(Ne)stroka

Naši kolegi iz avstrijskega avtomobilskega kluba OAMTC v svoji reviji za člane Auto Touring v rubriki “Grüße aus Schilda (Pozdravi iz dežele znakov)” že leta zbirajo in objavljajo primere napačne prometne signalizacije: smešnih prometnih znakov, nenavadnih kombinacij označb in drugih nejasnih primerov prometne ureditve. Marsikatera objava je smešna, spet druga prisrčno prismojena, nekaj je tudi takšnih, ki lahko vodijo v resnejše oziroma nevarnejše prometne zmote.

Če vas zanima, si lahko rubriko ogledate na spletni strani avstrijskega OAMTC. Da tudi Slovenija ni imuna na tovrstno znakovno oziroma prometno-signalizacijsko zmedo in onesnaženje, nas opozarjajo naši bralci, člani, pa tudi sodelavci. Še več: v zadnjem času opažamo občuten porast pripomb o prometni signalizaciji, ki ni v skladu s predpisi ali logična in konsistentna, pogosto pa lahko pripelje tudi do nevarnih situacij. V Sloveniji tako lahko na primer vidimo kombinacijo znakov za območje umirjenega prometa (ki dovoljuje hitrost 10 km/h) in znaka za največjo dovoljeno hitrost 30 km/h; kako hitro torej lahko vozimo tam? Kako hitro lahko vozimo v območjih omejene hitrosti (kjer je z zakonom predpisana hitrost 30 km/h), če pa so občinski “strokovnjaki” to območje označili z znakom za največjo dovoljeno hitrost 20 ali 40 km/h? Kako moramo voziti ali kolesariti tam, kjer so občinski veljaki na levi del enosmerne ceste zarisali dvosmerni kolesarski pas, česar seveda ne dovoljuje noben predpis ali pravilnik? O eni od takšnih samosvojih prometnih rešitev iz Ljubljane pišemo tudi v članku oktobrske Motorevije.

Ko smo raziskovali ozadje te teme, smo naleteli na osupljivo dejstvo, da prometno signalizacijo na občinskih cestah - in teh je največ - spreminjajo, prirejajo, rišejo in se z njo igrajo kar vsakokratni veljaki občinskih uprav. Še več, s prometno signalizacijo in s prometom nasploh vsaka občina upravlja in se ukvarja po svoje, ker - kot je razumeti občinske dokumente - ne obstajajo predpisani postopki, predvsem pa ni dovolj nadzora na državni ravni.

Morda res ne razumemo najbolje področja samostojnosti in pristojnosti občin, a prometna signalizacija in s tem prometna ureditev ne bi smela biti le domena trenutnih oziroma aktualnih občinskih oblasti. Prometna politika bi morala zasledovati načelo pretočnosti in z izogibanjem nejasnim situacijam tudi načelo varnosti v prometu: gre za preveč pomembno plat našega življenja, da bi jo prepustili vsakokratni politiki, zasebnim interesom ali preveliki vnemi lokalnih dušebrižnikov.
Na državnih cestah je stanje sicer boljše, a tudi na njih smo včasih lahko priča nejasni, nelogični, pa tudi dotrajani prometni signalizaciji.

Še ena nujna zadeva torej, ki bi se je morali - ob noveli zakona o pravilih cestnega prometa, novem zakonu o davku na motorna vozila, zaostajanju za okoljskimi strategijami in še čem - čim prej lotiti na ministrstvu za infrastrukturo …