1987
+386 1 530 53 53
Hibridna toyota RAV4 nas je tokrat popeljala v Spodnjo Savinjsko dolino, kjer se je začela in na nek način tudi končala dinastija Žovneško-Celjskih, ene najvplivnejših srednjeveških plemiških rodbin. Najprej smo bili na Krvavici in pri ostankih gradu Ojstrica, kjer so nasilno umorili Veroniko Deseniško, veliko ljubezen Friderika II. Celjskega, nato smo obiskali grad Žovnek, matični grad Žovneško-Celjskih, vmes pa se oglasili še v Muzeju tehnične kulture Avto-moto društva Šmartno ob Paki.
Dinastija Žovneško-Celjskih je s spretno politiko in skrbno načrtovanimi ženitvami nenehno večala bogastvo, moč in oblast ter zlasti med 13. in 15. stoletjem pomembno zaznamovala politični prostor Srednje Evrope. Začetek njenega konca lahko povezujemo z gradom Ojstrica v Lokah pri Taboru, kjer naj bi imeli Celjsko-Žovneški ječe. Zgodovinski viri izpričujejo, da se je tam z nasilno smrtjo – utopitvijo –, končalo življenje Veronike Deseniške, velike ljubezni Friderika II. Celjskega. Če Herman II. ne bi nasprotoval sinovi izbiri in njegove, sicer zakonite žene, ne bi preganjal ter po neuspelem čarovniškem procesu (domnevno gre za prvi dokumentiran čarovniški proces v Slovenij) naročil njenega umora, Frideriku in Veroniki pa bi se rodili priznani moški potomci, bi lahko bila evropska zgodovina povsem drugačna … Žovneško-Celjski so se sicer po Veronikini smrti leta 1425 še vzpenjali; 1436 jim je cesar Sigismund Luksemburški, s katerim je bila poročena Friderikova sestra Barbara (bila je ogrska, nemško-rimska in češka kraljica ter je veljala za prvo damo Evrope), podelil celo naslov državnih knezov Rimsko-nemškega cesarstva. A tri celjske zvezde so nepričakovano ugasnile 1456, ko je bil Ulrik II., sin Friderika II., v Beogradu žrtev atentata. Na višku slave je Žovneško-Celjska rodbina na krut način izgubila zadnjega moškega člana in njeno posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani.
Najbolj tragična ljubezenska zgodba na Slovenskem
Vrnimo se k Veroniki Deseniški, saj bodo prva postaja našega izleta Loke pri Taboru, od koder se bomo s parkirišča po markirani poti peš odpravili na 909 metrov visoko Krvavico in nato na sosednjem hribu poiskali ruševine gradu Ojstrica. O Veronikini smrti je namreč znana tudi legenda, da naj bi jo vrgli s skalnate pečine na Krvavici, zato so njene stene rdeče oziroma krvave, po tej tragediji pa naj bi hrib dobil ime. Legenda še pravi, da naj bi se Veronika ob vsaki z luno obsijani noči vračala na kraj, kjer je bila umorjena, in jokala. Do vrha vodi precej strma, na nekaterih mestih izpostavljena pot, ki jo popestri naravno okno, skozi katerega je speljana zavarovana planinska pot. Za trud smo nagrajeni z lepimi razgledi na Posavsko hribovje in del Kamniško-Savinjskih Alp, ob dobri vidljivosti je mogoče ugledati Julijce s Triglavom in tudi Snežnik. Vrh ima vpisno skrinjico s knjigo in žigom Savinjske planinske poti.
S Krvavice, ki je bila leta 1998 razglašena za geomorfološki površinski in podzemeljski ter botanični naravni spomenik, sestopimo v smeri Čemšeniške planine. Pot nas pripelje do makadamske ceste, kjer zavijemo desno. Ves čas lahko opazujemo Krvavico in kmalu uzremo rdeče – krvave pečine, ki spominjajo na Veronikino smrt. Ko prispemo do naslednjega križišča, smo na cesti, ki iz Lok, kjer smo parkirali, preko 745 metrov visokega prelaza Presedlje pod Črnim vrhom (vidimo ga na levi) pripelje do Trojan. Mi se usmerimo desno. Po približno kilometru na desni opazimo majhen kamnolom, nekaj deset metrov naprej pa na levi strmo stezico, ki nas po manj kot desetih minutah pripelje na vrh hriba, kjer so danes le še medle – in v času našega obiska s snegom prekrite ruševine gradu Ojstrica, nekoč pa so Žovneški gospodje od tu obvladovali južni del ozemlja ob nekdanji rimski cesti Emona–Celeia ter nadzorovali prehod iz Savinjske doline preko Posavskega hribovja na Dolenjsko. Vrnemo se po isti poti in nadaljujemo do naše toyote.
