Varno kolesarjenje

| Promet

Čeprav kolesarje na naših cestah v manjšem ali večjem številu srečujemo skoraj ne glede na vreme oziroma temperature, se ob prihodu pomladi ter toplejšega vremena na cestah začnejo precej bolj množično pojavljati kolesarji. Vozniki se pozimi “odvadimo” na prisotnost te ranljive in izpostavljene skupine udeležencev v prometu, zato pomladi eni in drugi potrebujemo kar nekaj časa, da se drug na drugega ponovno privadimo.


Pravila, napotki in navodila

Vsi načini kolesarjenja seveda niso enaki, saj ločimo različne vrste kolesarjev glede na namen njihovega kolesarjenja, prav tako pa se razlikujejo tudi površine, ki jih uporabljajo kolesarji. Ločimo rekreativne kolesarje, športno-rekreativne kolesarje, kolesarje na poti v službo, gorske in off-road kolesarje. Vsaka skupina ima svoje posebnosti in kolesari v različnih obdobjih dneva ali pa zgolj v določenih dneh v tednu.
Rekreativne kolesarje – lahko gre tudi za cele družine, ki kolesarijo – večinoma srečujemo na cestah ob delavnikih predvsem popoldan, ob vikendih, praznikih ali počitnicah. Pri dnevnem kolesarjenju ločimo kolesarjenje na poti v službo in na ostalih poteh. Športno rekreativno kolesarjenje pogosteje poteka ob vikendih, praznikih ali počitnicah. Glede na vrsto in način kolesarjenja uporabniki uporabljajo različne kolesarske površine, nekateri tudi take, ki za njihovo vrsto kolesarjenja niso primerne ali jim celo niso namenjene.

Kolesarjenje po vozišču

Po cestah, ki nimajo posebnih kolesarjem namenjenih površin, kolesarjenje poteka po vozišču ob desnem robu voznega pasu. Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) določa, da smejo vozniki koles po vozišču voziti drug za drugim po desni strani smernega vozišča v smeri vožnje. Med posebej kolesarjem namenjenim površinam pa ločimo kolesarski pas, kolesarsko stezo in kolesarsko pot. Kolesarske steze in pasove najpogosteje srečamo v mestnih prometnih ureditvah, namenjene pa so zgolj kolesarjem. Kolesarske poti so samostojne prometne površine, namenjene izključno kolesarjem (in nekaterim izjemam v zvezi z dostopom do zemljišč).

Novost – souporaba voznega pasu

Ob kolesarskih pasovih, stezah in poteh se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi posebna talna označba za kolesarje z imenom “sharrow”, kar pomeni skupno rabo (souporabo) voznega pasu. V tehničnem smislu gre za kolesarjenje po vozišču, s tem da se voznike opozori s talno označbo (piktogram kolesa z dvema puščicama v smeri vožnje), ki se ponavlja trikrat v razmaku po deset metrov . Tak piktogram opozarja na povečano prisotnost kolesarjev. Označevanje s tovrstno talno označbo je primerno za ceste v naseljih, a pod določenimi pogoji.

Na tako urejenih cestah so kolesarji enakovredni motornemu prometu.

Na odseku, kjer je uveden ukrep souporabe voznega pasu, kolesarji vozijo po sredini voznega pasu. S tem se izboljšajo vozne razmere za kolesarje in s tem njihova varnost, saj jim ni treba voziti ob robu ceste. Prav tako to pripomore k izboljšanju prometne varnosti kolesarjev, ker so odmaknjeni od roba vozišča. S tem se zmanjša možnost za nastanek konfliktov med kolesarji in vzdolžno parkiranimi vozili, vozili na uvozih ali izvozih in drugimi udeleženci v prometu. Vozniki motornih vozil so dolžni kolesarjem nameniti dodatno pozornost: če kolesar vozi pred voznikom motornega vozila, mora voznik motornega vozila voziti za njim, prehiti pa ga lahko le tedaj, če sredinska prekinjena ločilna črta na tem mestu dovoljuje prehitevanje in če seveda prehitevanje lahko varno izpelje.

