Zdravje: Vožnja po možganski kapi

Možgansko kap v Sloveniji utrpi okoli 4000 ljudi na leto, največ starejših, a tudi mlajši - in med njimi tudi vozniki. V Ambulanti za voznike s posebnimi potrebami v okviru Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI SOČA) jih pregledajo (le) nekaj več kot 50 na leto. Marko Sremec, dr. med., specializant medicine dela, prometa in športa, pa meni, da jih kljub vidnim in nevidnim težavam po možganski kapi za volan sede veliko več.

V literaturi je veliko različnih podatkov o tem, koliko ljudi po možganski kapi še vozi. Ocene deleža se gibljejo od ene do skoraj štirih petin. In večina jih dejansko lahko še naprej varno vozi, vendar le ob ustreznih prilagoditvah in omejitvah. Marko Sremec se boji, da veliko bolnikov začne voziti že takoj po odpustu iz bolnišnice, ne da bi kdo njihovo vozniško sposobnost preveril in jim svetoval morebitne prilagoditve ali omejitve.

Lahko gre za razmeroma mlade osebe, ki utrpijo možgansko kap, in jih zdravijo v različnih bolnišnicah, tam pa si lahko tako opomorejo, da jih ne napotijo na nadaljnje zdravljenje. Kognitivne težave (s spominom in zbranostjo), ki na pri pogled niso vidne, lahko pomenijo še večjo oviro varni vožnji kot bolj opazne telesne omejitve. Vozniki težave sicer zaznajo, a jih zanikajo, ugotavlja sogovornik, ker se bojijo izgube vozniškega dovoljenja. S tem pa ne ogrožajo le sebe, ampak tudi druge udeležence v prometu - otroke, pešce, kolesarje in motoriste.

Večina ni ista kot prej!

Vse voznike, ki po možganski kapi pridejo na rehabilitacijo v URI Soča, napotijo v ambulanto za voznike s posebnimi potrebami. Uspešen pregled je zanje pogoj, da z vožnjo lahko nadaljujejo.
V petletnem obdobju spremljanja rehabilitantov se je izkazalo, da jih le sedem odstotkov lahko vožnjo nadaljuje brez prilagoditev ali omejitev, kar 71 odstotkov jo lahko nadaljuje s prilagoditvami ali omejitvami, 15 odstotkom vozniško dovoljenje odvzamejo začasno in sedmim odstotkom trajno. To so številke, ki zbujajo skrb. "Zelo malo je tistih, ki so takoj zmožni voziti. Če to preslikamo na vse bolnike, lahko sklepamo, da jih zelo veliko vozi, čeprav bi potrebovali pomoč," opozarja Sremec.

Največkrat so vozniki na pregled v ambulanto napoteni zaradi telesne oviranosti, ko je del telesa ohromel ali omrtvel in bi lahko motil varno vožnjo. Tam jim predpišejo ustrezne prilagoditve, ki kompenzirajo njihovo slabost. "Tehnične prilagoditve vozil so danes vedno bolj dostopne. Večja težava pa se pokaže zaradi kognitivnih primanjkljajev," ugotavlja Sremec. Med temi so najpogosteje izguba kratkoročnega (nekoliko manj tudi dolgoročnega) spomina in motnje pozornosti, še posebno, ko je treba (v prometu!) spremljati več različnih dražljajev hkrati. Nekoliko manj pogosto prihaja še do spremembe v čutenju, ko oseba vidne, slušne in tipne dražljaje zazna nekoliko drugače in si zato lahko ustvari napačno predstavo, kaj se dogaja. V prometu pa je zelo pomembno še, če sta prizadeta ocena razdalje in predvidevanje dogodkov, poudarja Marko Sremec.

Edini v Sloveniji

V Ambulanta za voznike s posebnimi potrebami v URI Soča se z bolnikom pogovorijo, vzamejo anamnezo, pregledajo vso njegovo zdravstveno dokumentacijo in opravijo zdravstveni pregled. Edini v Sloveniji pa imajo tudi diagnostični simulator - mediatester -, ki objektivno pokaže, katere sposobnosti so pri bolniku oslabele in za koliko ter hkrati omogoči že tudi testiranje različnih prilagoditev vozila.

Z nekaterimi testi opredeljujemo telesne pomanjkljivosti, na primer s kakšno močjo lahko nekdo pritisne na zavoro, drugi so bolj na kognitivni ravni in kažejo sposobnost odločanja. Najpomembnejši so testi odzivnih časov na različne dražljaje in njihove kombinacije.

Poleg tega ima večina voznikov po možganski kapi še psihološko testiranje. Dodatno jih lahko napotijo še k drugim specialistom (nevrologu, fiziatru ...). Na koncu bolnike praviloma pošljejo še na testiranje varne vožnje na Vransko, najprej na poligon (s svojim ali prilagojenim vozilom) in če so tu uspešni, še na cesto. "Le tako lahko vidimo, kako se pacienti znajdejo v realnem okolju," pravi Sremec.

