Mobilni pogovor: Šola vožnje, ki življenju vrača smisel

AMZS šola vožnje ima za seboj kar nekaj izjemnih zgodb ljudi, ki niso pokleknili pred pečatom usode in so si ob pomoči izkušenih inštruktorjev izborili svobodo mobilnosti. Dijaku strojne šole Davidu Močilnikarju je kombajn vzel velik del leve roke in obe dlani. Mlad fant se je v trenutku znašel v hudi življenjski preizkušnji. Ni se predal. To je njegova zgodba.

Ko si je po delovni nesreči zadal cilj postati voznik in na kmetiji sesti tudi za volan traktorja, je komaj zmogel sprostiti ročno zavoro. Na izpitni vožnji je blestel in znova dokazal moč volje, s katero se lahko ljudje iz še tako težke preizkušnje odpeljemo nazaj v življenje na visokih obratih, kot pravi mladi mož David.

Ko je David prišel na pogovor v uredništvo Motorevije, je bilo videti in čutiti njegovo odločnost. Brez omahovanja smo si segli v roke. Trenutek, ko podzavestno pričakuješ dlan, David hitro razčisti po zdravi kmečki pameti in namesto klasičnega stiska dlani udarimo “kepico” - pest na pest. Pogovor steče hitro in sproščeno. Začnemo tam, kjer se je Davidu življenje precej zapletlo. Pove, da so silirali koruzo in da sta z očetom na požeti njivi pospravljala še zadnje ostanke koruze. David je visoka stebla, ki so ostala nezmleta, nosil na kup, oče pa je koruzo vlagal med zobe stroja. Trenutek nepazljivosti, morda utrujenosti, je bil usoden. David se natančno ne spominja, kako se je zgodilo: “Mislim, da sem se spotaknil, ko sem želel vreči koruzo na kup in kombajn je zagrabil stebla ter me potegnil z rokami naprej.” Čez pol ure je že ležal v reševalnem vozilu na poti na travmatološki oddelek.

Soočenje z posledicami težke nesreče je nekaj, kar je zelo težko razumeti, dokler kaj takega ne doživiš. Kako ste vi doživeli dneve po nesreči?

Prva misel je bila zelo frustrirajoča, tesnobna. Težilo me je vprašanje, ali bom v življenju sploh lahko kaj delal. Zdelo se mi je, da bom lahko samo še v hiši sedel in gledal v zrak. V tistem trenutku, priznam, mi je bilo hudo. Na začetku je bilo težko tudi zaradi tega, ker me je še vse precej bolelo. Poškodovane roke so bile namreč še trde in nerazgibane. Ko sem prišel iz bolnišnice domov in nato rehabilitacijo nadaljeval na URI Soča, kjer so mi pokazali, kako se stvari streže, sem doma spet začel preizkušati, kaj v resnici še zmorem. Ob bolj gibljivih rokah s protezami mi je vse skupaj spet šlo kar dobro od rok. Vrnila se je volja in sam sebi sem rekel: vse preizkusi in kar boš lahko delal, boš pač delal! Začel sem z lahkimi opravili, saj na kmetiji in v okolici hiše nikoli ne zmanjka dela. Postopoma sem se loteval tudi zahtevnejših opravil in kmalu uvidel, da tudi vožnja avtomobila ne bo misija nemogoče.

Kako je potem potekala vaša pot za volan?

V URI Soča sem opravil zdravniški pregled za vozniški izpit, kjer smo preverili, na kakšen način bom lahko vozil. Hitro smo ugotovili, da sem sposoben voziti tudi avto z ročnim menjalnikom, kar me je še posebej veselilo, saj nisem pristaš samodejnih menjalnikov. Hočem imeti popoln nadzor nad delovanjem motorja in tudi pri kmetijski mehanizaciji sem pristaš stare šole z neuničljivimi ročnimi menjalniki. V šoli vožnje AMZS sem zato lahko vozniški izpit opravljal v avtomobilu z ročnim menjalnikom. Na volan smo namestili držalo proteze in dodatne nastavke za premostitev stikal za vklop smernikov. To je bilo to in začel sem voziti. Prvi dan, ko sem začel z urami vožnje, sem bil malce nervozen, saj nisem vedel, kako hitro bom osvojil motoriko s protezo. Malo sem se bal, da bom neroden … Dobil sem odličnega inštruktorja Manuela Pungertnika, s katerim sva se res dobro ujela in po vsega 24 urah vožnje sem uspešno opravil vozniški izpit.

