Po kar nekaj letih (nepotrebnega) odlašanja bo 1. aprila končno prišlo so uveljavitve enotnega evropskega sistema za samodejni klic v sili eCall. Zakaj na hitro pomoč ob nesrečah še ne moremo računati vsi vozniki?
V Motoreviji smo o sistemu eCall že večkrat obširno pisali; že pred 11 leti (aprila 2007) smo podrobno razložili delovanje sistema in zapisali, da bodo že leta 2010 s sistemom eCall opremljeni vsi novi avtomobili. Ne, nismo se zmotili za osem let, a pri napovedih očitno nismo računali na nepripravljenost številnih evropskih držav na uvedbo sistema, pa tudi ne na vztrajno lobiranje nekaterih avtomobilskih izdelovalcev, ki so se borili proti uvedbi te obveznosti. Pri tem je treba ponovno zapisati, da so pri slovenski Upravi za zaščito in reševanje svoje delo opravili vzorno: Slovenija je bila prva evropska država z delujočim sistem sprejemanja klicev iz avtomobilskih klicnih naprav – pa tudi prvi samodejni klic na pomoč prek sistema eCall je bil na številko 112 sprožen iz avta na slovenskih cestah.
Od 1. aprila gre zares – a ne še za vse
Evropska uredba z oznako EU 2015/758 predpisuje, da morajo biti z delujočim sistemom za klic v sili opremljeni vsi novi osebni avtomobili in lahka gospodarska vozila. A pozor: uredba velja le za vozila, ki bodo po tem datumu na ceste zapeljala kot povsem nova in bodo morala zato pridobiti prvo tipsko homologacijo oziroma izjavo o skladnosti. To pomeni, da bodo kupci novih avtov, ki bodo avto kupili po 1. aprilu, tega dobili brez sistema eCall, če ga izdelovalec vanj ni vgradil že prej – in prostovoljno. Takšnih avtomobilov je namreč že zdaj na cestah veliko, a veliko je tudi takšnih novih avtomobilov, ki sistema za samodejni klic v sili še nimajo – in ga tudi ne bodo imeli. V resnici lahko z gotovostjo na eCall v svojem avtu računajo šele tisti kupci, ki bodo kupili avte, ki jih v tem trenutku sploh še ni na cestah oziroma še niso bili predstavljeni. Kar nekaj avtomobilskih znamk že danes ponuja svoje sisteme za pomoč oziroma sisteme za klice v njihove klicne centre – takšni so na primer Oplov sistem OnStar, Volkswagnov sistem CarNet in še nekaj drugih. Ti sistemi niso neposredno kompatibilni s sistemom eCall oziroma s samodejnim klicem na številko 112, čeprav večina tovrstnih storitev omogoča tudi hitro obveščanje služb za pomoč na cesti. So pa ti sistemi tehnično zelo podobni sistemu eCall, zato bodo lahko avtomobile z že zdaj delujočo povezavo v klicne centre brez težav opremili s sistemom eCall. Sedaj se sistem za klic v sili v teh avtih poveže z njihovimi klicnimi centri, ti pa klice posredujejo naprej na številko 112.
Kako sploh deluje eCall?
Sistem eCall samodejno sproži klic na številko 112 (ki je enaka v vseh evropskih državah) v trenutku, ko je udeležen v težji prometni nesreči oziroma ob trku. Signal za klic sistem dobi iz nekaterih tipal, ki zaznavajo nenadne močne pojemke – takšna tipala na primer sprožijo varnostne mehe ob trku. Prav sproženje varnostnih mehov velja za merilo oziroma za mejo jakosti trka; eCall ne deluje ob trkih z majhno hitrostjo, pri katerih tudi ni nevarnosti za poškodbe potnikov v avtu. Lahko pa klic ročno – s pritiskom na gumb – sproži tudi voznik oziroma katerikoli drug potnik v avtu – recimo ob nenadnih hujših zdravstvenih težavah. |
Sestavni deli sistema eCall
• nadzorna enota varnostnega meha (ki zazna jakost trka)
• satelitski oddajnik prek GPS sistema, ki v klicni center sporoči natančno lokacijo,
• antena za pošiljanje GSM signala na enotno evropsko številko 112,
• vgrajena SIM kartica,
• mikrofon in zvočnik, prek katerih se lahko voznik in potniki pogovarjajo s klicnim centrom,
• pomožni akumulator, ki zagotavlja električno energijo za delovanje sistema – tudi, če glavni avtomobilski akumulator zaradi poškodbe ne deluje,
• gumb za vzpostavljanje klica s centralo, če klic sproži voznik ali potnik,
• kontrolna lučka, ki opozarja na delovanje (ali okvaro) sistema eCall.
Katere podatke eCall sporoči v klicni center?
• časovni žig nesreče (v UTC formatu – koordiniran svetovni čas),
• nadzorni podatki (način proženja klica, prepoznavanje klica v sili ali testnega klica, razred vozila),
• identifikacijska številka vozila (17-mestna FIN številka, ki jo mora imeti vsako vozilo),
• vrsta motorja (bencinski, dizelski, plinski, električni …),
• položaj vozila (geografska dolžina in širina po standardu ISO6709),
• zadnja dva zabeležena položaja vozila (za primerjavo s trenutnim položajem),
• smer vožnje vozila (v dveh stopinjskih korakih od severnega magnetnega zemeljskega pola),
število potnikov v avtu (število pripetih varnostnih pasov).
112 – evropska klicna številka na pomoč
Številka 112 je v vseh državah Evropske skupnosti telefonska številka za klic v sili. Na to številko kličejo tudi sistemi eCall v avtomobilih: glede na lokacijo avtomobila se sistem eCall samodejno poveže s klicnim centrom, ki je najbližje lokaciji klicočega vozila. V Sloveniji v okviru Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje deluje 13 regijskih centrov za obveščanje, katerih 24-urno dežurstvo 365 dni v letu na evropski številki za klic v sili 112 zagotavlja učinkovito službo za nudenje pomoči v primeru nesreče. Klicni center od sistema eCall prejme natančne podatke o nesreči in zato lahko hitro in učinkovito na kraj nesreče pošlje službe za pomoč – policijo, gasilce in medicinske ekipe za prvo pomoč.
Vsako leto je 11. februar (11.2.) določen kot evropski dan številke za klic v sili 112.
Zakaj eCall in ne eKlic?
eCall je okrajšava za “emergency call” in je zato enotna mednarodna oznaka za klic v sili. |
Kaj pa motocikli?
Čeprav motoristi spadajo med najbolj ogrožene udeležence v prometu, pa obvezna vgradnja sistema eCall za motocikle po 1. aprilu ne velja – in tako bo ostalo še kar nekaj časa. Evropski avtomobilski klubi – med njimi tudi AMZS – si že nekaj časa prizadevajo za to, da bi bil samodejni klic v sili na voljo tudi motoristom, a zaenkrat odgovorni evropski uradniki še niso sledili pozivom – čeprav bi bila hitra odzivnost služb za pomoč pri motorističnih nesrečah zelo koristna. Je pa na trgu nekaj ponudnikov sistemov za samodejni klic v sili za naknadno vgradnjo: na primer nemški “dguard” in Boschev sistem CCU.