Pravni nasveti: Kam na servis?

Strošek vzdrževanja in servisiranja avtomobila v stroškovniku osebne ali družinske mobilnosti zavzema kar visoko mesto. Večina lastnikov novejših avtomobilov svoje jeklene konjičke v oskrbo prepušča pooblaščenim serviserjem, ki praviloma svoje delo opravljajo strokovno, ne pa nujno tudi poceni. Zato marsikateri lastnik razmišlja o tem, da bi vozilo raje servisiral pri nepooblaščenih serviserjih, ki so praviloma cenejši, a ga pri tem skrbi, da bi zaradi tega izgubil garancijo, ki mu jo zagotavlja uradni pooblaščeni serviser. Pa bi jo res izgubil? Poglejmo, kaj o tem pravijo predpisi.

Že deset let velja, da lahko vsak lastnik vozila v obdobju garancije svoj avto servisira tudi na nepooblaščenih servisih. Informacije, ki včasih krožijo po spletu - da na primer lastniki vozila izgubijo garancijo, če se odločijo, da bodo motorno olje zamenjali pri drugih, nepooblaščenih serviserjih, ne držijo.

Dilema je bila že pred desetimi leti razrešena na evropski pravni ravni. Uredba Komisije EU št. 461/2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske Unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju motornih vozil (poenostavljeno: Uredba 461/2010) je v poglavju o garanciji namreč določila, da če dobavitelj pooblaščene mreže eksplicitno ali implicitno omeji popravila na nekaterih kategorijah motornih vozil samo na člane pooblaščene mreže, spadajo ti sporazumi na področje uporabe 1. odstavka 101 člena PDEU, kar pomeni, da so takšni sporazumi prepovedani.

Do takšnega omejevanja bi sicer lahko prišlo, če bi prodajalec garancijo pogojeval s tem, da mora končni uporabnik vsa servisna in vzdrževalna dela, ki niso zajeta v garanciji, opraviti v okviru pooblaščenih servisnih mrež, ali pa pri garancijskih pogojih, ki zahtevajo uporabo rezervnih delov proizvajalčeve blagovne znamke za menjave, za katere ne velja garancija.

Razlika med pooblaščenimi servisi, nepooblaščenimi servisi in mojstri “pod kozolcem”

Uredba št. 461/2010 torej dopušča servisiranje vozil pri nepooblaščenih servisnih delavnicah, edini pogoj pa je, da so te registrirane za popravljanje in vzdrževanje vozil. Hkrati uredba dopušča tudi vgradnjo nadomestnih delov različnih izvorov, pri čemer je edini kriterij primerljiva kakovost nadomestnih delov.

In še nekaj morajo lastniki vozil vedeti:

namreč to, da servisiranje vozila na nepooblaščenih servisih v času trajanja garancije ne vpliva na možnost uveljavljanja garancije za brezhibno delovanje vozila, če ima tak serviser registrirano svojo dejavnost.  

Da pri lastnikih vozil ne bi prihajalo do različnih interpretacij glede tega, kdaj gre za nepooblaščene servisne delavnice in kdaj za kakšno drugo vrsto servisa, si oglejmo še to razliko: nepooblaščeni servisi z določenimi znamkami in proizvajalci sicer nimajo sklenjene neposredne pogodbe (tako kot to velja za uradne pooblaščene servise), vendar pa vseeno servisirajo avtomobile vseh znamk in – še pomembneje - imajo vse certifikate, ki dokazujejo, da delajo skladno s standardi določenih znamk in uporabljajo originalom enakovredne nadomestne dele, olja in maziva. Njihova največja prednost je, da so cenovno ugodnejši od uradnih pooblaščenih servisov.

Domači mojster ni nujno kvalificiran serviser

Po drugi strani pa domači mojstri, ki avtomobile popravljajo doma v svojih garažah, za svoje servisne storitve ne morejo dati nobenega jamstva, ki bi ga lahko lastnik vozila uporabil v garancijskem roku. Čeprav lahko svoje delo opravijo tudi povsem kakovostno (in takih ni malo), je pomembno vedeti predvsem to, da za tako opravljeno delo ne jamčijo, kar pomeni, da za lastnika vozila predstavljajo precej višje tveganje kot pa nepooblaščeni serviserji.

Na nepooblaščenih servisih se lahko opravljajo le vzdrževalna dela!

