Na pedalih: Kolesarji kot ptice selivke

Na poti

Kolesarske zimske destinacije


Kolesarji smo se odločili, da bomo kolesarili celo leto. Zakaj pa ne, če podnebje to dopušča. Najbolj zagnani smo smučarske vozovnice zamenjali za kolesarske izlete v slovenski Istri in ugotovili, da smo cenovno skoraj na istem, če gremo na primer iz Ljubljane kolesariti v Portorož ali pa smučat na Krvavec. Vem, stvar športa je in ne denarja, ampak, spet je ampak, kolesarji imamo res raje kolesarjenje, pa tudi če je zima.

Kolesarji tako radi debatiramo o vožnjah, ki jih moramo nujno prekolesariti, preden zapustimo ceste tega sveta. To je ena od najbolj priljubljenih tem med kolesarji. Si prevozil Stelvio, Provanso, Azurno obalo, Toskano, si bil na Velikem Kleku, si se peljal po Nizozemski, si bil na Muuru, Rabu, Pagu, Hvaru, Braču, v Gironi, na Kanarskih otokih, Sardiniji, Korziki, Siciliji? Evo, pa smo jih že nekaj našteli in naše ter hrvaške Istre še omenili nismo. Pa tako radi smo tam, tako radi imamo našo Istro, tako, za back up, prvo pomoč, ko v notranjosti res ni za na kolo. 

Istra, slovenska in hrvaška

Ni najboljša, je pa ena najcenejših izbir. Zakaj ni najboljša? Enostavno, ker ni najtoplejša. Med najboljše pa spada, ker je po Istri toliko različnih cest, da bi se kolesar tam lahko vozil vse leto in se jih ne bi naveličal. Če se na primer odločite za kvarnerske ali dalmatinske otoke, tega ne moremo napisati. Globlje v Istro, bolje je.

Zadnjih nekaj zim sta v hrvaški Istri najbolj popularna Novigrad in Poreč, predlagamo tudi Pulj. Krasno mesto z dolgo kolesarsko tradicijo. Pulj je celo pobraten s Kranjem, ki pa je slovensko kolesarsko mesto in v Pulju je bilo že nešteto kolesarskih prireditev. In ker so Istrani iznajdljivi turistični delavci, so hitro sprejeli tudi kolesarski turizem. Vendar glavni vzrok, zakaj ravno Pulj, tiči drugje: tam imajo namreč neko posebno srečo z vremenom. Če povsod po Istri dežuje, v puljski okolici zagotovo ne dežuje! Enako je s temperaturami, tam je vedno kako stopinjo topleje. In kar je najpomembneje, Pulj ima veliko hotelov in hotelčkov, ki so odprti pozimi. 

Slovenska Istra je seveda naša prva zimska destinacija, razen mogoče v decembru, ko je ob morju toliko megle kot v Ljubljani. Toplotna inverzija je tedaj na vrhuncu, zato priporočam, da na dan odhoda dobro preverite stanje v Istri. Velikokrat se zgodi, da je na primer v Kopru in po celem Primorju gosta megla in 10 stopinj Celzija, v Sežani in na Krasu pa 12 stopinj in sončno. 

Kvarner

Če je hrvaška Istra severozahodni del, je Kvarner severni del Jadranskega morja, vendar to ne pomeni, da je klima za kolesarje kaj bolj neprijetna. Kvarner ima otoke Krk, Cres, Lošinj, Pag, Rab … da o celinskem delu, kot so kraji Opatija, Senj, Karlobag, ne izgubljamo besed. Opatija je bila v prejšnji skupni državi prva zimska kolesarska destinacija. Če vas usmerimo na kvarnerske otoke, potem moramo nujno dopisati, da jih toplo priporočamo, vendar za krajši čas, podaljšan vikend mogoče. Zakaj? Predvsem zato, ker na otokih ni spletišča cest, na razpolago jih je malo in potemtakem hitro postane monotono. 

Dalmacija

Ko nanese na kolesarjenje po Dalmaciji, se najprej spomnimo na Hvar. Otok, ki kolesarje vleče kot muhe na slanino. Čudno je to. Na primer Brač je veliko lepši za kolesarjenje, ima več cest, več raznolikega terena, a ni tako priljubljen kot Hvar, ki ima v bistvu le eno cesto po dolgem in počez. Tudi Korčula je nekako bolj vozna, pa vendar. Vendar Dalmacija svoj pravi kolesarski biser skriva v notranjosti. Od Zadra pa vse do Dubrovnika ter od Splita do obronkov Hercegovine je pravzaprav kolesarski raj, ki še pride v kolesarske turistične kataloge. Priporočamo recimo prekrasni Trogir, ki je čudovito izhodišče za ceste, na katerih boste osamljeni, ceste, na katerih so še avtomobili redkost, razgledi pa božanski.