Kakšne so prilagoditve?

Ena od najpogostejših prilagoditev (19 odstotkov), ne le pri voznikih z možgansko kapjo, ampak tudi pri drugih, je avtomatski menjalnik, ki zmanjša število potrebnih opravil med vožnjo in omogoči vožnjo brez uporabe leve noge. "To je enostavna in dobra prilagoditev tudi zato, ker jo nekateri avtomobili že imajo in tako ni treba posegati v samo tehnologijo avtomobila."

10 odstotkov bolnikov, ki jih je zajela preiskava, je potrebovalo prilagoditev upravljalnikov ob volanu (brisalci, smerokazi), ki so običajno ob obeh straneh, če voznik ene roke ni mogel uporabljati. Podoben delež je potreboval dodatno ročico na volanu za lažje obračanje. Manjši del, ki z nogami ni mogel več varno upravljati vozila, je potreboval tudi ročno upravljanje zavor in plina. Sliši se zahtevno, a sogovornik zagotavlja, da gre za razmeroma enostavno rešitev, ki se je večina priuči že v 15 minutah. Na vozilih pa to pomeni le mehanično prilagoditev, ki je razmeroma enostavna in ne posega v vozilo.

Kakšne so omejitve?

Kadar vožnjo ovirajo tudi kognitivni primanjkljaji, se prilagoditvam pridružujejo mednarodno uveljavljene omejitve. V tretjini primerov gre za omejitev dosega vožnje, ki je odvisna od težav s spominom, vzdrževanjem pozornosti in centralno utrujenostjo. "S psihološkim testiranjem skušamo opredeliti, koliko časa lahko nekdo optimalno ohranja pozornost in potem preračunamo, koliko kilometrov lahko v tem času prevozi oziroma koliko lahko prevozi preden nastopi ta huda utrujenost. Omejitve so od enega do sto kilometrov, najpogosteje pa nekje na sredi."

To omogoči vsaj vožnjo po opravkih okoli bivališča, do službe, v trgovino, do zdravnika, sorodnikov, kolegov in različnih institucij, kar je večini tudi najbolj pomembno. Tretjina voznikov iz tega petletnega obdobja je dobila omejitev zgolj na dnevno vožnjo, ker lahko možganska kap zelo omeji vid. "Ponoči imamo vsi nekoliko več težav z bleščanjem, pri osebah po možganski kapi pa je tega še več," pojasni sogovornik.

Še ena pogosta omejitev je, da se ti vozniki ne smejo voziti po avtocesti. Niso avtoceste varnejše? "Nesreč je res manj, a so usodnejše, saj gre za večje hitrosti. Zaradi težav s spominom in zbranostjo je večje tudi tveganje, da bi vozniki zapeljali v napačno smer in z omejitvijo v tem pogledu delujemo preventivno," odgovarja Marko Sremec. Še ena zelo pomembna omejitev je tudi vožnja brez alkohola v krvi (0,0), saj ima alkohol pri bolnikih po možganski kapi lahko še večje negativne vplive na vozniške sposobnosti.

Večina omejitev velja za obdobje od enega do treh let, po katerem vozniki pridejo na ponovni pregled in če se jim stanje v tem obdobju izboljša - kar je pogosto, se lahko omejitve spremenijo ali odpravijo.

Kdo plača prilagoditve vozila?

Po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) imajo do tehničnih prilagoditev vozila pravico vsi, za katere v ambulanti presodijo, da jo potrebujejo. "Mi opredelimo, katere prilagoditve pacient potrebuje za varno vožnjo in na tej podlagi pacient vloži vlogo za subvencijo na Upravni enoti. Večinoma se prilagoditve subvencionirajo v 80 do 90 odstotkih cene," pojasni Marko Sremec. Avtomobil pa mora voznik že imeti ali ga mora kupiti sam. Avtomatski menjalnik je subvencioniran le pri novem vozilu. Subvencijo je mogoče uveljavljati vsakih 6 let.

Mediatester

V Sloveniji imamo diagnostični simulator za testiranje vožnje voznikov s posebnimi potrebami, med katere sodijo tudi bolniki po možganski kapi, že dobri dve desetletji. "To je eno od redkih orodij, ki omogoča objektivno oceno sposobnosti pacienta. Če ne morete pritisniti na stopalko, se to pokaže. Če ne morete vrteti volana, se to pokaže. To nam omogoča veliko lažjo oceno bolnikovih dejanskih sposobnosti,” pravi Marko Sremec. Na mediatesterju je mogoče preizkusiti tudi različne prilagoditve vozila, ki vozniku omogočijo lažjo in varnejšo vožnjo.