Psihosocialna pomoč po prometni nesreči

| Zdravje

Prometna nesreča je za vsakogar stresni dogodek. Pride hitro in nepričakovano, v trenutku se zavemo, da smo ranljivi in življenje se nam lahko povsem spremeni.


Pomoč je zelo dobrodošla!

Če se po prvotnem šoku pojavijo strah, tesnoba, razdražljivost, nespečnost, občutki krivde in druge stiske, ki jih ne zmoremo razrešiti sami, je dobro poiskati pomoč, svetujeta klinični psihologinji dr. Vesna Radonjič Miholič in dr. Urša Čižman Štaba, ki psihosocialno pomoč nudita v okviru Zavoda Varna pot in URI-Soča.

Obe priporočata, da se o svojem doživljanju, če se le da, z nekom pogovorimo. Včasih je dovolj, če so to družinski člani ali prijatelji. “Z dobro strategijo in podpornim razumevajočim okoljem lahko marsikaj razrešimo sami,” ugotavlja dr. Urša Čižman Štaba.

A včasih začetnemu šoku in presenečenju (da se je to zgodilo ravno nam) šele pozneje sledijo tesnoba, strah, jokavost, jeza ... Lahko smo razdražljivi in občutljivi ob doživetjih, ki nas prej niso prizadela. Morda ne moremo spati (se bojimo, da bomo spet vse podoživeli) ali pa se se nasprotno umikamo v spanje in se težko soočamo z vsakdanjikom. Pogosto se nam v misli prikradejo vsiljivke. “Delamo nekaj povsem običajnega, potem pa pride misel na trenutek, ko se avto ni ustavil. Take misli pridejo na hitro in jih je težko ustaviti,” pravi sogovornica. Strah lahko preraste v fobijo in takrat pogosto pomaga šele ustrezna terapija.

Po nesreči, še posebno če jo povzročimo (a tudi če je nismo zmogli preprečiti), lahko pridejo hudi občutki krivde in razočaranja.

Nismo več isti

Marsikdo misli, da je dovolj močan in bo lahko vse premagal sam, a vendar ga težave začnejo v življenju ovirati. Strokovnjakinja opozori, da nerazrešene stvari začnejo življenje podirati kot domine. “Več časa kot mine, več je lahko podrtega, trpijo družina, delo in brez pomoči se je vse težje pobrati. Vse se lahko spremeni.”

Nekaterim sprva navidezno uspeva živeti naprej, težave pa udarijo na plan šele pozneje, lahko šele čez leto ali pet let, ko posledic (zdravstvenih ali socialnih) sploh ne povežemo več s tem dogodkom iz preteklosti. “Ne naredimo povezave s prometno nesrečo in težavami, ki jih nekdo takrat ni razrešil. Če bi jih zajezili prej, ne bi bilo teh posledic na vseh področjih v življenju.”

Pogosta posledica travmatičnega dogodka je postravmatska stresna motnja, ki nastane kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Zanjo so med drugim značilni podoživljanje nesreč, izogibanje pogovoru o njej, nočne more in že omenjene vsiljene misli (intruzije).

Nad vsiljive misli

Kognitivna vedenjska terapija, ki jo izvaja tudi dr. Čižman Štaba, je z dokazi podprta vrsta psihoterapije, ki pomaga po prometnih nesrečah, ko se lahko pojavijo tudi fobije in panični napadi. Skuša priti do negativnih avtomatskih misli, ki motnjo vzdržujejo, in jih skuša odpraviti. Hkrati pa, kot pojasni sogovornica, osebo opremi z znanjem in veščinami, ki ji pomagajo naprej.

Kognitivna restrukturacija pomaga odpraviti nepravilnosti na ravni mišljenja, ko se na primer že ob manj pomembnem dogajanju v prometu bojimo, da bo prišlo do nove prometne nesreče in imamo občutek, da nismo varni. K uspešnemu premagovanju stisk pomembno prispevajo tudi različne tehnike sproščanja, kot sta trebušno dihanje ali progresivna mišična relaksacija. Pri slednji gre za preusmerjanje misli z zategovanjem in sproščanjem vseh delov telesa. V zadnjem času se kot učinkovita uveljavlja še metoda čuječnosti (mindfulness), ki pri obvladovanju stresa in depresije pomaga z usmerjanjem misli v sedanji trenutek.