Črna gora

Skoraj pozabljeni kolesarski biser! Res nam kilometrsko ni blizu, vendar zagotavljamo, da se boste po prvem obisku redno vračali. Priporočamo bivanje v Stari Budvi ali Boki Kotorski.

Najbližje in najbolj "domače" smo predlagali. Lahko pa gremo tudi malce dlje, a še vedno ne tako zelo daleč, da bi bilo za kolesarske užitke predaleč.

Kaj pa bolj oddaljeni kolesarski cilji?

Relativno blizu sta tudi Sanremo ali Rimini v Italiji. Sicer sta na različnih straneh italijanskega škornja, ampak oba sta tudi priljubljeni destinaciji slovenskih kolesarjev. Klima je ugodna, o cestah ne gre izgubljati besed. Sanremo je zanimiv predvsem za zagrete ljubitelje kolesarskega športa, saj je to mesto znane spomladanske klasike Milano - Sanremo, klanca oziroma kraja kot sta Cipressa in Poggio spadata v rubriko Nujno prekolesariti! In če smo že pri zahodnih sosedih Italijanih, potem moramo omeniti še Sardinijo in Sicilijo. Toskano pa si raje omislite vsaj zgodaj spomladi. Sardinija je obljubljena dežela za večino italijanskih športnikov, ki v zimskem času nabirajo kondicijo. Toplo priporočamo tudi Sicilijo.

Zadnja ali prva zimska kolesarska oaza so prav gotovo Kanarski otoki, ki jih tvori sedem večjih in še šest manjših otočkov. Med kolesarji sta najbolj priljubljena Gran Canaria in Tenerife. Gran Canaria je najboljša kolesarska destinacija, saj ponuja obilo praznih cest, raznolikost pokrajine in temperature nad 20 stopinj Celzija čez vso zimo. Idealen kolesarski pobeg torej za mesece, ko doma pritisne mraz in sonca ne vidimo prav veliko. 

Kanarski otoki so primerni za kolesarske pobege v zimskih mesecih. Otok Tenerife je med kolesarji zelo priljubljen. 

Pogovor z Markom Škorjakom, ki po Gran Canariii vodi kolesarske izlete in treninge

Da bi vam približali Gran Canario, smo k pogovoru povabili Marka Škorjaka, Slovenca, ki že vrsto po tem čudovitem otoku vodi kolesarske izlete in treninge:

Trenutno sem na Kanarskih otokih, natančneje na otoku Gran Canaria, ki pa kljub imenu ni največji otok (to je Tenerife), niti ni tako gromozansko velika (skorajda okrogla, počez dobrih 50 kilometrov). Je pa po mojih izkušnjah in primerjavi z drugimi otoki najboljša kolesarska destinacija, saj ponuja obilo praznih cest, raznolikost pokrajine in temperature nad 20 stopinj Celzija čez vso zimo. Idealen kolesarski pobeg torej za mesece, ko doma pritisne mraz in sonca ne vidimo prav veliko.

Na Gran Canario prihajam že 12 let zapored, kolesarske skupine pa vodim zadnjih sedem sezon, z izjemo lanske, ki jo je sfižila korona. Poleg zimskih tur po otoku vodim poleti tudi zasebne skupine po Evropi – od Sardinije, Korzike, Toskane prek Slovenije in hrvaške Istre, Dolomitov in osrednjih Alp do Provanse, Azurne obale in Pirenejev. Pri tem mi izdatno pomaga znanje jezikov, službeno pot sem namreč začel kot prevajalec.

Kako do tja?

Marka smo najprej vprašali, kako do njega, kako najhitreje, najlažje in najceneje do Gran Canarie.

"Do vseh kanarskih otokov so letalske povezave z evropske celine, je pa dobro preveriti, kateri leti so trenutno aktivni. Nedavno je bilo še mogoče leteti direktno iz Benetk ali Gradca. Cena doplačila za kolo je običajno okrog 50 evrov v vsako stran, tako da se za enotedenski obisk že izplača najeti kolo na destinaciji in se izogniti tveganemu transportu. Vsekakor priporočam kolesarski center free-motion.com, saj ponuja izjemno veliko floto tako cestnih kot gorskih in električnih koles in nikoli ni težav z rezervacijo ustrezne velikosti. Vsa oprema je redno vzdrževana po najvišjih merilih, saj je center tudi eden izmed redkih uradnih centrov za Cannondale in Shimano."

Kje smo nastanjeni? 

"Ponudba prenočišč je izdatna, vendar je treba iskati nastanitev na jugu otoka (velja tudi za Tenerife), saj je le tu zanesljivo sončno in toplo. Z malce iznajdljivosti na spletu je mogoče najti zelo ugodne cene predvsem bungalovov ali hiš. Čistoča ni problematična, saj so domačini zelo ponosni na svoje otoke, predvsem pa se zavedajo, da jim turizem prinaša 80 odstotkov prihodka. Temu ustrezno je do tujcev ustrežljiva tudi policija, promet pa sploh poteka zelo ležerno in za Slovenca kar nenavadno strpno do kolesarjev.

