Šport: Bodi z mislimi pri mišici, s katero delaš

Poškodbe so sestavni del športa. Praktično ni športnika, ki se v karieri ne bi srečal s poškodbo. Takrat se lahko v marsikoga naseli strah, da ne bo več prišel na raven, na kakršni je bil pred poškodbo. Tako je tudi v moto športu, v katerem fizična pripravljenost pogosto pomeni tanko mejo med uspehom in neuspehom. Naš sogovornik to zelo dobro pozna, saj je v zadnjih letih skrbel za telesno pripravo Tima Gajserja.

Kdo je Boštjan Renko? 

V prvi vrsti oče, fitnes in kondicijski trener, motorist, harmonikar ter navdušenec nad dobro hrano. 

Kaj počne Boštjan Renko, kadar ne razmišlja o fitnesu ali kondicijskih pripravah, vajah in trikih za kliente?
 
Prosti čas rad preživljam z družino, hčerkama, ki sta stari 4 in 2 leti. Če ostane še kaj časa, zelo rad sedem na motor, odpeljem kakšen krog ali pa v roke vzamem diatonično harmoniko ter veselo zaigram.

Kakšna je bila vaša športna pot?

Ljubezen do fitnesa in bodybuildinga sem razvil že v mladosti, ko je moj stric na Ptuju odprl enega izmed prvih in še vedno delujočih fitnes centrov v naši državi. Tako kot je trdno in neuničljivo železo v naši telovadnici, je trdna in vztrajna tudi moja neskončna ljubezen do preoblikovanja telesa. Načrtno sem začel trenirati na koncu osnovne šole in tri leta pozneje, pri osemnajstih letih, začel še tekmovati. Na začetku so mi pred tekmovanji pomagali nekateri prijatelji s tega področja, potem pa sem se pripravljal sam. Čeprav nisem imel denarja za drage trenerje, je to danes moja prednost, saj sem moral zmožnosti svojega telesa raziskovati sam, zaradi česar bom vedno eden izmed najboljših tekmovalcev in trenerjev v Sloveniji. Ko sem nehal tekmovati, sem začel pomagati prijateljem in drugim tekmovalcem, ki so pod mojim vodstvom dosegali najvišja mesta.
 
Včasih ste občudovali Arnolda Schwarzeneggerja. Nam lahko zaupate zakaj? 
 

Kot otrok sem veliko časa preživel v fitnesu in gledal fitnes revije, v katerih se je večkrat pojavil Arnold Schwarzenegger. Njegova postava je izstopala od drugih glede simetrije in mišične oblike. Občudujem ga zato, ker je zmeraj dosegel cilje, ki si jih je zastavil ter se znajde na različnih področjih. 

Kdaj ste se prvič srečali z moto športom?
 
V mladosti smo si s prijatelji čas krajšali na motorjih. Večkrat smo spremljali Timovega očeta in pozneje tudi Tima na dirkah po Sloveniji in se še bolj navdušili nad tem športom. 
 

Vaš klient je svetovni prvak v motokrosu Tim Gajser. Kako je prišlo do sodelovanja?
 
Tima poznam že od njegove rane mladosti. Pred leti je z bratom občasno prihajal k meni v fitnes na trening in me vprašal za kakšen nasvet. Nato sva se leta 2018 po končani sezoni odločila, da bova začela skupaj in da mu kondicijsko pomagam do naslednjega naslova svetovnega prvaka. Oba imava vsa ta leta skupno željo in cilj, da je najboljši voznik motokrosa.
 
Koliko let že skrbite za Timovo telesno pripravljenost in kaj je bil največji izziv, ko ste ga dobili "v roke"?
 
Zdaj sodelujeva že peto leto, moj največji izziv in cilj je bil, da spet postane svetovni prvak ter da bo tako dobro kondicijsko pripravljen, da dirko na motorju odpelje z užitkom ter brez večjih naporov.
 
Številni mislijo, da je moto šport relativno lahek šport: sedeš na motorno kolo, priviješ ročico za plin in dirkaš ter si bolj ali manj odvisen od motorja.
 