Vodja AMZS šole vožnje Manuel Pungertnik velja za inštruktorja, ki iz vsakega kandidat želi narediti dobrega voznika. Pri tem ni nikomur pripravljen pogledati skozi prste …


Manuel je odličen inštruktor in človek na mestu, s katerim se lahko pogovarjaš o mnogih temah. Tudi pošaliti se zna in sprostiti napeto vzdušje. Zelo všeč mi je bila njegova odkritost, saj mi je takoj dal vedeti, da me bo na izpit spustil tedaj, ko mu bom dokazal, da sem dovolj dober voznik. Ni bilo pogledovanja čez prste zaradi invalidnosti, kar je meni zelo ustrezalo. Tako sem izpit naredil pod enakimi pogoji kot vsi ostali kandidati, ki nimajo mojih težav. Vem, da znam dobro voziti in sem klub protezi povsem enakovreden voznik. Proteza ne more biti razlog, da ti kdorkoli kaj spregleda. Že tako imamo v Sloveniji na cestah dovolj težav z nesrečami. Jaz sem vsekakor vesel, da sem bil ocenjevan kot vsak drug kandidat. Bolje dvakrat pasti na izpitni vožnji, kot pa povzročiti prometno nesrečo.

Kam ste se prvič odpeljali kot mladi voznik?

Na prvo vožnjo sem družino kot mladi voznik peljal k nedeljski maši.

Vsak mladi voznik ima tudi svoj sanjski avto. Kaj so vaše avtomobilske želje?

Najljubši so mi volkswagni in audiji. Če bi si lahko privoščil avto brez omejitve denarja, bi izbral audi A6 allroad s quattro štirikolesnim pogonom. Ta avto mi je res všeč, je močan in ima velik prtljažnik - je zelo uporaben avto.

Vsaka kmetija potrebuje tudi dobrega traktorista. Je to naslednji cilj?

Komaj čakam, da sedem tudi za volan traktorja. Takoj, ko bo minilo pol leta od opravljenega izpita, se lotim tudi te naloge, da bom uradno usposobljen tudi za traktorista.

Vaša zgodba je mnogim ljudem lahko v navdih. Kaj bi svetovali vsem tistim, ki se znajdejo v hudih preizkušnjah in še ne vidijo poti naprej?

Prvi cilj po taki nesreči naj bodo zaceljene rane oziroma poškodbe. Ko se pozdravi telo, je treba čim prej začeti “migati” v smeri tistega, kar si počel pred nesrečo. Sam na začetku nisem mogel niti spustiti ročne zavore in volan sem vrtel zelo težko. Ko sem kaj pobiral s tal, sem si na začetku pomagal z nogami in je šlo. Potem z malce iznajdljivosti, volje in ustrezne opreme začneš napredovati, da življenje spet steče v polnem ritmu.

Za konec se vrniva na začetek. Kako sedaj gledate na delo s kmetijsko mehanizacijo? Kaj lahko na primeru vaše nesreče svetujete drugim?

Zdaj vem, da je absolutna previdnost nuja pri delu s kmetijsko mehanizacijo. Delo s specifičnimi, nevarnimi stroji naj poteka podnevi in ne ponoči. Če je že treba delati v temi, je nujno treba poskrbeti za dobro osvetlitev delovišča in poskrbeti, da se dela lotiš spočit. Pa ne gre pozabiti na zaščito - osebno in na stroju.