Pod Dobrovljami do matičnega gradu Žovneških
Vzpon do zvezd se je za Celjske kneze začel na gradu Žovnek. Tja se zapeljemo po cesti pod planoto Dobrovlje: ko iz Lok skozi Tabor in Ojstriško vas prispemo do glavne ceste Ljubljana–Celje, zavijemo levo proti Ljubljani, nato pa v Čepljah desno na stransko cesto, ki nas pod avtocesto in mimo cerkve sv. Martina pripelje do delno obnovljenih ruševin enega največjih in najstarejših slovenskih gradov. Povezava mimo te cerkve v Godveju proti Prekopi in Stropniku je že iz časov Žovneških, saj so ti imeli tu dostope na območje prehodov proti Kamniku in Trojanam. Grad v vsej svoji veličini uzremo na levi, ko cesta prečka gospodarsko dvorišče in se spusti po klančku navzdol. Smerokaz nas usmeri levo na makadam, kjer je parkirišče, do gradu pa imamo približno 15 minut hoje. Ta cesta oziroma dostop naj bi bil enak, kot so ga uporabljali nekdanji prebivalci gradu in njihovi obiskovalci. Žovneške prednike v listinah prvič zasledimo okoli leta 1130, ko so se imenovali Savinjski – po rekli Savinji. Ta je imela v srednjem veku več različnih zapisov imena, posledično je bilo enako z gradom in njegovimi gospodarji, za katere se je slednjič uveljavil naziv Žovneški. Graditelji so za matični grad rodbine izbrali strateško lokacijo, saj so jim Dobrovlje nudile naravno zaščito, hkrati pa so imeli odprt pogled po dolini, po kateri so v tistem času potekale pomembne trgovske poti med Severno in Južno Evropo, zgodovinarji pa z veliko gotovostjo navajajo, da je tod potekala znamenita jantarska pot. Poleg že omenjene Ojstrice sta k prvotni posesti Žovneških v Savinjski dolini spadala še gradova Libenštajn pri Preboldu, s katerega so nadzorovali pot, ki je čez preval Vrhe vodila proti Savi, in Šenek na Vinskem vrhu (Vimperk) pri Polzeli. Žal njunih ostankov ni (več).
Žovneški so tudi po tem, ko so leta 1333 svoj sedež preselili v Celje, Žovnek redno uporabljali (tu naj bi bila njihova zakladnica), v svojem grbu pa ob treh zlatih zvezdah na rdečem polju Vovberžanov, od katerih so dedovali posesti (med drugim polovico Celja) in s tem tudi grb, vseskozi ohranili še žovneškega – dve srebni bruni na rdeči podlagi. Na Žovneku je svoja zadnja leta do smrti 1454 preživljal Friderik II., ki se je po spravi z očetom (Herman II. se ni maščeval le Veroniki, temveč je zaradi nepokorščine v ječo vtaknil tudi sina) umaknil iz javnega življenja. Glede na to, da je bila moč rodbine takrat na vrhuncu in da naj bi imel Friderik II., ki se ni nikoli več poročil, na Žovneku svoj stalni upravni sedež in je tu sprejemal tako cerkvene kot posvetne dostojanstvenike, lahko sklepamo, da je v tem času svoj zenit dosegel tudi grad. Po propadu Celjskih so ga, tako kot druge njihove posesti, v svojo last dobili Habsburžani.
Vzpon Žovneško-Celjskih je bil izjemen. V lasti so imeli okoli 200 gradov, ki so jih upravljali oskrbniki, ter ogromne posesti v Srednji Evropi. Ko so bili povišani v knežji naslov, so bili po statusu formalno povsem izenačeni s habsburškimi tekmeci. Viri navajajo, da so bili sposobni sestaviti vojsko, ki je štela do 25.000 vojakov in do 2000 konjenikov. Kovali so svoj denar.
Ko se odpeljemo proti Braslovčam, na poti ne moremo spregledati dvorca v klasicističnem slogu, ki ga je po letu 1816 postavil Jožef Čokl von Ruhethal, zadnji stanovalec na Žovneškem gradu. Ta svojim lastnikom takrat verjetno ni več nudil udobja, ki so ga želeli, zato so si v dolini na obsežni terasi postavili nov objekt, ki se danes imenuje graščina Žovnek. Za gradnjo so uporabili material, pridobljen z rušenjem »starega gradu«, kot so takrat vse pogosteje imenovali Žovneški grad, in ga prepustili propadanju. Še en velik udarec je grad doživel po drugi svetovni vojni, ko je bila žovneška posest nacionalizirana – nastalo je državno posestvo Žovnek, katerega del je bil tudi grad, a zanj ni nihče skrbel. Od 1993 ta najpomembnejši slovenski grad vleče iz pozabe in ruševino obnavlja zavedna prostovoljna skupina entuziastov, zadnja leta tudi ob pomoči Občine Braslovče.