Kdor tako misli, se pošteno moti. Menim, da je moto šport eden izmed težjih športov. Res je v veliki meri pomemben motor, vendar mora biti voznik v dobri fizični kondiciji, da lahko motor na dirki uspešno vozi. Če voznik ni maksimalno kondicijsko pripravljen, so zaman najboljši motor, blažilniki in vse ostalo, saj tega ne more maksimalno izkoristiti.
 
Kaj vse mora moto športnik storiti, da je uspešen? Lahko primerjate splošno fizično pripravljenost moto športnika s kakšnim drugim športom?
 
Najprej mora športnik imeti jasen cilj in mu vse podrediti. Nato si postavi kratkoročne in dolgoročne cilje, ki jih lahko meri in morajo biti realni, potem pa je treba trdo delati, da jih dosega. Naredi se načrt treningov za določeno obdobje (tekmovalni del ali med tekmovanji, ko se trenira za novo sezono). Moto šport (motokros) bi lahko delno primerjal z vozniki motorjev na vzdržljivostnih rallyijh, kot je Dakar, sicer pa je težko enačiti pripravljenost moto športnikov z drugimi športi. Vsak šport ima določene specifike in telo se adaptira nanje, zato so primerjave nehvaležne. Dejstvo je, da morajo imeti vsi športniki dobro natrenirano vzdržljivost, gibljivost, ravnotežje, hitrost, moč, eksplozivnost, koordinacijo in natančnost.
 
Izjemno pomembna je tudi psihološka priprava. Če glava ni “prava”, potem je težko razumeti, zakaj se je treba truditi na fitnesu (anaerobno) ali s kardio (aerobnim) treningom.
 
Psihološka priprava je enako pomembna kot fizična, kajti če smo fizično v vrhunski formi in na tekmi ne zdržimo psihičnega pritiska, ne bomo dosegli želenega uspeha. Vsekakor nam vrhunska fizična pripravljenost da nekaj samozavesti in zaupanja vase. Tako se lažje motiviramo. Zelo pomembna je podpora bližnjih, da imamo okrog sebe pozitivno naravnane ljudi, ki verjamejo v nas, zato veliko profesionalnih športnikov poišče pomoč psihoterapevtov ali trenerjev za psihično pripravo.

Poškodbe so sestavni del kariere skoraj vsakega športnika. Ker ste osebni in kondicijski trener, jih dobro poznate. Katere so najtežje, s katerimi ste se srečali v karieri? Kako ste športnikom pomagali pri sanaciji teh poškodb?
 
Vsak šport lahko pripelje do kakšne poškodbe. Srečal sem se s poškodbami ramenskega obroča, izpahi ramena, poškodbe kolena, gležnjev, ključnice, komolca, stegnenice… Najtežji poškodbi, ki sem ju obravnaval, sta zloma Timove stegnenice in ključnice. Pri športnikih je zelo pomembna hitra obravnava in rehabilitacija poškodbe. Pred dvema letoma si je Tim na treningu zlomil ključnico. Poškodba je nastala v petek in Tim se je v nedeljo vrnil iz bolnice v Mariboru, kjer je bil operiran. Kljub temu, da leva roka praktično še ni bila gibljiva, sva v ponedeljek zjutraj opravila prvi kardio trening na kolesu. Nato sem poiskal fizioterapevta Mateja Čeboklja, ki naju je takoj sprejel, in smo začeli z rehabilitacijo. Že po prvih terapijah je Tim dobil nekaj gibljivosti, tudi zaradi treninga z elastikami. Potem je Tim vsako jutro opravil kardio trening na kolesu, v sredo pa je bil že prvič na treningu na kolesu v naravi. Čez dan je imel fizioterapije, zvečer pa trening v fitnesu. V četrtek smo poskusili nekaj krogov na motorju, v petek pa se je že odpravil na Sardinijo, kjer je bila dirka in nato v nedeljo odpeljal dirko ter nabral nekaj točk. Mislim, da smo takrat res v neverjetno kratkem času poškodbo sanirali do te mere, da je Tim lahko odpeljal dirke do konca sezone. Poškodba stegnenice se je zgodila v Italiji. Tim je takoj po vrnitvi domov začel z fizioterapijami. Po 16 dneh je oteklina v večini izginila, zato sva naredila prvi trening v njegovi telovadnici, najprej samo zgornji del telesa, nato sva počasi dodajala tudi statične vaje za nogo. Z večanjem gibljivosti noge sva razširila nabor vaj in jo postopoma začela obremenjevati. 13. marca je začel voziti sobno kolo. Treninge je izvajal vsak dan: zjutraj kardio trening, popoldne trening v fitnesu. Tri mesece po poškodbi so strokovnjaki potrdili, da je kost zaceljena in s tem so se začeli treningi na motorju.

