Šport: Sanje o formuli

14-letni kartist Aleksandar Bogunović spada med naše najbolj talentirane mlade dirkače. Na letošnjem prvenstvu FIA Academy Trophy v francoskem Le Mansu je Sloveniji v kvalifikacijah privozil sploh prvo prvo zmago v zgodovini tega tekmovanja in tekmovanje končal na zelo dobrem 7. mestu. 

Mladi Aleksandar je za volan gokarta prvič sedel v daljni Mehiki, kamor se je pred leti preselil z družino. Na drugi strani oceana ga je prvič opazil tudi slovenski dirkaški strokovnjak in vodja AMZS komisije za karting Domen Jerančič, ki mu je ob ponovni selitvi v domovino pomagal pri prehodu v novo dirkaško okolje oziroma nadaljevanju športne poti doma oziroma v Evropi. Danes Aleksandar z licenco AMZS tekmuje pod okriljem ekipe DPK Racing, nad katero bdi sloviti dirkač formule 1 Fernando Alonso, ki je tudi njegov velik vzornik. Po drznih “dežnih” vožnjah v Le Mansu, ki so na trenutke spominjale na največje dirkaške mojstre, smo mladega talentiranega slovenskega dirkača povabili pred mikrofon Motorevije. Mladenič ima visoke cilje in prav je tako. Vozi odlično in sanja o formuli.

Aleksandar, čestitke za vrhunske nastope na dirkah FIA Academy Trophy. Si zadovoljen z razpletom? Z malce sreče bi bil namreč rezultat morda še boljši? 

Zelo sem zadovoljen s tem 7. mestom glede na dejstvo, da sem vknjižil najboljši slovenski rezultata v kartingu, ampak se zavedam, da bi bil ta rezultat lahko še precej boljši. Glede na moje sposobnosti, ki sem jih že večkrat dokazal, bi se vse skupaj lahko izšlo precej bolje. Če tekmecu pred menoj ne bi razneslo motorja, bi ostal v stiku z vodilno trojico in do zadnjega kroga bi se vrstni red lahko še pošteno premešal. Po štartu s 4. mesta sem med dirko dobro vozil in se že prebil tudi na 3. mesto. Dobro smo se borili in ko sem med dirko še enkrat napadel prej izgubljeno tretjo pozicijo, je dirkaču pred menoj odpovedal motor, kar mi je zaprlo pot in nisem mogel mimo njega. Ujela me je skupina od zadaj in znova sem se moral boriti za preboj naprej, a medtem so vodilni trije že “zbežali” naprej in si do konca dirke privozili neulovljivo prednost. Ob tem rezultatu bi se rad zahvalil Domnu Jerančiču, ki me je spremljal na teh pomembnih dirkah, in mojemu trenerju Marjanu Drobenskemu, ki mi je veliko pomagal pri treningih koncentracije in fizične pripravljenosti, saj sem z njim v zadnjih letih močno napredoval. Velika hvala seveda tudi očetu oziroma celotni družini, ki me podpira.

Kako je zmagati eno od kvalifikacijskih dirk na tako legendarnem prizorišču in v tako hudi konkurenci, kjer vsi dirkači vozijo z enakimi motorji v enakih kartih, ki jih izžrebajo za vsako dirko?

Ko sem zapeljal v zadnji krog, sem vedel, da se moram skoncentrirati in krog do konca pripeljati brez napake. Ko sem kot prvi zapeljal čez cilj, sem bil tako vesel, da sploh nisem vedel, kako naj se kot zmagovalec počutim. Bilo je enostavno preveč dobro.

Na tako kakovostnih dirkah se vedno vozi do skrajnih meja zmogljivosti. Čim bolj iznajdljiv moraš biti in izkoristiti vsako napako tekmecev, ki ti odpre prostor. Pri tem moraš nemalokrat peljati tudi čez rob tistega, kar razmejuje mogoče in nemogoče. V Le Mansu so bile bitke zelo hude in težko je opisati, kako zelo napeto je dogajanje na stezi. Zato sem še toliko bolj vesel vrhunskega rezultata. Je pa tudi zabavno dirkati s tako močnimi tekmeci. 

Dirkaš v kartingu, a sanjaš o veliko večjem in hitrejšem stroju. Kaj želiš doseči v motošportu? Imaš kakšnega posebnega vzornika?

Tako kot aktualni dirkač Ferrarijevega moštva formule 1 Charles Leclerc, ki je v mladih letih osvojil prvenstvo FIA Academy Trophy v kartingu, se tudi jaz želim nekoč prebiti za volan dirkalnika formule 1. Rad bi postal prvi Slovenec, ki bi dirkal v formuli 1. Glede vzornikov je na prvem mestu definitivno Fernando Alonso, s katerim sva se že srečala v živo. Všeč sta mi tudi Charles Leclerc, ki je odlično unovčil svoj velik talent, in Jos Verstappen. 

Kaj pa avtomobilske sanje? Kateri avto bi najraje imel?

