Vsak je sam odgovoren!

| Zdravje

Vožnja s sladkorno boleznijo


Med vozniki je vse več bolnikov s sladkorno boleznijo – ne le zato, ker je v Sloveniji s to kronično boleznijo že vsaj 140.000 ljudi, število pa se še povečuje, temveč tudi zato, ker vse več ljudi zboleva že v mlajšem življenjskem obdobju. Napredek v zdravljenju in dobro obvladovanje bolezni (preprečevanje zapletov) pa vendarle vse več sladkornim bolnikom omogoča vožnjo tudi v starejših letih.

Pri večini bolnikov s sladkorno boleznijo je vožnja primerljivo varna kot pri vseh drugih, ocenjuje dr. Jelka Zaletel, dr. med. Zapleti bolezni, ki vplivajo na varnost vožnje, so lahko povezani s poslabšanjem vida (diabetična retinopatija) in poslabšanjem hitrosti odzivanja (diabetična nevropatija). “Pri sladkorni bolezni želimo preprečiti zaplete na drobnih in debelejših žilah po telesu – bolezni srca in žilja, okvare žilic na očeh, žilic v ledvicah in okvare oživčenja ter prekrvitve nog,” pravi zdravnica.

“Zato ima vsak bolnik s sladkorno boleznijo enkrat na leto presejalne preiskave, ne glede na to ali ima težave ali ne. Pogledamo mu očesno ozadje, oživčenje in prekrvitve nog, z laboratorijskimi preiskavami preverimo, kako je z delovanjem ledvic in zelo smo pozorni na morebitne znake bolezni srca in žilja.”

Pojavnost okrnjenega vida in slepote je denimo danes veliko manjša, kot je bila še pred petimi ali desetimi leti, razloži sogovornica. “Zaradi zgodnjega odkrivanja, izredno uspešnega preprečevanja slepote z lasersko terapijo na očesnem ozadju in v zadnjem obdobju še zdravljenja z biološkimi zdravili, ki so v Sloveniji zelo dobro dostopna tudi za bolnike s sladkorno boleznijo, je ta končen neželeni zaplet na srečo postal zelo redek.”

Strah pred izgubo zavesti

A omenjeni zapleti sladkorne bolezni niso glavni razlog, da morajo vozniki s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z zdravili, redno obiskovati specialista medicine dela, prometa in športa. Glavni razlog je ocena tveganja, da ob zdravljenju prihaja do padca krvnega sladkorja – glukoze (hipoglikemije) oziroma dejstvo, da se redki bolniki hipoglikemije ne zavejo pravočasno in lahko zaradi nje celo izgubijo zavest. “Krvni sladkor se znižuje in možgani začnejo delovati slabše, toda bolniki se tega ne zavedajo. To je zelo redko in najpogosteje povezano s sladkorno boleznijo tipa 1, ko ta traja že zelo dolgo časa. Tedaj je lahko prvi in edini znak hipoglikemije izguba zavesti in tak bolnik seveda ni za na cesto,” pravi dr. Zaletel in dodaja, da niti to ni nepopravljivo in da je mogoče tudi občutek za hipoglikemijo povrniti. “Razvoj zdravil in medicinskih pripomočkov, kot so inzulinska črpalka in senzorji za stalno merjenje sladkorja, že omogoča, da ti pripomočki opozorijo človeka že, ko je vrednost krvnega sladkorja še v varnem območju in ko ima še čas varno ukrepati.”

Zapletena, a obvladljiva matematika

Velika večina bolnikov s sladkorno boleznijo samih pravočasno zazna, da se z njimi dogaja nekaj čudnega, poudari sogovornica. “To pomeni vrednost krvnega sladkorja 4,0 mmol/l, mogoče malo manj. To je še zelo daleč od tega, da bi človek takrat že kar izgubil zavest, vendar so to čudni in grozni občutki. Razbija jim srce, potijo se, tresejo, pojavi se občutek lakote in občutek, da bo nekaj zelo narobe.”