Včasih se po sanirani poškodbi v športnika naseli strah, da se ne bi spet poškodoval. Kako se takrat lotiti treningov?
 
Vsekakor se po poškodbi pojavi strah in imamo to v podzavesti ter dvomimo vase. Običajno to kompenziramo z nepoškodovano drugo stranjo telesa. Takrat treningi potekajo tako, da se na določenem delu, kjer je bila poškodba, vzpostavlja mišično ravnovesje. S tem lahko preprečimo morebitno novo poškodbo.
 
Po poškodbah je še posebej pomembno, da športnik razume, da pri vrnitvi ne sme pretiravati. Kakšne so vaše metode, da zavirate in brzdate veliko željo, ki se velikokrat pojavlja, da bi se športnik čim prej vrnil nazaj v tekmovalni ritem? 
 
Po poškodbah je treba ugasniti svoj ego, upoštevati omejitve, ki so nastale zaradi poškodbe. Vadi se postopoma in obremenitve se stopnjujejo glede na trenutno stanje posameznika in izboljšave stanja. Zato zelo tesno sodelujem s strokovnjaki (zdravniki, terapevti) ter upoštevam njihove nasvete, mnenja in redno izvajam testiranja ter preglede.
 
Moto šport je izjemno zahteven in posamezne panoge od človeka marsikdaj terjajo nadčloveške napore. Še posebej enduro preizkušnje so velikokrat izčrpljujoče do zadnjih atomov moči, pa tudi tri četrt ure vožnje motokrosa dvakrat na dan po kanalih in luknjah, borba s tekmeci, skoki in koncentracijo na progi niso mačji kašelj. Kako vse to sploh zaobjeti na treningih in primerno vaditi?
 

Tako na motorju kot tudi v telovadnici mora biti zmeraj glava na pravem mestu s 100-odstotnim fokusom na vadbo. Znan stavek pravi: "Mind muscle connection." Bodi z mislimi pri mišici, s katero v danem trenutku delaš in ne na zabavi. Enako je na motorju, na katerem je še to toliko bolj pomembna zbranost, kajti že drobna nepazljivost lahko privede do velike napake in tudi do poškodbe. 

Sodelovanje s Timom Gajserjem vam je to verjetno odprlo marsikatera vrata. Imate pod svojim okriljem še kakšnega drugega športnika, ki se vzpenja proti Olimpu? 
 
Vsekakor je največja referenca, da lahko sodelujem s svetovnim prvakom Timom Gajserjem ter da sva skupaj osvojila že tri naslove svetovnega prvaka.
Največjo prepoznavnost sem dobil v motokrosu, zaradi tega prihajajo k meni številni mladi upi, ki želijo postati najboljši. To so: Tilen Demšič, Alen Gajser, Tadej Dolinar, Taj Golež, pred časom tudi Matic Žitnik. Treniram pa tudi veliko drugih športnikov iz različnih panog.
 
Kondicijski treningi znajo biti včasih zelo duhamorni in ne samo fizično, ampak tudi psihično naporni. Kakšne trike uporabljate, da športnika "pretentate", če ni ravno super motiviran za tovrstno delo?
 
Vsak športnik pride do tega, da ima dneve z zmanjšano motivacijo. Takrat športniki potrebujejo psihično podporo in pogovor, iz katerega izluščim, kje je problem. S Timom popestriva treninge tako, da tekmujeva med sabo, si postavljava določene izzive. Vsak trening skušam izpeljati maksimalno in ga organizirati tako, da je tudi zabaven. Športnike motiviram tudi z glasbo, občasno naredim skupinski trening, pri katerem se med vadbo vzpostavi še tekmovalno vzdušje.