Glede avtomobilskih želja pa moram povedati, da mi je že od majhnega všeč porsche 911, predvsem model GT3 RS. No, tudi kakšnega velikega jeepa se ne bi branil.

Zakaj si pravzaprav sploh izbral karting?

Pri kartingu mi je najbolj všeč hitrost in adrenalin v borbi za vsak centimeter. Dirkaš tik nad tlemi in imaš čisto drugačen pogled na progo kot v kakšnem drugem dirkalniku. Na najhitrejših progah s 125-kubičnim gokartom dosežemo tudi do 130 km/h, kar je v takem dirkalniku zelo hitro. 

Imaš na dirkah poleg atraktivno poslikane čelade, na kateri je med drugim upodobljen zgodovinski junak Aleksandar Veliki, tudi kakšen značilen dirkaški podpis oziroma manever? 

Moj zaščitni znak postaja prehitevanje po zunanji strani z zelo poznim zaviranjem, kar mi omogoči boljšo linijo in hitrejši izhod. To sem pokazal tudi v prvem krogu dirke na Ptuju. Ta moj stil so pohvalili številni dirkači in mi tudi priznali, da se kar malo ustrašijo, ker v tistem trenutku ne vedo, kako bi odgovorili. 

Menda dobre rezultate nizaš tudi v šoli …

Vem, da je šola zelo pomembna, ampak mi je karting ljubši. Se pa zelo potrudim, da sem tudi v šoli zelo skoncentriran, saj mi mama vedno pravi, da je šola bolj pomembna od dirkanja. Pravi, da brez dobrega rezultata v šoli tudi dirkanja ne bo. Zato se trudim in v šoli mi gre odlično. 

Predsednik AMZS komisije za karting: “Imamo velikega talenta!”

Domen Jerančič, predsednik AMZS komisije za karting, je ob Bogunovićevem rezultatu izpostavil dejstvo, da večina tekmecev, s katerimi tekmuje Aleksandar, na leto odpelje vsej sedem ali celo dvanajst dirk več kot mladi Postojnčan, kar potrjuje njegov izjemen talen. Jerančič izpostavlja še velik preboj v načinu dela in razmišljanja, ki je fantiča postavil na resno pot športnika:  

“Aleksandra spremljam že od njegovega osmega leta. Spoznal sem ga na dirki v Mehiki, čisto po naključju, ko sem bil z ekipo na seriji US open in zraven mene se je pojavil fant, za katerega se je izkazalo, da je doma iz Postojne. Z družino so namreč nekaj časa živeli v Mehiki, kjer je Aleksandar tudi začel dirkati. Po vrnitvi v Slovenijo sem mu pomagal pri prehodu v novo dirkaško okolje. Potem je z vztrajnostjo in trdim delom ter odločitvijo, da hodi na dirke tudi v močno konkurenco v Italiji, moram reči, postal zares izvrsten voznik. Letos me je že na prvi dirki prvenstva FIA Academy Trophy presenetil z vrhunskim pristopom. Zares je postal športnik in ni bil več  “mulček” iz paddocka. Nič več ne postopa s sladkarijami in telefonom v rokah, sedaj je lososa in pije vodo namesto kokakole. Postal je športnik, ki pazi na prehrano, trdo trenira, si do boljše koncentracije pomaga z meditacijo in vizualizacijo. Na dirke se pripravlja absolutno zavzeto. Stopil je na pot vrhunskega dirkača. Pripravljen je trdo delati in se marsičemu odreči za doseganje vrhunskih rezultatov. S to miselnostjo in spremembami se je dejansko prebil med najboljše voznike. Izstopa še s svojo zmožnostjo odlične vizualizacije, kar mu omogoča dobro predstavo tistega, kar bo na dirki moral narediti. Razliko med nekim povprečnim in dobrim dirkačem predvsem naredi tudi odlično poznavanje karta ter tehnike. Aleksandar je tudi na tem področju naredil preboj, ker vedno več sodeluje z ekipo in mehaniki. Po dirki sam očisti in pregleda dirkalnik, kar je zelo pomembno za razumevanje tehnike. To, sploh v neki profesionalni ekipi, pomeni veliko, ker se lahko zanesejo na tehnične informacije, ki jih dirkač prinese s steze. Čas prostih treningov je zelo omejen in mehanik, inženir in vodja ekipe morajo vedeti, kaj se z dirkalnikom dogaja, da ga lahko nastavijo za dirko. Za to je ključni vir informacije dirkač, ki enostavno mora dogajanje na stezi razumeti tudi s tehničnega in ne samo športnega vidika. Aleksandar je tudi v tem vedno boljši in bo še napredoval, ker je v moštvu DPK pod okriljem Fernanda Alonsa. Pri tem mu pomaga še njegova odlična španščina, saj se zelo dobro razume z mehaniki in v njihovi komunikaciji se informacije ne izgubljajo zaradi jezikovnih razlik.”