Nič kolikokrat se mi je zgodilo, da sem ja postal že živčen, ker me nekdo ni hotel prehiteti, dokler ni bil dvestoodstotno prepričan, da me bo lahko obšel tri metre široko. V primerjavi s celinsko Španijo je brezposelnost še višja, kar rešujejo z javnimi deli, predvsem z vzdrževanjem cest. Zato vsako leto dobimo 10 kilometrov novega asfalta tukaj ali tam in počasi že skoraj ni več ceste, nad katero bi se lahko resnično pritoževali. No, stari mački z Gran Canarie bodo že vedeli, kje so še skrite pasti ..."

Prišli smo na Gran Canario, končno! Kaj lahko pričakujemo? 

"Na Gran Canario pride večina kolesarskih gostov z izključnim namenom kolesarjenja, nekateri pa dopust posvetijo večinoma družini in si kolo izposodijo le za kak dan ali dva. Tisti, ki se nam pridružijo na vodeni turi, se zberejo zjutraj v našem centru na jugu otoka, od koder kot skupina odrinemo na začrtano turo. Te so vso sezono na isti dan enake – torej vsak ponedeljek je ista tura, vsak torek ista, vendar druga, in tako skozi teden.

Ture imamo zaradi upada gostov 5 dni na teden, so pa prilagojene trem nivojem. Dnevno pa prevozimo med 55 in 100 km z ustrezno veliko vzpona. Kajti ravnine na otoku namreč skoraj ni, zato je dobro priti vsaj približno v kondiciji, predvsem pa zdrav. Klanci niso izjemno strmi, večina jih je med 6 in 8 %, so pa dolgi; poseben izziv je sredina tura na vrh otoka, kjer se z morske gladine cesta vzpne vse do 1911 m visoko na razdalji 48 km. Marsikateri nižinski kolesar zlasti severne Evrope se je tu že srečeval s peklenskimi mukami praznih nog, pa tudi mraza, kajti razlika v temperaturi je občutna.

Zato ni odveč vzeti vetrovko in nogavčnike, sploh če želite raziskovati tudi sever otoka, ki ponuja čisto drugačen obraz. Pico de las nieves oz. v prevodu Snežnik deluje kot naravna pregrada za vremenske fronte in oblaki svoj mokri tovor radi odložijo na severnih pobočjih, ki so temu ustrezno hladnejša, pa tudi bolj zelena. Če ravno ne dežuje, je zato izkušnja severnih cest nekaj najlepšega na otoku. Podobne razmere vladajo na veliko večji Tenerifi, Lanzarote in Fuerteventura, na primer, pa sta veliko nižja in vreme se ne 'obesi'.

Zato tam zelenja skorajda ni, veliko močnejši pa so tudi vetrovi. Je pa Lanzarote zelo priljubljen zlasti med triatlonci, tudi zaradi Ironmana, ki prav zaradi vetra velja za enega težjih. Hierro in Gomera sta veliko manjša otoka – sicer lepa, a za kaj več kot enodnevni kolesarski izlet ne prav zanimiva. La Palma, peti otok po velikosti, pa je s skoraj 2500 m visokim vrhom izjemno strma in kolesarsko mogoče prenaporna. Zanimivost, najvišji vrh Španije, El Teide, leži prav v Atlantiku, na Tenerifi, in meri ponosnih 3718 m."

Tako nam Marko na kratko in na hitro predstavi vse "vozne" otoke in kaj lahko pričakujemo. Še nihče ni odšel z Kanarskih otokov razočaran in ni jih malo, ki se redno vračajo.

Marku se je mudilo na turo. Kolesarji so ga že čakali, velika sredina skupina, tista, ki bo "gagala" iz ničle pa vse do 1911 metrov, v manj kot 50 kilometrih!

"Otoki nimajo zaman vzdevka Otoki večne pomladi, saj temperatura tukaj vse leto niha okrog 25 stopinj Celzija, nikoli ne za več kot 5 stopinj Celzija. Razlog za to je razmeroma hladen Atlantski ocean, tako da to ni ravno kopalna destinacija, saj ima voda pozimi manj kot 20 stopinj. Je pa zato sonca obilo, in je tudi močno.

Sončna krema in hidracija sta tudi decembra nepogrešljivi. Kdor pride na otok v nekolesarskem spremstvu, bo prijetno presenečen tudi nad cenami najema avtomobila, ki je v takem primeru nujen, pa tudi sicer ga je koristno imeti, zlasti za izlete na sever. Vendar pozor, tukaj kilometer ni enak celinskemu, kajti ceste so zavite in ozke, še domačini razdaljo povejo kar v času."

Ključne besede


kolesarstvomobilnostintervjunasvetkolesarjenjekolesarjenje pozimi

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

35

Priljubljenost članka

35

Shrani

Delite s prijatelji