Hibridni izlet: slapovi in korita v soški dolini

Reportaže

Krasna hči planin


Pesnik Simon Gregorčič je najlepše opisal krasote reke Soče in njene okolice, ki jih danes znova in znova odkriva vse več ljudi. A če je poleti v ospredju reka Soča s svojo turkizno barvo vode, soška dolina tudi v jeseni ponuja številne zanimivosti, ki so vredne obiska in ogleda. Izbrali smo nekaj takšnih.

V dolino Soče smo se zapeljali prek Vršiča. Ta je bil zjutraj na kranjskogorski strani zavit v gosto meglo, na vrhu 1611 metrov visokega prelaza pa se je že razkrival pogled na dolino Soče. Pri vožnji navzdol po vršiških serpentinah se je akumulator našega hibridnega RAV4 povsem napolnil, tako da smo s polno zalogo elektrike na 49. serpentini zavili k izviru Soče. Ta tudi v jesenskih dneh privablja številne obiskovalce, a mi smo se na električni pogon zapeljali mimo koče ob izviru Soče naprej v dolino Zadnje Trente. Makadamska cesta vodi mimo nekaterih značilnih trentarskih hiš proti zatrepu doline do parkirišča Pri Floriju, ki je končna avtomobilska postaja v Zadnji Trenti. Tu se začnejo planinske poti do zavetišča pod Špičkom in naprej na Jalovec, pa na Bavški Grintavec.

Pri Floriju, ki je končna avtomobilska postaja v Zadnji Trenti.

Skriti Zapotoški slapovi

Mi nismo odšli v gore, temveč smo izbrali pot do Zapotoških slapov. Najprej prečimo široko suho strugo in na drugi, desni strani potoka brez težav najdemo uhojeno stezo, ki vseskozi poteka po gozdu ob strugi. Prečimo še suho strugo desnega pritoka in nadaljujemo v zatrep doline. Ob tem se nam razkrivajo čudoviti pogledi na alpske vrhove, pri čemer je še zlasti impresiven pogled na Špiček, ki izstopa s svojim ostrim vrhom, pod katerim je planinska koča, mimo katere vodi pot na Jalovec. Malce nas najeda dvom, kje je voda, ki jo prinaša slap, dokler po slabi uri hoda ne zagledamo ozkega potočka, ki teče po dolini. Hodimo ob potoku, na koncu je treba tudi nekajkrat prečiti njegovo strugo s hojo po velikih kamnih, kar zahteva nekaj previdnosti. Kar naenkrat za vogalom zagledamo izjemno lep slap s še lepšim tolmunom turkizno zelene barve. Kakšna lepota!

Vožnja po dolini Trente razkrije vso njeno današnjo idiličnost, nekdaj pa trd boj za obstanek na skromni zemlji, ki je Trentarje pognal tudi visoko v hribe v lov za divjadjo. Z vsakim metrom vožnje se odpirajo novi, zanimivi pogledi.

Kekčeva domačija za iskalce miru

Približno sredi poti od parkirišča do koče pri izviru Soče je odcep do Kekčeve domačije. Idiličen kraj, ki ga znajo ceniti tisti, ki ljubijo mir, tišino in udobje. Ime Kekčeva domačija je morda malce zavajajoče, saj marsikdo, še zlasti pa otroci, pričakuje, da bo tu srečal Kekca, Mojco, Rožleta, Pehto, Bedanca, Kosobrina in druge junake iz zgodb Josipa Vandota. A teh tu ni, ker so v Kekčevi deželi na kranjskogorski strani Vršiča. Kekčeva domačija je namenjena tistim, ki si želijo miru in uživanja v nekaj lepo urejenih sobah ter cenijo dobro hrano. Za vse dnevne obiskovalce, ki jo želijo obiskati in se okrepčati, lastnik priporoča, da se prej po telefonu domenijo za obisk, saj Kekčeva domačija pač ni tipična gostilna s široko odprtimi vrati.

106 metrov visok slap Boka je nabolj vodnat slap v Sloveniji.

Viseči most do korit Mlinarice

Obisk izvira Soče, do katerega je od koče oziroma parkirišča kar nekaj hoje, smo tokrat izpustili in se zapeljali na glavno cesto. Čez nekaj sto metrov je ob levi strani manjše parkirišče - večje je že nekaj prej - in se podali v korita Mlinarice, levega pritoka Soče. Takoj pod cesto prečimo Sočo prek zanimivega visečega in gugajočega se mostu, kjer lahko opazujemo reko v vsej njeni krasni podobi. Povzpnemo se nekaj sto metrov naprej in pridemo do lesenega razgledišča na korita Mlinarice, kjer se reka prebije skozi ozek prehod med skalnimi gmotami in zdrvi navzdol proti izlivu v Sočo. Čudoviti pogledi povsem v bližini glavne trentarske ceste.

