Doživetje: S fordom broncom po strmih sipinah velike arabske puščave

Ne glede na to, s kako zmogljivim terenskim avtom kot začetnik zapelješ v praznino visokih peščenih sipin, brez puščavskih vozniških izkušenj prej ali slej obstaneš vkopan ali obrnjen na streho sredi peska. Vožnja po puščavskem pesku zahteva veliko vaje in specifičnih izkušenj, ki jih ne moreš pridobiti nikjer drugje. Za volanom terenca je na puščavskem pesku treba trdo delati in iz stroja v pravem trenutku iztisniti vsak razpoložljiv kW moči in Nm navora. Terenska vožnja po strminah sipkega peska je lahko srhljiva in zahtevna, hkrati pa izjemno zabavna in slikovita - kot je tudi puščava sama. 

Po tokratno avtomobilsko doživetje smo se odpravili na arabski polotok, na mejo med Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati. Tu se začne peščena praznina, imenovana Empty Quarter, z največjimi in najbolj strmimi sipinami na svetu. Gre za 650.000 kvadratnih kilometrov neskočnih peščenih valov Velike arabske puščave Rub’ al-Khali, katere največji del se razteza v Savdski Arabiji. V to nenaseljeno območje smo po slabih treh urah vožnje iz Dubaja vstopili ob vznožju velikanske sipine ob vasi Liwa, kjer vsako leto poteka znameniti moto-športni festival, na katerem obiskovalci iz vseh koncev sveta spremljajo atraktivne dirke v pospeševanju po strmih pobočjih velikanskih sipin. Na sipinah nas je tokrat spremljal tudi vrhunski mojster fotografije Uroš Podlogar, ki je v ekstremenem okolju za človeka, stroj in opremo naredil res izjemne fotografije. 

Ključno pravilo vožnje po sipinah: ne upirajte se gravitaciji!

V ta peščeni labirint smo se podali pod vodstvom izkušenega slovenskega vodiča Andreja Isoskega, ki že več kot desetletje s svojim terencem in v družbi prijateljev - lokalnih peščenih vozniških specialistov - riše prvenstvene sledi po strmih sipinah v okolici Liwe. Preden smo zapeljali na brezpotje sipkega peska, je Andrej poskrbel za natančna in tudi zelo slikovita varnostna navodila:

Prvo in ključno pravilo vožnje po sipinah je, da se nikoli ne upirajte gravitaciji! Če boste na sipini dobili značilno čuden občutek v trebuhu, ki sporoča, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti, vedno zapeljite navzdol proti dnu sipine. Nikoli, četudi začnete drseti, volana ne obrnite proti vrhu sipine. Ne upirajte se gravitaciji, saj jo je nemogoče premagati!

Andrej nas je naprej popeljal v malce lažji puščavski svet, da smo dobili občutek, kdaj je treba izkoristiti razpoložljivo moč in navor motorja, kdaj pa pravočasno popustiti plin, da se avto ne vkoplje v pesek. Andrej je teorijo peščenega programa sproti dopolnjeval s praktičnim prikazom: “Če začutite, da vrha sipine ne boste dosegli, ustavite - še preden se avto zakoplje v pesek. Rešite se z vzvratno vožnjo v vzvratni prestavi (nikoli v prostem teku ali z blokiranimi zavorami v nenadzorovanem drsenju) po vpadnici proti izteku sipine. Nikoli ne obračajte na peščenih pobočjih. Z občutkom ravnajte s stopalko za plin, moči ne sme biti ne preveč, ne premalo. Izogibajte se vrtenju koles v prazno, saj to oteži izkopavanje vozila iz peska.” 

