Divji Karpati

Izkušeni AMZS inštruktor terenske vožnje in gorski reševalec Janez Marolt se je kot voznik moštva Jeep team Slovenija podal v strmine in blato divjih brezpotij Karpatov.

Si predstavljate rally, na katerem največja hitrost ne preseže 60 km/h, a se kljub temu zgodijo številna prevračanja, na dirkalnikih, ki so od tal oddaljeni več kot traktorji, pa se lomi jeklo in sezuvajo pnevmatike? Rally Superkarpata Trophy ni klasična vztrajnostna preizkušnja; le na startu blizu Dunaja je podoben Dakarju, potem pa posadke v Romuniji za 10 dni izginejo v grape, soteske, močvirja in nepregledne gozdove Karpatov, kjer si vsaka posadka po svoje utira pot skozi komaj prevozno divjino.

Tekmovalec: inženir, varilec, navigator in kuhar

To je ena najbolj zahtevnih preizkušenj za avtomobilsko tehniko in voznike. Ko posadke vstopijo v območje dirke, so vsaj 50 kilometrov stran od najbližje vasi. Servisnih con ni, baznih taborov tudi ne. Divjino moraš premagati s tistim, kar imaš v terenskem vozilu. Gorivo, hrano, kamp opremo in orodje je treba voziti seboj; to je resen test samozadostnosti posadke in tudi sodelovanja s tekmeci. Preizkušnja traja 10 dni in vsak dan se je treba 13 ur prebijati po najbolj nemogočih terenih. Na svetu ni veliko dirk, kjer poleg zaščitne opreme posadka rabi tudi kramp, lopato, motorno žago, precej mehaničnega in konstruktorskega znanja ter veliko iznajdljivosti.

“To je zagotovo najtežji terenski rally, kar sem jih prepeljal,” pove izkušeni AMZS inštruktor Janez Marolt in odkrito prizna, da s 15. mestom ni najbolj zadovoljen, saj si je želel izboljšati lanski rezultat, a narava je bila znova krut sodnik.

Kot najpomembnejši in povsem enakovredni vrlini take preizkušnje Marolt izpostavlja natančno, premišljeno vožnjo in navigacijo: “Če je sovoznik, ki je navigator, slab, si lahko najboljši voznik, pa ne boš videl cilja.” To je dirka, na kateri mora ekipa brezpogojno sodelovati in si razdeliti delo. Po pol deveti uri zvečer se ne sme več voziti. “Takrat je treba postaviti tabor, voznik in navigator pa prevzameta naloge inženirja, varilca in kuharja,” pove Janez.

Vojaški GPS, črne skrinjice in stare ruske karte

Posebnost dirke je, da etape niso določene. Vsaka posadka mora poiskati pot skozi popolna brezpotja. Organizator določi le meje območja, koridor, znotraj katerega je treba voziti, in čas, v katerem je treba premagati območje. Če v določenem času ne prideš do cilja, si diskvalificiran. Ti koridorji so široki do 20 ali celo 30 km in obsegajo 1000 kvadratnih kilometrov površine. Vsak dirkalnik je opremljen z GPS sprejemnikom in oddajnikom. Te “črne skrinjice” ves čas dirke beležijo pot in organizatorju omogočajo vpogled, kje se posamezna posadka nahaja in kako uspešno napreduje. Posadke za navigacijo uporabljajo vojaške računalnike z natančnejšim GPS sprejemnikom, ki deluje tudi pod gostimi krošnjami dreves in v globokih soteskah. Na te prenosnike je organizator namestil stare ruske topografske karte. “Na njih so vrisane poti iz časa, ko je imela nadzor nad kraji onstran železne zavese še Sovjetska zveza. Danes je te poti posrkala, prerasla ali odnesla narava. Tam, kjer karta kaže prehod, imaš pred seboj denimo blodnjak jarkov in več kot meter globoke blatne luže. Pred avtom vidiš manj kot pet metrov in voziš le po navodilih navigatorja, ki te vodi po nekdanji poti. To so območja, ki s serijskim terencem nikakor niso prevozna.”

