponujajo eno najlepših panoram severozahodnega dela puščave Namib. Pod njenimi pobočji kraljujejo črede puščavskih slonov in krdela zelo redkih puščavskih levov.

Foto: Dobrodošli na peščenih poteh čudovite dežele

 

Jure Gregorčič

Jure Gregorčič

Novinar - urednik Motorevije

Nazaj