Zdaj že vemo, da servisiranje vozila na nepooblaščenih servisih ne vpliva na možnost uveljavljanja garancije za brezhibno delovanje vozila. Vendar pa je treba biti natančen: vsa servisna dela, ki so neposredno povezana z garancijo, je še vedno treba opraviti na uradnem pooblaščenem servisu. To pomeni, da se lahko odpravimo k nepooblaščenemu serviserju le za določena vzdrževalna dela na vozilu (denimo saniranje določenih prask ali odrgnin na vozilu), ki pa niso povezana z uveljavljanjem garancije.  
Pomembno je, da za vsa dela, ki jih ne pokriva garancija in ki jih opravi nepooblaščeni servis, lastnik vozila razpolaga z ustreznimi dokazili, iz katerih je razvidno, da je avtomobil vzdrževan v skladu z vsemi priporočili in standardi. To je pomembno, če lastnik ne želi izgubiti pravic, ki mu gredo iz naslova garancije za neko drugo okvaro na vozilu, saj s tem dokaže, da do te okvare ni prišlo zaradi napačnega vzdrževanja. Taka dokazila so denimo ustrezno razčlenjen račun, na katerem je natančno opisano, za kakšen poseg je šlo in kakšen material je bil pri tem posegu uporabljen, certifikat, ki dokazuje, da je določen rezervni del enakovreden originalnemu, pa tudi delovni nalog s specifikacijo del. Nasvet voznikom: shranjujte račune svojih serviserjev!

Razlika med tovarniško in “podaljšano” garancijo

Poudariti želim, da velja zgoraj omenjena pravica do servisiranja na nepooblaščenih servisih le do izteka (tovarniškega) garancijskega roka. Gre za garancijo, ki jo izda proizvajalec in običajno traja dve ali tri leta (v nekaterih primerih tudi več). V tem času je torej vozilo možno servisirati tudi na nepooblaščenih servisih, razen seveda, kadar gre za uveljavljanje garancije same.

V tem smislu je pomembno, da razlikujemo med tovarniško in podaljšano garancijo – slednje namreč ne zagotavlja proizvajalec, ampak prodajalec in je pogodbenega značaja, kar pomeni, da gre izključno za dogovor med prodajalcem in kupcem in ne za proizvajalčevo zavezo, ki izhaja že iz zakona. O razliki med garancijo in jamstvi smo v Motoreviji že pisali.

Ker gre v tem slednjem primeru običajno za prodajalčevo komercialno potezo, je treba biti pozoren, če tako podaljšanje garancije ne vsebuje kakšnih pasti, ki lahko kupcu odvzamejo pravice, za katere že misli, da jih je pridobil.

Predvsem je treba biti pozoren na določila, kot na primer: da je treba vozilo po poteku garancije servisirati izključno pri prodajalcu; da se jamstvo prizna le, če je lastnik že v garancijskem roku vozilo servisiral pri prodajalcu; da je treba v vozilo vgrajevati le določene dele; da so iz jamstva izvzeti nekateri deli, ki se običajno hitro izrabijo (denimo svečke, kabli, ipd.).

Tudi dele za servis lahko kupimo drugje

V Motoreviji smo pred leti - leta 2016 - že pisali o tem, da lahko lastnik vozila na pooblaščen servis s seboj prinese motorno olje, ki ga ni kupil na servisu, ampak nekje drugje - pogosto precej ceneje, kot bi mu zaračunali na pooblaščene servisu. Uredba EU z oznako 461/2010 namreč govori tudi o uporabi neoriginalnih rezervnih delov oziroma dopušča vgradnjo nadomestnih delov različnih izvorov, dokler so ti primerljive kakovosti originalnim nadomestnim delom.

O vgradnji neoriginalnih rezervnih delov smo pisali tudi lani jeseni, kjer smo izpostavili, da je to sicer dovoljeno, a da je treba biti pri nakupu previden, saj je trg poplavljen s ponudbo delov, med katerimi je laikom težko prepoznati kakovostne oziroma nekakovostne nadomestne dele.
A vseeno velja zapisati še enkrat: na servis lahko vselej prinesete motorno olje ali nadomestne dele, ki ste jih sami kupili na trgu, če ste le prepričani, da so ti ustrezne kakovosti. Res pa je, da morate biti pripravljeni dokazati, da so deli res “ustrezne kakovosti”, če pride do kakšnih okvar ali garancijskih zahtevkov. A tudi pooblaščeni serviser bo moral dokazati, da takšen del ni bil ustrezne kakovosti in da je zaradi tega prišlo do okvare.

Mag. Boštjan J. Turk