Braslovče – eno najstarejših slovenskih naselij
Po čudovitem drevoredu divjih kostanjev in lip nadaljujemo proti Braslovčam, enemu najstarejših naselij v Spodnji Savinjski dolini in tudi na Slovenskem, ki so prav tako tesno povezane z Žovneškimi. Ti so kraju že domnevno leta 1360 podelili trške pravice. Najstarejša stavba, ki se nahaja ob koncu trga, je župnijska cerkev. Ob prenovi odkrita predromanska okna dokazujejo, da lahko njen začetek postavimo v čas med 9. in 11. stoletjem – Braslovče so bile prafara oziroma pražupnija in tu naj bi bilo eno od središč pokristjanjevanja Slovencev. O zapletenih odnosih Žovneških z braslovško faro lahko več preberete v knjigi Franca Kralja Žovnek in Žovneški, za našo zgodbo pa zgolj izpostavimo, da je bila tu tri leta pokopana Veronika Deseniška. Leta 1428, po očetovi smrti, je Friderik II. dal izkopati njene posmrtne ostanke in jih prepeljati v kartuzijo Jurklošter, kjer so zanjo še dolga leta darovali zadušnice. Če se sprehodimo okoli cerkve, si lahko ogledamo ostanke zidu in enega od ohranjenih obrambnih stolpov. V drugi polovici 15. stoletja (v času turških vpadov) je bila namreč cerkev obzidana z močnim taborom, ki je imel štiri obrambne stolpe in dvižni most.
Pri cerkvi ne moremo zgrešiti še ene stavbe z večstoletno zgodovino – dvora Legant. Tudi ta naj bi izhajal že iz časov Žovneških. Po ohranjenem napisu »pozdravljena straža« nad vhodom v stavbo lahko sklepamo, da je Legant nekoč imel stražarsko oziroma vojaško funkcijo. Zagotovo pa je imel vsaj od druge polovice 14. stoletja vlogo trške upravne stavbe, saj je imel v njem sedež trški sodnik.
Mimo cerkve se lahko ali peš ali z avtom odpravimo še do Braslovškega jezera (približno 15 minut hoje), okoli katerega vodi sprehajalna pot. Če bo sreča mila in se bo zdravstvena situacija v povezavi z epidemijo covida-19 izboljšala, se boste lahko v gostilni tik ob jezeru tudi okrepčali.
Šmartno ob Paki in kratek skok v 20. stoletje
Če smo se doslej na našem izletu večinoma posvečali srednjemu veku, imamo v Šmartnem ob Paki priložnost, da pokukamo v novejši čas, a še vedno s pridihom zgodovine. AMD Šmartno ob Paki – Društvo ljudske tehnike je namreč leta 2019 odprlo Muzej tehnične kulture obdobja po 2. svetovni vojni. Kot nam pove njegova avtorica in članica društva Jerneja Žagar, so se v teh krajih že leta 1947 začeli organizirati lastniki motornih vozil in ljubitelji tehnike:
Zavedali so se, da bo v sodobnem času potrebnega več tehničnega znanja. V svoje vrste so takoj pritegnili mlade in jih vključevali v svoje sekcije. Skozi desetletja so se ohranili številni spomini in eksponati. Vrsto let so bili v omarah, potem pa smo se odločili, da jih predstavimo javnosti.
Muzej je odprt po dogovoru. Za obisk se lahko najavite pri predsedniku AMD Šmartno ob Paki Danilu Arčanu (031 318 644) ali Jerneji Žagar (041 852 492).
AMD Šmartno ob Paki se sicer lahko pohvali, da je eno prvih v državi, ki se je zavzelo za varovanje tehniške kulturne dediščine oziroma je na tem področju celo oralo ledino. Svojo bogato zgodovino so popisali v zborniku, ki so ga ob 70. obletnici delovanja izdali leta 2017. Vsako prvo soboto v juliju že 16 let tradicionalno organizirajo srečanje ljubiteljev starodobnih vozil, ki se zadnjih osem let imenuje Pilihov memorial in ki v kraj privabi ogromno ljubiteljev starih jeklenih konjičkov od blizu in daleč.