Zdravnica poudarja, da želijo pri vseh ljudeh s sladkorno boleznijo in ne le pri voznikih doseči, da znajo zelo dobo predvidevati, kdaj bi lahko do tega prišlo, oziroma kako hipoglikemijo preprečiti. “Glede na ritem jemanja in odmerke zdravil, hrano, ki so jo pojedli ter telesno dejavnost lahko zelo dobro predvidijo, kakšna bo njihova vrednost krvnega sladkorja. To je prva varovalka, s katero preprečujejo že pojav prvih znakov.” Sladkornim bolnikom s posebnim izobraževanjem skušajo pomagati razumeti “matematiko in algoritme,” ki jih pri zdravih ljudeh izvaja trebušna slinavka – da vedo kdaj in koliko inzulina rabi telo. K sreči vsaj sama vožnja na krvni sladkor pretirano ne vpliva. “Najbolj vpliva telesna dejavnost, ko z mišicami porabljamo glukozo, ali pa kadar je v hrani manj ogljikovih hidratov od predvidenega. Vožnja ali stres zaradi nje ne vplivata nič bolj kot neko običajno delo v pisarni.”

Če se hipoglikemija vseeno napove, večina znake zazna dovolj zgodaj in ukrepa. “To pomeni, da se ustavijo tam, kjer je varno, spijejo dva decilitra soka ali sladke pijače z mehurčki, da težave minejo in lahko spet varno peljejo naprej.” Le skupina bolnikov, ki imajo ponavljajoče se hude hipoglikemije ali se hipoglikemije ne zavedajo, torej ne izpolnjuje pogojev za vožnjo.

Vsi smo odgovorni

Seveda je, kot še opozarja sogovornica, tudi vsak drug voznik, ki se usede v avto, sam zase najbolj odgovoren, da bo šel na cesto le takrat, ko lahko varno vozi. “To ni stvar nobenega pravilnika. Prav tako pomembno je, da zdravniki, ki ljudi zdravimo, nismo zavezani le bolniku, ampak tudi družbi in prispevamo k temu, da so na cesti le ljudje, ki lahko varno vozijo.” Zdravnik, ki torej ugotovi, da se je zgodilo nekaj, zaradi česar človek ni več varen voznik, mora ukrepati. “Po zakonu smo vsi zdravniki dolžni zaznavati težave, ki označujejo manj varne voznike.”

Pri poklicnih voznikih je lastna odgovornost za varno vožnjo vgrajena že v predpise, saj morajo ob pregledu podpisati izjavo, da se bodo, če pri njih pride do hude hipoglikemije (ko potrebujejo pomoč druge osebe), sami ponovno zglasili na kontrolni pregled in preverjanje, ali je njihova vožnja še varna ali ne. “Tudi pravica do vozniškega dovoljenja še ne pomeni tudi pravice do dela, kar je včasih težko razumeti,” poudarja dr. Zaletel.

Družinski zdravnik ali diabetolog lahko bolnika napoti k specialistu za medicino dela, prometa in športa še preden se izteče zakonsko predpisan rok petih let za nepoklicne voznike kategorij od A do D in treh let za poklicne voznike in voznike težjih vozil. Vozniško dovoljenje pa ima sicer “omejen rok trajanja” pri vseh ljudeh, ki se zaradi sladkorne bolezni zdravijo z zdravili, ne glede na vrsto sladkorne bolezni.

Dr. Jelka Zaletel pravi, da je vse, kar želimo od varnega voznika, želijo zdravniki tudi za vsakega bolnika s sladkorno boleznijo. “Želimo, da dobro vidi, da mu noge dobro delajo (med drugim tudi refleksi), da nima bolezni srca in žilja ali ledvičnih okvar. Če že ima zdravila, želimo, da prepozna situacije, v katerih bi prišlo do hipoglikemije in se pravočasno pripravi in jih prepreči.”

