Opozorilo, ki zaleže

| Varnost, Promet

Radarske table v raziskavi AMZS v okviru globalnega tedna prometne varnosti Združenih narodov in FIA


 

Neprilagojena hitrost vožnje spada med pogostejše vzroke prometnih nesreč – in neprilagojena hitrost je pogosto posledica prekoračitve dovoljenih hitrosti. Kako voznike prisiliti, da bodo zmanjšali hitrost vožnje in s tem izboljšali prometno varnost? Načinov je več, med učinkovite pa lahko uvrstimo tudi posebne radarske table, ki voznika obveščajo, kako hitro vozi. Temu lahko pritrdijo tudi prometni strokovnjaki AMZS, ki so v okviru globalnega tedna prometne varnosti Združenih narodov spremljali vožnjo mimo nekaj takšnih tabel pri nas.

V tednu med 8. in 14. majem je po vsem svetu potekal četrti globalni teden prometne varnosti OZN. Teden prometne varnosti smo obeležili tudi v Sloveniji; Avto-moto zveza Slovenije je pod okriljem mednarodne avtomobilistične organizacije FIA sodelovala v akciji “Zmanjšaj hitrost – reši življenje” (Slow down – Save lives), ki je v številnih državah z različnimi projekti skušala osvestiti voznike o nevarnosti (pre)hitre vožnje.

Radarske table – utripajoči opomniki voznikom

Strokovnjaki AMZS so s partnerskim podjetjem Sipronika na osmih lokacijah po Sloveniji izvedli meritve hitrosti vozil z radarskimi tablami “Vi vozite …”, ki jih je ob naših cestah kar veliko. Za poskus so pri AMZS izbrali naslednje lokacije: naselje Hrast na cesti Novo mesto-Metlika, Slovenj Gradec, Maribor, Ivančna Gorica, Rače, Škofja Loka – naselje Bukovica, Žiri in Velenje.

Poskus je bil zasnovan po metodi “prej/potem”; prikazovalniki hitrosti so bili prvi teden poskusa izklopljeni, naslednji teden pa vklopljeni – a oba tedna je radarski merilnik hitrosti deloval in meril hitrost voznikov. Namen poskusa je bil preveriti, ali vozniki vozijo počasneje, ko prikazovalnik deluje in jih vidno opozarja na hitrost, oziroma ali je takšno prikazovanje hitrosti odločilen dejavnik, ki voznike spodbudi k zmanjšanju hitrosti.

Rezultati poskusa zaradi dejstva, da radarske table na teh mestih stojijo že dlje časa, niso prinesli velikih razlik v hitrosti vožnje. So pa strokovnjaki AMZS dobili potrditev, da vozniki dovoljeno oziroma predpisano hitrost vožnje na izbranih mestih v veliki meri spoštujejo. Radarske table so omogočile tudi oceno zmanjšanja števila oziroma deleža prehitrih voznikov.

Pri AMZS ocenjujejo, da so rezultati poskusa v projektu pozitivni, saj so se v vseh primerih po vključitvi prikaza hitrosti na radarskih tablah povprečne hitrosti mimovozečih voznikov znižale. Še bolj zadovoljivo je dejstvo, da se je skoraj v vseh primerih – razen dveh – znižal delež prehitrih voznikov. Za upravljalce cest je zelo pomembna tudi informacija, da se je znižal tudi dejavnik “V85%” – ki pomeni hitrost, ki je ne preseže 85 odstotkov vseh izmerjenih vozil. A poskus je odkril tudi, da še vedno obstaja določen delež voznikov, ki sploh ne reagira na obvestilo o hitrosti; pri takšnih voznikih je treba poseči po drugačnih metodah zmanjševanja hitrosti vožnje – fizičnih ali nadzornih.

Radarske obvestilne table so torej koristen način zmanjševanja hitrosti vožnje na določenih odsekih cest, niso pa vsemogočne. Hitrost svojemu vozilu še vedno določa voznik – in če ta ne upošteva pravil in obvestil, je treba hitrost omejiti drugače, kar je naloga upravljalca cest. Ta ob pomoči radarskih tabel, ki ob meritvah tudi štejejo promet, namreč dobi tudi številne druge podatke, na podlagi katerih lahko zasnuje in izvede ukrepe za zmanjšanje hitrosti. Rezultate meritev objavljamo v tabeli.

Kako še zagotoviti spoštovanje hitrostnih omejitev?

Najpogostejši načini – in hkrati tudi cilji globalnega tedna prometne varnosti Združenih narodov – za zagotavljanje spoštovanja dovoljenih hitrosti vožnje so:
- uvajanje fizičnih ukrepov za umirjanje prometa na cestah,
- določitev dovoljenih hitrosti vožnje glede na funkcijo ceste,
- nadzor nad hitrostjo vožnje (stacionarni radarji, mobilni radarji, sekcijsko merjenje hitrosti),
- uvajanje naprav v vozilih (aktivni tempomati ter omejevalniki hitrosti, tahometri, nove tehnologije – na primer primer sistem aktivnega prilagajanja hitrosti (ISA – Intelligent speed adaption), komunikacija cesta – vozilo in vozilo – vozilo, samodejno prepoznavanje prometnih znakov … širjenje zavedanja o nevarnosti (pre)hitre vožnje.