Kolesarski pasovi in steze

Glede kolesarskih pasov ter kolesarskih stez obstajata dva pogleda ali pristopa o tem, kako jih urediti. Prva možnost je, da se kolesarje vodi v ravnini vozil, torej po kolesarskem pasu, saj jih s tem vozniki bolje oziroma ves čas vožnje vidijo. Druga možnost je ločevanje kolesarjev od vozišča z oviro (robnik, zelenica, ograja,..), za kar je seveda potrebnega več prostora. Dodatni problemi se pojavljajo na cestah, kjer je precej uvozov in izvozov ali hišnih priključkov s spuščenimi robniki, saj se kolesarji potem neprestano dvigajo in spuščajo, kar je za njih izjemno moteče, kar nekatere prisili, da se odločijo za kolesarjenje po vozišču in ne uporabljajo kolesarske steze. Predvsem to velja za športno-rekreativne kolesarje, saj je njihova hitrost vožnje precej višja kot pri drugih kolesarjih. Enako se dogaja, kadar so kolesarske steze ozke ali potekajo za varnostno ograjo. Tudi tedaj se športno-rekreativni kolesarji pogosteje odločajo za vožnjo po vozišču. Zakon sicer tega ne dovoljuje, saj lahko vozniki koles vozijo po vozišču le, kadar ni prometnih površin zanje oziroma le-te niso prevozne. Prav tako ni dovoljena vožnja dveh kolesarjev vzporedno, vendar športni kolesarji pogosto vozijo tako, kar ob vožnji po vozišču onemogoča njihovo prehitevanje s hitrejšimi vozili, to pa povzroča slabo voljo in nestrpno reagiranje voznikov. Povzroči pa lahko tudi precej dolgo kolono vozil, če je prehitevanje onemogočeno dlje časa.

Pri kombiniranem vodenju kolesarjev po vozišču – kolesarskem pasu ali po kolesarski stezi prihaja do zahtevnih situacij tudi v križiščih, kjer poznamo rešitve, da kolesarje s pasu ali vozišča usmerimo na kolesarsko stezo le lokalno v območju križišča, za križiščem pa se spet vrnejo nazaj na vozišče. Mnenja o tem, ali je takšna rešitev ustrezna, so deljena, saj se pojavi dodatna konfliktna točka ob ponovni vključitvi kolesarjev s kolesarske steze na kolesarski pas oziroma na vozišče, kar je povezano tudi z vožnjo prek robnikov ter dvig kolesarja na kolesarsko stezo in spust z nje.

Kolesarske poti in kolesarske povezave

Kolesarska pot je samostojna kolesarska površina oziroma cesta, namenjena prometu kolesarjev (in mestoma pod posebnimi pogoji, določenimi s prometno signalizacijo, tudi ostalim: pešcem, dostopu do zemljišč in podobno). V Sloveniji imamo nekaj znanih kolesarskih poti, kot so Kolesarska pot treh dežel: Gozd Martuljek – Kranjska Gora – Rateče, Obdravska kolesarska povezava: Vič – Dravograd – Trbonje, Parenzana – Pot zdravja in prijateljstva: Koper – Izola – Portorož – Sečovlje ter tudi precej lokalnih kolesarskih poti. Kolesarske poti se namreč lahko kategorizirajo kot samostojne občinske ali samostojne državne ceste, namenjene prometu kolesarjev. Ker pa tehnično vedno ni mogoča izvedba v obliki samostojne površine, namenjene izključno kolesarjem, so daljše kolesarske povezave urejene na več načinov: vodenje kolesarske povezave po vozišču, po kolesarskem pasu, stezi ali samostojni kolesarski poti. Če je le mogoče, se uporabijo zapuščene trase železnice, manj prometne občinske ceste, kolovozi, in podobno.