Take tehnike so priporočljive že na začetku, takoj po stresu, pa tudi pozneje, ko se morda razvijejo različne stresne motnje. Običajno se s kognitivno vedenjsko terapijo simptomi izboljšajo že po 15 terapijah, lahko tudi prej. Pozneje lahko težave razrešujemo še v okviru skupinskih terapij, kjer vidimo, da nismo edini in kako se s stiskami spopadajo drugi.

Težko je voziti naprej

Neprijetne izkušnje lahko pomembno vplivajo na vozniške sposobnosti oziroma na način vožnje. Nekateri se vožnji izogibajo, si ne upajo voziti sami ali z drugimi. Ne zaupajo nikomur. Na vprašanje, ali je takrat bolje začeti voziti čim prej ali pa se vožnji raje izogibati, dr. Čižman Štaba odgovori, da se je najbolje izpostavljati počasi. Voznikom najprej razložijo, zakaj imajo težave, nato pa se po hierarhiji zastrašujočih situacij počasi pomikajo navzgor, najprej z vožnjo po parkirišču, potem po manj prometni cesti v spremstvu in tako naprej. Ni pa nujno, da se ta strah pojavi takoj, lahko se pojavi šele pozneje, ko ga morda sproži kak nov dogodek.

Dr. Vesna Radonjič Miholič vsem, ki so imeli prometno nesrečo, svetuje, da svoje vozniške sposobnosti po njej preverijo, še najbolje v spremstvu inštruktorja. To je še posebno pomembno, če smo utrpeli poškodbe glave. “Pogosto pri najtežje poškodovanih pride do izgube spomina. Sami se je morda ne zavedajo in nimajo strahu. Strah je večkrat prisoten po lažjih poškodbah kot po večjih.”

Svetuje, da smo pri ponovni vožnji zelo previdni, saj morda nismo več tako zbrani kot prej. Razviti slog vožnje, prilagojen našemu znanju in zmožnostim, morda po nesreči ne bo več ustrezen. Poleg tega lahko težje možganske poškodbe zameglijo presojo o lastnih vozniških sposobnostih.

Drugi, ki razumejo

Gotovo je še posebno težko, ko prometna nesreča povzroči hudo poškodbo, ki spremeni življenje, ali ko življenje vzame. Dr. Vesna Radonjič Miholič v okviru zavoda Varna pot vodi skupino za samopomoč, v katerih se srečujejo tudi žalujoči po prometnih nesrečah. Kot razlaga, smo po izgubi na začetku kratek čas kot omrtvičeni in se niti ne zavedamo vsega. Potem pride žalost, ki nas vse preveva. Včasih se samoobtožujemo, za kar smo ali nismo naredili in včasih se v teh hudih občutkih zataknemo. Tedaj potrebujemo pomoč druge osebe. “Gre za proces, valovanje, kjer nas preplavlja vse od žalosti do osamljenosti, jeze, občutkov krivde. Potem to lahko nekako izzveni, a se čez čas morda spet pojavi, privre na dan.”

Ko so v anketi pri 300 ljudeh preverjali, kaj naredijo, kadar se vanje priplazi žalost, so nekateri povedali, da jim je najhuje, kadar so sami. Dr. Radonjič Miholič pravi, da morda skušamo za nekaj časa vse skupaj potlačiti. “Če moramo skrbeti še za druge, urejati stvari, enostavno ne moremo dovoliti, da se zlomimo, ker je toliko obveznosti. Ampak pridejo tudi obdobja, ko je treba govoriti o tem, če zmoremo in takrat ko zmoremo.”

Ko zmoremo, je dobro priti v skupino, svetuje. “Tam so ljudje, za katere upravičeno lahko računamo, da nas bodo bodo razumeli. Ob žalosti potrebujemo razumevajoče in sprejemajoče okolje, ne da bi drugi tehtali našo žalost in govorili, kdaj bi lahko bila izguba večja, ne da bi nas hoteli razveseliti, opogumiti, deliti floskule ...” Ob izgubi nas lahko prevevajo zelo različna doživljanja, ki jih včasih ne moremo deliti z drugimi. Skupina nudi varno okolje, v katerem je sprejemljivo vse, kar čutimo. Tako lažje prisluhnemo sebi in poskusimo kaj narediti zase, razmisliti, kaj bi radi, kaj bi nas razveselilo in se vrniti nazaj v življenje, kajti to ne pomeni, da smo ljubljeno osebo izdali ali da jo ljubimo manj.