Na kolesih v strmine, ki jih je še peš težko premagati

Janez Marolt poudarja, da to ni preizkušnja za ljudi s slabim želodcem in živci: “Predstavljate si, da vzponi in spusti presegajo 45-stopinjske naklone, kar pomeni 100-odsotni klanec, oziroma največ, kar naj bi avto zmogel. Mi pa smo plezali po še bolj strmem terenu. Na določenih delih, ki smo jih prevozili, bi še peš težko premagal klanec. Nemalokrat z avtom “visiš” na robu 50-metrske globeli in upaš, da pnevmatike ne bodo izgubile oprijema. Vsak meter mora biti hudimano natančen.” Več kot polovico dirke je slovenska ekipa prevozila v prestavah reduktorja. Zaradi izbora ožjih in višjih (35 palcev) pnevmatik z izjemno grobim profilom samo letos bistveno manj uporabljali vitel: “Samo 15 ali 20 metrov smo se vlekli z vitlom. Lani so ga skozi celo dirko uporabljali skoraj 20 ur. Za več oprijema smo iz pnevmatik spustili zrak, imeli pa smo posebne pnevmatike, ki jih tudi v ekstremnih kotih sile ne morejo “sezuti” s platišč.”

Na boku v globokem jarku ... Kaj pa zdaj?

Da to je dirka skrajnih obremenitev, ki jih materiali preprosto ne zdržijo, je znova okusila tudi slovenska ekipa. Brez volanskega mehanizma so obstali na boku v globoki blatni luknji. “Ko smo razmišljali, kako se bomo rešili, so se mimo pripeljali Švicarji, ki so imeli inverter in varilni aparat. Do kolen v blatu in pod šotorskimi ponjavami smo uredili zasilno delavnico, odlomljen volanski drog pa smo okrepili kar z delom cevi, ki sem ga odrezal iz karoserijske zaščite,” pomen inženirsko-mehanične improvizacije in znanja na taki dirki nazorno predstavi Janez.

Kaj pa medvedi?

V prostranih gozdovih Karpatov naj bi po pričevanju pastirjev lomastili tudi nenavadno veliki in močni rjavi medvedi. Kako je v šotoru prisluškovati zvokom divjine? Janez prizna, da so prve noči nekoliko napete: “Na to so nas opozorili in nekatera posadke so posnele precej velike medvede. Mi na srečo ne, smo pa videli sledi. Je pa to poslednjo oazo evropske divjine lepo doživeti. Zvezdnato nebo je bilo primerljivo s tistim v Patagoniji. 100 ali 50 km od najbližjih vasi je povsem drug svet. Tišina in spokojnost, ki je v civilizaciji ne slišimo več; sprva si malce napet, potem pa zadihaš z naravo. Izjemna izkušnja.” 

Pol metra od tal oddaljen robusten stroj

Oba terenska dirkalnika moštva Jeep team Slovenija nista imela veliko skupnega s serijskim avtomobilom. Jeepa grand cherokeeja je poganjal 4,7-litrski bencinski V8 motor. Avto ima popolnoma predelano in najzahtevnejšemu terenu prilagojeno Claytonovo terensko podvozje z “long arm kit” zasnovo. Poleg velikega giba koles je taka terenska specialka od 30 do 35 cm višja od serijskega terenca. Ključno vlogo pri tem imajo tudi izredno grobe in čvrste pnevmatike, ki morajo biti čim bolj odporne na mehanske poškodbe in omogočati oprijem v blatu, skalah, kamenju, mokri travi … Del nujne opreme sta tudi zmogljiva vitla spredaj in zadaj. Ker so letos zaradi odličnih pnevmatik in dobre navigacije manj uporabljali vitel, je povprečna poraba bencina padla iz 68,5 na 38 litrov na 100 km.

Video: preizkus terenskega dirkalnika na poligonu AMZS centra varne vožnje 

Jeep team Slovenija:

- prva posadka – voznik Janez Marolt in sovoznik Aleksander Centrih;
- druga posadka – voznik Gregor Komac in sovoznik – glavni navigator Janez Gorjanc

Fotoutrinki z divjine Karpatov