Križišča in prečkanje ceste

Do konfliktnih situacij pogosteje pride na mestih, kjer se promet vozil in kolesarski promet križata: v križiščih ali na prehodih. Če želi kolesar čez prehod za pešce, mora preko prehoda kolo potiskati ob sebi, ne pa kolesariti prek prehoda. Pogosto vidimo majhne otroke na otroških kolesih, kako ob starših kolesarijo čez prehod za pešce. Pravilno bi bilo, da starš otroka pelje za roko ali ga nese v naročju, če je otrok mlajši ter z drugo roko otroško kolo ali potiska ali nese čez križišče. Namesto tega pogosto vidimo, kako se starši jezijo na otroke in jih priganjajo, naj hitreje kolesarijo čez križišče, s čimer jih še bolj zmedejo. V krožnih križiščih se kolesarje na kolesarskih stezah vodi preko križišča na dva različna načina, tako da imajo prednost ali pa tako, da prednosti nimajo, kar mora biti ustrezno označeno s prometno signalizacijo.

Barvanje površin za kolesarje

V zadnjih letih smo bili priča precej različnim načinom barvanja kolesarskih površin. Smiselnost barvanja celotnih pasov in tudi stez v velikih dolžinah je vprašljiva. Vsekakor je smiselno s posebno barvno označiti le izpostavljena mesta, kot so območja križišč ali kolesarskih prehodov čez cesto, torej mesta, kjer je potrebna dodatna previdnost kolesarjev. V prejšnji številki Motorevije smo pisali tudi o spremembah, ki jih prinaša novi pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Novosti za kolesarje so v križiščih z uvedbo pomaknjene stop-črte in z uvedbo posebnih površin za ustavljanje kolesarjev pred vozili na stop črti v križiščih. S tem vozniki kolesarje bolje vidijo in so kolesarji zato bolj varni.

Kolesarji v coni za pešce

Konfliktne situacije med pešci in kolesarji so pogoste tako na območju stez za kolesarje in pešce, mešanih stezah za kolesarje in pešce ter v conah za pešce. Pogosto slišimo pritožbe pešcev o objestnih ali prehitrih kolesarjih v območjih za pešce (conah za pešce). Sicer je v njih promet uporabnikov posebnih prevoznih sredstev in kolesarjev dovoljen, vendar le tako, da ne ogrožajo pešcev.

Oprema kolesarjev in koles

Za zagotavljanje osebne varnosti morajo kolesarji poskrbeti za ustrezno osebno zaščito in opozarjanje na svojo prisotnost. To lahko najbolje storijo s čelado, odsevnimi oblačili, odsevnimi trakovi, drugimi svetlobnimi telesi, svetlobnimi telesi na kolesu tako spredaj in zadaj, kolo pa mora biti opremljeno tudi z zvoncem. Vse prevečkrat videvamo kolesarje brez opreme in v temnih oblačilih, kar je še zlasti neprimerno v večernem času. Da ne pozabimo: uporaba mobilnih telefonov ni dovoljena med kolesarjenjem. Prav tako ni dovoljena vožnja v napačni smeri po kolesarski stezi.

Akcija AMZS: Ne spreglej me!

AMZS je lani začela z odmevno akcijo Ne spreglej me, s katero želimo voznike opozoriti na kolesarje in motoriste na cestah. Akcija temelji na posebni nalepki, ki je nalepljena v zunanjih vzvratnih ogledalih avtomobilov. Ko voznik pogleda v vzvratno ogledalo, ga nalepka spomni, da mora ustrezno pozornost nameniti tudi kolesarjem.

Ključne besede

varnostkolesarjiPrometna signalizacijaPrometprometna ureditevKolesarjenje

Avtorji

Jure Kostanjšek

Jure Kostanjšek

Sorodne novice

Nazaj