Širok krog prizadetih

“Ko je človeku težko pri duši, mora o tem govoriti. To je zelo pomembno. Tisti, ki tega ne zmorejo, lahko poskusijo pisati. Najhuje je, če se zapremo vase,” pravi dr. Radonjič Miholič. Že omenjena anketa je še pokazala, da si ljudje v žalosti pomagajo na različne načine. Pokličejo prijatelje, pogovorijo se s svojci, se zjokajo, gredo na sprehod v naravo, rišejo, pišejo, urejajo vrt, poslušajo glasbo …

A ni slabo, če poiščemo tudi zunanjo pomoč. Bolj oddaljenim od Ljubljane dr. Radonjič Miholič svetuje, da si skušajo pomoč piskati v svojem kraju, v društvih Hospic, v zdravstvenem domu, pri svojem zdravniku, ki bo vedel, kje je najbližja oblika pomoči za predelovanje izgube.

Podobno velja za tiste, ki pomoč potrebujejo zaradi stresnih motenj. Ob strahu pred vožnjo, prometom ali povečanem občutku ranljivosti je prav, da se po pomoč obrnemo k strokovnjaku. Dr. Čižman Štaba zagotovi, da se v Zavodu Varna pot res potrudijo in nekoga, ki je zbral dovolj energije in poguma za klic, čim hitreje tudi sprejmejo.

Krog ljudi, ki so vpeti v vrtinec nesreče, nemoči in hudega doživljanja ob prometni nesreči je večji, kot se morda zavedamo, opozarjata obe strokovnjakinji. Tu niso le neposredni udeleženci, povzročitelji in poškodovani. Tu so še njihovi bližnji, prijatelji in morda tudi tisti, ki so v nesreči prvi priskočili na pomoč. V zavodu Varna pot jim ponujajo roko pomoči, ko je stiska pretežka, da bi zmogli nadaljevati sami. Dosegljivi so na številki 05 995 50 22. 6

Pogovor razbremenjuje

Udeleženec v prometni nesreči ali očividec na kraju dogodka potrebuje predvsem oporo. Treba mu je prisluhniti, pomaga objem, dotik, topla beseda in podpora. Pozneje po prometni nesreči dr. Urša Čižman Štaba priporoča predvsem pogovor s prijatelji, svojci ali strokovnjakom, da se razbremenimo strahov. Nekaterim pomagajo tehnike sproščanja, drugim je največja sprostitev telesna dejavnost, kot je tek. Pomembno pa je, da ne prekinjamo stikov z drugimi, se ne začnemo zapirati in opuščati stvari, ki smo jih imeli prej radi. »Potruditi se moramo, da gremo naprej, čeprav je sprva težko,« pravi dr. Čižman Štaba.

Ob najhujši novici

Ko izvemo slabo novico, je dobro najprej razmisliti, koga bi lahko poklicali, da je z nami. Premisliti moramo, kaj smo slišali, kaj to pomeni in kaj zdaj. Začnemo z urejanjem obveznosti. Načrtujemo svoje dni tako, da si damo za vsako stvar dovolj časa. Kolikor je mogoče, skušamo stopiti v običajno življenje. »Nekaterim dejavnost pomaga, da se za nekaj časa skrijejo pred bolečino. Tudi to je v redu. A to še ne pomeni, da smo bolečino premagali, lahko smo jo odložili naprej, v nek trenutek, ki nas bo spet spomnil nanjo in se bomo zjokali.,« priporoča dr. Radonjič Miholičeva

Tistim, ki skušajo pomagati žalujočim, pa dr. Vesna Radonjič Miholič svetuje, da ne sprašujejo preveč in ne poskušajo prikazovati stiske manjše, ampak naj predvsem poslušajo, nudijo oporo in bližino, jih razbremenijo kakšnih opravil in podobno.

Ključne besede

NasvetinasvetizdravjePomočPrometne nesrečePsihosocialna pomoč

Avtorji

Urša Blejc

Urša Blejc

Sorodne novice

Nazaj