Šola dobre vožnje: Zaraščena pot do vozniškega dovoljenja

V prejšnji Motoreviji smo pojasnili, kako pridobiti vozniško dovoljenje A kategorije, tokrat pa se bomo dotaknili izobraževanja vseh, ki želijo postati vozniki osebnih avtomobilov z vozniškim dovoljenjem B kategorije. Pot do vozniškega izpita je - razen v nekaterih malenkostih - enaka že nekaj desetletij, čeprav je v tem času prišlo do skokovitega napredka v tehniki, zamenjave nekaj generacij in tudi do novih dognanj pri učnih procesih. Bi bilo treba sistem prenoviti? Vsekakor!

Postopek pridobivanja vozniškega dovoljenja v Sloveniji poteka v skladu z zakonom o voznikih, ki opredeljuje pet glavnih korakov. Najprej kandidat v izbrani šoli vožnje opravi tečaj cestno prometnih predpisov (CPP), ki je v obsegu določen za vsako posamezno kategorijo. Vsem je skupno, da je osnovni del šestnajst pedagoških ur ter dodatek za vsako kategorijo.
Potem kandidat pri območnem združenju Rdečega križa ali drugi pooblaščeni organizaciji opravi tečaj prve pomoči (PP). Tečaja CPP in PP lahko kandidat opravi brez zdravniškega pregleda.
Po opravljenih tečajih mora kandidat narediti še zdravniški pregled, katerega veljavnost katerega veljavnost je (razen ob morebitnih omejitvah) tri leta. Sledi izpit iz teorije, ki ga kandidat opravi pri agenciji za varnost prometa AVP. Z opravljenim teoretičnim delom izpita kandidat lahko začne s praktičnim delom vožnje. Tega opravi v izbrani šoli vožnje, običajno tam, kjer je predhodno obiskoval tečaj CPP. Praktični del vsebuje tri stopnje in je izvedljiv v najmanj dvajsetih urah. To je minimalni pogoj, da kandidat opravi program in se prijavi na izpitno vožnjo, ki jo opravi pred komisijo, ki jo določi AVP.

V praksi teh pet zelo enostavnih korakov v pogosto povzroča težave tako kandidatom kot organizacijam, ki se s poučevanjem ukvarjajo. Zakaj pride do tega? Morda pa proces izobraževanja le ni tako popoln kot menimo, da je? Zakaj izobraževalnega procesa ne prilagajamo napredku v avtomobilski tehniki, novi cestni infrastrukturi, tudi posebnosti mladih generacij? Zagovorniki sedanjega stanja v izobraževanju bodo sicer zelo hitro našli argumente proti spremembam, mi pa vseeno menimo, da so te nujne.

20 let brez pravih sprememb

Kaj se je na področju izobraževanja voznikov spremenilo v dvajsetih letih? Z vidika vsebine in načina poučevanja zelo malo. Spremenil se je nadzor, ki je sedaj bistveno bolj temeljit in od šol vožnje zahteva pošteno in transparentno delovanje. Administrativno se je spremenil program, ki zdaj namesto šestnajstih vaj predvideva tri učne stopnje, pri čemer mora biti prva opravljena na poligonu. Pri tem nastane prvi problem, saj v Sloveniji ni dovolj kakovostnih oziroma pravih poligonov, kjer bi se kandidati lahko izobraževali v prvi učni stopnji.

Spremenil se je potek izobraževanja. Kandidati so pred uvedbo novega zakona smeli voziti v praktičnem delu, preden so opravili izpit iz teoretičnega dela. To ni bilo slabo in velikokrat zelo dobrodošlo za kandidata, ki je na podlagi praktičnih izkušenj dobil tudi včasih ne najbolj jasne odgovore na vprašanja iz teorije.

Spremenilo se je opravljanje teoretičnega dela izpita, ki je odpravilo prej zelo poznane “izpitne pole” in uvedlo spletno reševanje testa. Ne smemo pozabiti tudi ene od bolj dobrodošlih sprememb - možnosti vožnje s spremljevalcem. Vožnja s spremljevalcem je odlična dopolnitev procesa, ki pa v žal ni tako uveljavljena, kot bi morala biti. Spremljevalec kandidata za voznika je lahko oseba, starejša od 27 let, ki ima veljavno vozniško dovoljenje najmanj pet let in v evidenci kazenskih točk nima več kot pet kazenskih točk. Zakon torej dovoljuje vožnjo s spremljevalcem vsem kandidatom za voznike motornih vozil B kategorije, ko opravijo zakonsko določen program, ki smo ga opisali prej. Naše izkušnje kažejo, da je vožnja s spremljevalcem lahko eno od najbolj učinkovitih orodij pri pripravi kandidata na vozniški izpit.