Nič bolj nevarni vozniki

Razen ob izjemnih dogodkih ob hudih hipoglikemijah, ki se jih bolnik ne zaveda, verjetnost, da bo voznik s sladkorno boleznijo povzročil nesrečo, ni nič večja kot pri vseh ostalih voznikih. Sladkorna bolezen na varnost vožnje po do zdaj zbranih podatkih ne vpliva. “Gre za to, kako med 140.000 do 150.000 ljudmi v Sloveniji, ki imajo sladkorno bolezen, najti tiste posameznike, ki v resnici ne sodijo na cesto – pa še za te imamo vrsto terapevtskih in drugih prijemov, s katerimi jim lahko pomagamo.”

Če bolnik redno obiskuje zdravnika, je pravzaprav veliko natančneje seznanjen z morebitnimi tveganji kot voznik, ki rednih zdravstvenih pregledov nima. “Pregled pri specialistu medicine dela, prometa in športa je namenjen temu, da človeka kot varnega voznika oceni v celoti in ne samo v zvezi s sladkorno boleznijo,” pravi dr. Jelka Zaletel.

Pomemben del dobrega obvladovanja bolezni so zdravila, pa čeprav je pred njimi med ljudmi včasih še vedno prisotna določena mera strahu. A dr. Jelka Zaletel ob tem poudarja, da je najbolj škodljiva stvar za telo visok krvni sladkor, zdravljenje, ki ga znižuje, pa je najbolje, kar lahko naredimo. Poudarja še, da je razvoj zdravil in tehnologije tako napredoval, da imamo zdravila z veliko bolj ozkimi mehanizmi delovanja kot pred 20 ali 30 leti, zato je tudi nabor njihovih neželenih učinkov bistveno manjši, kot je bil včasih. 6

Omejitev vožnje pri sladkornih bolnikih


Sladkorna bolezen pomeni omejitev za vožnjo, kadar jo zdravimo z zdravili oziroma kadar je že prišlo do okvar oči ali oživčenja. Takim voznikom zdravniško spričevalo izda zdravnik medicine dela, prometa in športa vsakih pet let (ali tri leta pri poklicnih voznikih), vendar morajo tudi vmes redno hoditi na preglede v zvezi z zdravljenjem sladkorne bolezni.

Kaj je hipoglikemija? Preprečimo jo z zaužitjem sladkorja ali sadnih sokov

Na padec krvnega sladkorja, do katerega lahko pride ob zdravljenju sladkorne bolezni, opozorijo značilne težave: tresenje rok, potne dlani, razbijanje srca, potenje telesa, volčja lakota … Ko padec glukoze vpliv na možgane, so mogoči še manjša zbranost, nemir, moten vid, oslabelost, zmedenost, glavobol, kar se lahko stopnjuje do vse večje zaspanosti in zmedenosti ter nazadnje še krčev in nezavesti. Glavni ukrep ob pojavu hipoglikemije je zaužitje sladkorja ali sadnih sokov.
Vzrok za pojav hipoglikemije so lahko manjša količina ogljikovih hidratov od predvidene, izpuščen obrok, prevelik odmerek zdravil, intenzivnejša telesna dejavnost ali alkohol.

Lahko jo imamo, a še ne vemo: sladkorna bolezen tipa 2

Za sladkorno boleznijo tipa 2 najpogosteje zbolevajo starejši (a se starostna meja vse bolj niža). Do povišanih vrednosti krvnega sladkorja pride, ker se iz trebušne slinavke izloča vse manj inzulina ali pa so telesne celice nanj odporne. Sladkorna bolezen tipa 2 je lahko prisotna že nekaj let, preden izvemo zanjo. Zato je smiselno redno spremljati raven krvnega sladkorja, še zlasti če se spopadamo s čezmerno telesno težo, imamo bližnje sorodnike s sladkorno boleznijo, zvišane maščobe v krvi, visok krvni tlak, aterosklerozo, sindrom policističnih jajčnikov in se premalo gibamo.

Sladkorna bolezen tipa 1 je redkejša in se najpogosteje pojavi pri otrocih in mladostnikih, na njen pojav pa nimamo vpliva. Pri njih beta celice v trebušni slinavki inzulina sploh ne morejo proizvajati..

Ključne besede

zdravjeZdravjeSladkorna bolezenDiabetes

Avtorji

Urša Blejc

Urša Blejc

Sorodne novice

Nazaj