Andrej nas je kmalu pripeljal na rob malce večjih sipin, da smo se naučili prečiti oziroma spustiti preko grebena sipine: “Pri spuščanju po sipinah nikoli ne blokirajte koles. Smer kontrolirajte in po potrebi dodajte plin, ko začne avto na plazu sipkega peska, ki ga prožijo kolesa, bočno drseti. Takrat nikakor ne zavirajte, ker vas bo zgrabila sila gravitacije in peska!” 
Na vrhuncu naše puščavske šole vožnje smo se znašli na robu 300-metrske sipine z več kot 40-stopinjskim naklonom - in zapeljali čez rob sipine; to je bil naš test razumevanja fizike, peska in gravitacije. Opravili smo ga, čeprav s cmokom v grlu …

Nizek tlak za več oprijema

Na mehkem pesku še tako zmogljiv štirikolesni pogon ne more narediti čudeža, če voznik ne poskrbi za ključni ukrep za zagotavljanje oprijema. Preden zapeljete v puščavo, je treba povečati površino pnevmatik, kar storimo tako, da zmanjšate tlak v pnevmatikah na 0,8 ali celo na 0,5 bara. Ob tako nizkem tlaku je treba zavijati z občutkom, ker sicer lahko pride do “sezutja” oziroma zdrsa pnevmatike s platišča. Večina terencev lokalnih mojstrov peska ima zato na platiščih posebne “beadlock” kovinske zaščitne obroče, privijačene na platišča, ki preprečujejo, da bi se pnevmatika “sezula” s platišča.  

Puščava zahteva moč - in energijo …

S puščavo smo se spopadli s Fordovima broncom in raptorjem - slednji nam je služil predvsem kot dostavnik opreme baznega tabora in se z njim nismo vozili po sipinah. Z vsakim prevoženim kilometrom je ekstremno vozniško okolje, ki od pogona zahteva veliko energije, dokazovalo, kako hitro puščava izpije moč stroja in človeka. Bronco raptor je s svojim 3-litrskim V6 ecoboost bencinskim motorjem v dobrih 100 kilometrih bitke za oprijem skoraj izpraznil svojo 80-litrsko posodo goriva. Ekstremne energetske zahteve puščavske vožnje zahtevajo dodatno rezervo goriva - in vode za posadko. Med visoke sipine Velike arabske puščave smo se zapeljali v “hladnem” januarju, a sredi dneva je temperatura že dosegla 30 stopinj Celzija. Poleti ta puščava postane neizprosna peščena pečica, v kateri podnevi temperatura naraste na več kot 50 stopinj Celzija. Če obstaneš in si brez spremstva oziroma pomoči, lahko že pešačenje prek ene same večje sipine povzroči toplotni udar; če takrat izgubiš zavest, smrt nastopi zelo hitro. Naša vodiča poudarita, da se v morje peska puščave “Empty Quarter” nikoli ne odpraviš sam; je preveč tvegano in preveč nevarno.

Osupljivi mojstri sipin 

Andrej in njegov prijatelj Rashed sta nam v sipkem puščavskem pesku - ko smo se presedli na sovozniške sedeže bronca in raptorja -  pokazala razburljivo, skoraj “dakarsko” izkušnjo bitke za oprijem, ki zahteva leta treninga in razumevanja puščave. Ko smo s polnim plinom in veliko hitrostjo po širini prečili strmo, a zelo sipko steno peska, smo občudovali prefinjen občutek za oprijem - in pogum voznika, da je avto obdržal v strmini. Nadgradnja tega elementa vožnje po ovalu sipine je trenutek, ko voznik avto požene proti grebenu sipine; to je zahteven in sila atraktiven vozniški manever, v katerem mora voznik v pravem trenutku in s pravo hitrostjo zunanje prednje kolo, ki je bližje grebenu sipine, spraviti čez rob in avto “zatakniti” za rob sipine, nekaj trenutkov pozneje pa tudi z zadnjim zunanjim kolesom zgrabiti drugo stran grebena in “zajahati” greben peščene gore. Težko je z besedami opisati, kako je videti, ko čez vetrobransko steklo zreš v pobočje strmine, nekaj trenutkov pozneje pa ob rohnenju stroja skočiš na drugo stran sipine oziroma v peščeno globino …

Čaroben svet spoznanj

Navidezno prazen, s soncem ožgan peščen svet, ki ga oblikuje, spreminja in premika veter, je poln življenjskih naukov, resnic in presenečenj. Neskončna peščena širjava je učilnica skromnosti in spoštovanja; gluha tišina puščave te spomni na to, kako je bilo takrat, ko na svetu ni bilo še ničesar. Posebno odkritje je noč v puščavi; ko sonce zaide za obzorje peska, se veter okrepi in ohladi peščeno praznino, nad puščavo pa se prižge ambientalno zvezdnato okrasje. Čarobno!

Reševanje obtičanega