V korak s tehniko in družbo

Smo ob teh spremembah danes uspešnejši pri pripravi kandidatov na vozniški izpit in tudi na vse pasti vsakodnevnega prometa? Lahko zapišem, da se učitelji vožnje zelo trudimo pri usposabljanju kandidatov, a ob podcenjenosti našega poklica je naš trud pogosto spregledan. K temu velja namreč dodati še pritiske kandidatov in še večkrat njihovih staršev, ki želijo kar se da hitro do končnega cilja: pridobitve vozniškega dovoljenja.

Danes, ko sta stres in hitenje stalnici naših življenj, je prava pot naprej predvsem v višji stopnji izobraženosti učiteljev vožnje in v boljši psihološki pripravi kandidatov, ne pa toliko v tehnični usposobljenosti za vožnjo. Dober primer za to je pravilo, da ob izpitni vožnji avta s samodejnim menjalnikom pridobljen vozniški izpit velja le za avte s samodejnim menjalnikom. Menim, da je to pravilo preveč omejujoče: kandidat, ki se uči z avtom s samodejnim menjalnikom, se lahko zaradi tovrstnega udobja bolj posveti tehniki vožnje in pravilnemu ravnanju v prometu, kar zagotovo zelo koristi. Evropske države že razmišljajo o možnosti opravljanja izpita s samodejnim menjalnikom. Na tem področju je ogromno manevrskega prostora in odločevalci se bodo morali prej ali slej soočiti s tem, da danes ne vozimo več avtomobilov iz preteklosti, kjer je bil varnostni pas osnova, varnostni meh pa že višek tehnologije.

Sodobni avtomobili imajo tudi celo vrsto koristnih asistenčnih sistemov, ki jih v procesu izobraževanja komaj omenimo, kaj šele preskusimo. Nič čudnega, da potem na tečajih varne vožnje srečujemo voznike, ki ne poznajo niti tako osnovnih varnostnih sistemov, kot sta ABS in ESC, kaj šele naprednejših, kot sta na primer sistem za zaviranje v sili ali sistem za ohranjanje smeri vozila na voznem pasu.

Prepričan sem tudi, da moramo učitelji vožnje poučevati drugače kot doslej; klasično podajanje vsebin pri generaciji mladih, s katerimi se srečujemo v šoli vožnje, nima enakega učinka kot v preteklosti. Zakonodaja in podzakonski akti si zaslužijo temeljito prenovo; učiteljem morajo dovoliti svobodo in jih ne smejo ovirati z administrativnimi zadolžitvami, ki so velikokrat same sebi namen in od učitelja vožnje zahtevajo, da delujejo kot računalniki. Zasnovati bi bilo treba tudi kakovostnejše izobraževanje učiteljev vožnje, kjer bi pridobivali znanja, ki so specifična in pomagajo pri boljšem poučevanju.

Dobrodošlo spremembo bi prinesla tudi možnost opravljanja tečaja iz CPP prek spleta. Danes morajo na primer študenti narediti cel letnik fakultete prek spletnih povezav. Argument, da bi prihajalo do zlorab, ne drži vode. Z vsemi tehnologijami, ki so na voljo, je nadzor preko digitalnih medijev še lažji kot je fizičen nadzor, ki se izvaja sedaj.

Še en predlog: v praktičnem delu bi morali kandidati z vožnjami začeti, ko opravijo tečaj CPP in ne šele, ko opravijo teoretični del izpita. Pogoj za prijavo na praktični del izpita bi bila seveda uspešno opravljena teorija. Če bi še administrativno poenostavili program usposabljanja in učiteljem pustili več svobode, bi bilo še bolje. In nenazadnje, poklic učitelja vožnje je treba postaviti na mesto, ki mu pripada, oziroma mu je v preteklosti že pripadal.

Za konec samo misel. Vozniški izpit mladim pomeni mobilnost, samostojnost in neodvisnost, a na drugi strani tudi odgovornost, ki se ji zdaj namenja premalo pozornosti. Vozilo v rokah neodgovorjenega voznika lahko pomeni smrtonosno orožje, kar žal vse prevečkrat lahko vidimo v poročilih o prometnih nesrečah.