Vožnja po dolini Trente razkrije vso njeno današnjo idiličnost, nekdaj pa trd boj za obstanek na skromni zemlji, ki je Trentarje pognal tudi visoko v hribe v lov za divjadjo. Z vsakim metrom vožnje se odpirajo novi, zanimivi pogledi. Na travniku ob cesti se pase trop ovac, malo naprej nekaj ljudi na majhni njivi ročno pobira krompir, šotori in avtodomi dokazujejo turistični razvoj, ki je oživil Trento.

Visok, še višji, Boka

Peljemo se mimo odcepa za Zadnjico, pa nato za Lepeno. Dolina se počasi širi, pridružimo se cesti, ki pripelje iz Loga pod Mangartom in gremo proti Bovcu. Izpustimo obisk središča soške doline in se ustavimo nekaj kilometrov naprej za ogled najvišjega slovenskega slapu Boka. Za mostom čez potok na majhnem parkirišču parkiramo in se podamo na četrt ure dolgo pot do razgledišča na slap, ki se spušča sredi mogočne stene. Zanimiv pogled, še natančnejši je prek daljnogleda.

Kozjaka sta dva

Nadaljujemo naprej do Kobarida, kjer z glavne ceste zavijemo levo v smer Drežnice in takoj, ko prečimo Napoleonov most, zavijemo levo do (plačljivega) parkirišča. Naš naslednji cilj je slap Kozjak, bolje rečeno slapova Kozjak in potep po lani odprti novi poti po levem bregu Soče proti Trnovemu ob Soči. V približno pol ure prikorakamo do slapu Mali Kozjak, ki ga lahko opazujemo povsem iz bližine s kamnitega mostu. A pravo presenečenje je obisk slapu Veliki Kozjak, za kar je sicer treba plačati vstopnino.

Po nekaj mostovžih se podamo v temačen prostor, obkrožen z visokimi temnimi skalami. In potem ga kar naenkrat zagledamo v vsej njegovi lepoti: slap Veliki Kozjak. Kot bi se voda zlivala z neba se poganja krepak slap v tolmun prepletajočih se barv glede na svetlobne žarke, ki osvetljujejo gladino. 

Stojiš, gledaš in se čudiš lepoti in igri narave.

Razgibani levi breg Soče

Ob povratku si lahko ogledate nekaj ohranjenih objektov, ki spominjajo na dogodke v prvi svetovni vojni pred več kot sto leti, ki so močno zaznamovali soško dolino. A mi smo pustili pogled v zgodovino za kdaj drugič in se podali na lani odprt odsek soške poti ob levem bregu Soče. Po široki deski prečimo potok Kozjak, hodimo nekaj časa blizu Soče in opazujemo njeno igrivost. Nato se pot v serpentinah vzpne visoko nad reko, ki jo sedaj gledamo globoko pod seboj. Potem se pot, ki večinoma poteka po gozdu, spet spusti navzdol proti Soči, preči kar nekaj grap oziroma melišč in po dobri uri pridemo do razgledišča s klopjo, kjer globoko spodaj vidimo čudovit tolmun Otona. Pot lahko nadaljujemo proti Trnovemu ob Soči, si ogledamo Trnovska korita Soče in se prek visečega mostu povzpnemo na desni breg Soče, nato pa moramo priti še nazaj do izhodišča - če nas nihče ne pride iskat, jo lahko uberemo po stari poti proti Kobaridu. Lahko pa jo od Otone uberemo proti vasi Magozd in ob potoku Kozjak proti izhodišču, a v tem primeru je bolje, da se do Magozda podamo kar od slapa Kozjak ali pa si slap Kozjak ogledamo na poti iz Magozda do izhodišča.

Opisanih je le nekaj zanimivosti v dolini Soče. Ta v svojih nedrjih skriva še številne druge, ki jih velja odkriti, zato smo prepričani, da vam v soški dolini nikoli ne bo zmanjkalo zamisli, kaj bi si še lahko ogledali - seveda tudi v obratni smeri, če se v dolino ne pripeljete prek Vršiča, temveč iz Tolmina oziroma Nove Gorice.

Foto: Krasna hči planin

Za pohajkovanje po soški poti priporočamo pravo, lahko nizko pohodno obutev s trdim, narebrenim podplatom, saj je pot po svojih značilnostih zelo podobna planinskim potem. Za krožno pot si je treba vzeti približno štiri ure časa, za obisk slapov Kozjak dobro uro. Jeseni, ko se bodo drevesa odela v jesenske barve, bodo razgledi še bolj presunljivi.

Ključne besede


Toyotahibridni pogonToyota RAV4hibridHibridni izletSoča

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

19

Priljubljenost članka

19

Shrani

Delite s prijatelji