Zavedanje o pomenu upoštevanja dovoljenih hitrosti je povezano z dejstvom, da je s hitrostjo gibanja vozil oziroma kvadratom hitrosti povezana kinetična energija vozil, ki se ob trku sprosti in porabi v obliki toplote in deformacije – kot trenje zavor in pnevmatik ter kot deformacija pločevine. Za zagotavljanje spoštovanja normativnih ter z znaki določenih omejitev hitrosti je tako treba poleg občasnega ali stalnega nadzora (policija ali radarji) pogosto uporabiti tudi fizične ukrepe neposredno na cestah. Še zlasti so takšni ukrepi koristni in učinkoviti na izpostavljenih mestih, kot so bližina šol, urbana središča, ulice v spalnih naseljih in še kje – na takšnih mestih je treba voznikom dejansko in fizično onemogočiti preseganje dovoljenih hitrosti vožnje. O tem smo v Motoreviji že obširno pisali.

Umirjanje prometa

Promet na cestah lahko neposredno umirimo z znižanjem hitrosti, posredno pa s preprečevanjem neželenega tranzita in s tem znižanjem vplivov prometa na okolje, kamor sodi tudi zmanjšanje hrupnosti in izpustov škodljivih plinov ter snovi. Med mehke oziroma administrativne ukrepe štejemo omejitve hitrosti, določene s prometnimi znaki za omejitev hitrosti, tablo naselje (50 km/h), območje omejene hitrosti – cona 30 km/h ali območje umirjenega prometna (10 km/h!). Med “mehke” ukrepe spadajo radarski merilniki s prikazovalnikom “Vi vozite …” – ta ukrep se je pokazal za zelo uspešnega.

Med enostavnejša ukrepa na cesti štejemo tudi “optične zavore” ter “zvočne zavore”. Optične zavore so niz širokih prečnih belih črt preko širine voznega pasu z različnimi razmaki, gostejšimi bliže prehodu za pešce ali križišču, ki voznika optično opominjajo na približevanje takemu mestu. Strožji ukrep predstavljajo zvočne zavore, običajno nanosi posebne plastične mase, po dva v določenih razmakih, prečno na vozišče, ki s tresenjem opozarjajo voznika na približevanje določenemu mestu. Fizične ukrepe na vozišču delimo na horizontalne in vertikalne. K horizontalnim ukrepom štejemo zamike osi, zoženje vozišča (enostransko, dvostransko, ali sredinsko). Pri sredinskem zožanju gre za sredinske otoke, lahko tudi v kombinaciji s prehodom za pešce. Pogosto jih videvamo ob vstopu v naselje, kjer sta zamaknjena ter zožana oba vozna pasova ali pa samo eden, tisti v smeri v naselje. Pri zamikih osi pa gre za umetno ustvarjeno krivino, kjer je potrebo hitrost prilagoditi spremembi smeri vožnje. Med vertikalne ukrepe štejemo vse vrste grbin – montažne, trapezne ter sinusoidne, pa tudi ploščadi s prehodi za pešce (grbine s prehodom za pešce) ali ploščadi v celotnih območjih križišč. To so najpogostejši in tudi najbolj učinkoviti ukrepi, saj gre za neposredni ukrep za znižanje oziroma prilagoditev hitrosti.

Varnejša prihodnost?

Prometna prihodnost bo nedvomno drugačna; prihajajo nove tehnologije, prej ali slej se bodo pripeljala samovozeča vozila. Prehod na nove tehnologije bo sicer postopen; tehnologijo avtonomne vožnje že zdaj delimo v pet razredov oziroma razvojnih faz. A dejstvo je, da bo tehnika počasi prevzemala del odgovornosti nase. Zagotovo bo zaradi tehnologije v prihodnosti vse manj prekoračitev dovoljenih hitrosti vožnje, hkrati pa bo omogočeno doslednejše spoštovanje varnostne razdalje. To – vsaj delno – že zdaj zmorejo varnostni in vozni pripomočki v avtih, kakršen je na primer radarski tempomat ali sistem za samodejno zaviranje pred oviro. Večji problem pri prehodu na nove tehnologije in opremo ter vozila pa bo vmesno obdobje, ko bomo imeli na cestah hkrati sodobne samovozeče avtomobile in avte, ki jih bo še vedno v popolnosti upravljal voznik …

Ključne besede

varnostAMZSFIAHitrostamzsRadarske table

Avtorji

Jure Kostanjšek

Jure Kostanjšek

Sorodne novice

Nazaj