Seveda tudi v Šmartnem ob Paki ne gre brez Žovneško-Celjskih. Iz muzeja se lahko peš (približno 15 minut) ali z avtom odpravimo še do ruševin njihovega lovskega gradu – Stolpa ob Paki (Pakenštajn), kjer naj bi po pripovedki imeli tudi svoj »Jungferzwinger«. Še ob koncu preteklega stoletja naj bi obstajale kleti, v katerih so pred davnimi časi izginjale naropane mladenke.
Čez Dobrovlje do Vranskega
Odkrivanje najpomembnejše slovenske plemiške družine bi lahko nadaljevali v Zgornji Savinjski dolini, še posebej na Solčavskem. Po ustnem izročilu naj bi Žovneško-Celjski ustanovili cerkev v Solčavi, v zavetju nedostopnih solčavskih gora pa naj bi skrivali del svojih zakladov. Priporočljiv je tudi obisk Gornjega Gradu, saj so bili Žovneško-Celjski tesno povezani z gornjegrajskim benediktinskim samostanom, med drugim so imeli Žovneški tu svojo grobnico (po preselitvi v Celje so bili člani rodbine pokopani v kripti pod glavnim oltarjem Marijine cerkve v Celju). Žovneški so si bili z gornjegrajskim samostanom, na katerega je mejila njihova posest, večkrat v laseh, saj so vdirali na samostansko ozemlje, kjer so plenili in pustošili. Kot povračilo za nastalo škodo so benediktincem odstopili pravico do Braslovč. Žovneški v zvezi s tem kar nekaj dogovorov niso spoštovali, nazadnje pa so se mejaši vendarle spravili v 30. letih 14. stoletja. Je pa zaradi slabih izkušenj, ki jih je imel samostan s plemiškimi mogočniki, inkorporacijo braslovške fare gornjegrajskemu samostanu ter podelitev patronata nad braslovško faro samostanu leta 1334 v Avignonu potrdil celo papež Janez XX.
Mi današnji izlet zaključujemo in se proti izhodišču našega raziskovanja podamo čez Dobrovlje, saj je bila razvodnica po tej planoti meja med posestmi Žovneških in gornjegrajskega samostana (del, obrnjen proti Gornjemu Gradu, je pripadal samostanu, nasprotni del pa Žovneškim). Na Dobrovlje zavijemo v Letušu, nato pa nas večji del asfaltirana cesta vodi vse do Vranskega. Pri Domu na Dobrovljah se nam odpre prelep pogled na Golte, Menino planino in Kamniško-Savinjske Alpe, pa tudi sicer nas hribovje s kraškim značajem navduši s svojo naravno in kulturno dediščino. To pa je že ideja za nov izlet, morda celo peš, saj po Dobrovljah poteka del Savinjske planinske poti. V tem primeru za izhodišče izberemo Letuš, pohod pa končamo ali na prevalu Lipa, ki meji Spodnjo in Zgornjo Savinjsko dolino, ali pa se od cerkve sv. Jošta, ki prav tako nosi pečat Žovneško-Celjskih, namesto proti Lipi usmerimo proti Vranskemu. V obeh primerih si moramo seveda organizirati prevoz.
Po poteh Celjskih knezov s kolesom
Ker se naša rubrika imenuje hibridni izlet, vam priporočamo še bolj hibriden način predstavljenega izleta. Avto lahko pustite parkiran v Lokah pri Taboru in po povratku z gradu Ojstrica raziskovanje doline hmelja in hmeljarjev nadaljujete s kolesom. Po Spodnji Savinjski dolini lahko kolesarite po 19 označenih in kolesarjem primernih poteh, pri čemer se iz Tabora proti Žovneškemu gradu zapeljete po poti številka 1 (je ustrezno označena). Za zadnji del poti čez Dobrovlje potrebujete nekaj več kondicije, saj vas iz Letuša do Doma na Dobrovljah čaka kar nekaj klanca, a doživetje je tako le še pristnejše.
#RadiPomagamo
AMZS odslej zagotavlja pomoč na cesti tudi za kolesarje
Za nadaljnje raziskovanje
Če bi radi bolje spoznali znamenito rodbino Žovneško-Celjskih, vam v branje priporočamo sledečo literaturo, iz katere smo tudi mi črpali informacije za zasnovo izleta in pripravo članka:
- Franc Kralj: Žovnek in Žovneški, Svobodni gospodje Žovneški, Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška
- Anna Wambrechtsamer: Danes grofje Celjski in nikdar več
- Daniela Dvořáková: Barbara Celjska: črna kraljica (1392–1451): življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice
- Karel Gržan: Friderik in Veronika
