V pravem ritmu!

| Zdravje

Vožnja s (slabim) srcem


Bolezni srca in žilja so že desetletja najpogostejši vzrok obolevnosti med odraslimi prebivalci in so tudi vzrok 38 odstotkov vseh smrti, zdravila zanje pa prejema največji delež prebivalstva. Z napredkom medicine lahko s srčno boleznijo živimo vse dlje in vse dlje lahko tudi vozimo. Prim. mag. Dorjan Marušič, dr. med., ugotavlja, da je prav vožnja za marsikaterega bolnika izredno pomembna za ohranjanje mobilnosti in socialnih stikov.

Zdravljenje je danes bistveno boljše kot pred desetimi ali petnajstimi leti, ugotavlja specialist interne medicine. “S povečanjem števila posegov, kot so širitve žil, vstavljanje žilnih opornic in obvodi, sta se izboljšala preživetje in kakovost življenja srčnih bolnikov. Med drugim stremimo tudi za tem, da jim omogočamo mobilnost,” pravi Dorjan Marušič.

V nekaterih primerih pa jim upravljanje vozila vendarle odsvetujejo – kadar gre za veliko tveganje nenadne srčne odpovedi (pljučni edem, srčni zastoj), srčnega infarkta, kadar bolečine v prsih (angina pektoris) lahko nastopijo že brez večjih naporov in kadar gre za resne motnje srčnega ritma. “Največji problem so akutna, nenadna stanja, ki ogrožajo življenje posameznika, in če gre za voznika, ne samo njegovo, ampak lahko tudi življenje drugih udeležencev v prometu.”

Žile in srce se starajo

Že ugotovljeno srčno-žilno bolezen v ožjem smislu ima danes okoli pet odstotkov prebivalstva, če seveda ne štejemo zraven še tistih s povišanim krvnim tlakom. Najpogostejše bolezni srca so ishemična bolezen srca (vključno s srčnim infarktom), motnje srčnega ritma, srčno popuščanje in bolezni srčnih zaklopk.

Žile in srce se starajo, žile postajajo manj prožne in otrdevajo (arterioskleroza), srce se mora tako za opravljanje svoje naloge vse bolj truditi in sčasoma lahko pride do srčnega popuščanja. To se lahko začne kazati z zmanjšano telesno zmogljivostjo in hitrejšo zadihanostjo ob naporih. Vožnja avtomobila, še posebno na krajše razdalje, pa običajno ne pomeni prehude obremenitve.
Pri večini ljudi na žilah sčasoma pride tudi do bolezenskega procesa, ateroskleroze, ko se na žilah nabirajo maščobne obloge, nastajajo strdki in vnetja. Ko tako srce zaradi slabše prekrvitve ne dobi več dovolj hrane in kisika, govorimo o ishemični bolezni srca. Eden od znakov, ki lahko kaže na takšno zožitev koronarne arterije, je bolečina za prsnico ali angina pektoris. Običajno se pojavi ob naporu. Pride lahko tudi do srčnega infarkta oziroma drugih zapletov, če se žile zožijo drugod po telesu (na primer možganska kap). Za vožnjo so lahko nevarni nenadni dogodki, ki pa jih ne moremo vedno napovedati.

Nenadno je nevarno

Srčno žilne bolezni so znane po tem, da lahko za kratek čas bolnika onemogočijo, razlaga Marušič. A čeprav je take dogodke težko napovedati, pa lahko ob že prisotni bolezni zdravniki ocenijo, kolikšno je tveganje zanje pri bolniku.

“Bolnike delimo na stabilne in nestabilne. Stabilen bolnik pomeni, da se mu težave pojavijo ob določeni stopnji telesne obremenitve ali stresa, nestabilen pa pomeni, da se lahko pojavljajo neodvisno od tega, že ob zelo nizki obremenitvi. Tako lahko že neko razburjenje povzroči bolečino v prsih in onemogoči vozniško sposobnost. V takem primeru bolnik ne dobi vozniškega dovoljenja,” razloži sogovornik. Nestabilna angina pektoris sicer pogosto pomeni, da bolnik potrebuje bolnišnično zdravljenje. Vozniška sposobnost je torej predvsem odvisna od tega, kako nizek je prag, pri katerem se pri bolniku že pojavijo težave.

Motnje srčnega ritma

Druga skupina bolnikov, pri katerih je tveganje zapletov med vožnjo lahko večje, so tisti z motnjami srčnega ritma. Najpogostejša je atrijska fibrilacija, pri kateri srčni preddvori ne utripajo v rednem, sinusnem ritmu, kar se prenaša tudi na prekate.

Ob nekaterih motnjah srčnega ritma lahko pride do nevarnih, življenje ogrožajočih izgub zavesti ali pa so motnje srčnega ritma neprijetne in pogoste ter vsaj za nekaj trenutkov nekoliko zmanjšajo pozornost. Glede na resnost težav kardiolog poda svoje mnenje, na podlagi katerega se nato specialist medicine dela, prometa in športa odloči, ali so pri vožnji potrebne omejitve ali prepoved.

Vendar je, kot poudarja Dorjan Marušič, tudi pri zdravljenju motenj srčnega ritma prišlo do velikih premikov, tako da so taki ukrepi potrebni precej manj pogosto kot nekoč. “Bolniki lahko dobijo srčni spodbujevalec, ki zdravi zastoje ali blokade pri prevajanju v srcu. Še novejši so notranji defibrilatorji, ki jih imajo vgrajene tisti z najbolj nevarnimi motnjami srčnega ritma, ventrikularnimi fibrilacijami, tako da lahko z določenimi omejitvami vozniško dovoljenje dobijo tudi ti.

Srčno popuščanje

S podaljšanjem življenjske dobe se povečuje tudi število težav s srčnim popuščanjem, ko srce zaradi bolezni in starosti ne zmore večjega napora, ugotavlja sogovornik. “Prav pri teh bolnikih je mobilnost izrednega pomena, saj jo sama bolezen močno omejuje. Na določeni stopnji bolezni bolniki zmorejo le 100 do 200 metrov hoje. To praktično pomeni, da ostajajo omejeni na dom. Če lahko pridejo do avtomobila in se kam zapeljejo, se tam družijo z znanci, prijatelji, odigrajo partijo šaha ali kaj podobnega. Tako jim vsaj vožnja na kratke razdalje pomaga ohranjati socialno omrežje in preprečuje, da bi ostali samo doma in še bolj premišljevali o svojih težavah.”

S tega vidika želijo tudi manj zmogljivemu bolniku vožnjo omogočiti čim dlje časa, dokler je to seveda še varno. “Tudi za zdravnike specialiste je pomemben izziv, da o tem razmišljamo in da vedno gledamo na srčno-žilnega bolnika v celoti.” Sogovornik je tudi prepričan, da se večina srčnih bolnikov, ki jih osebno srečuje, nikakor ne bi v nekem resnem stanju odpravila na neko dolgo pot. Odpravljajo se zgolj na krajše razdalje, vožnja pa jim pomeni tudi sprostitev.

Težji posegi so redkejši

Posegi na žilju danes večinoma ne zahtevajo dolgotrajnega bivanja v bolnišnici in dolge rehabilitacije. “Po nekaterih posegih širjenja žil se lahko bolnik še isti dan ali pa po 24 urah vrne domov in to brez težav, ki jih je imel prej.” Posebnih medicinskih omejitev za vožnjo razen izjemoma skoraj ni. Za nekaj dni jim vožnjo odsvetujejo bolj za vsak primer.

Po večjih posegih ali ko je bolnik že utrpel srčni infarkt in ima morda zaradi tega tudi nekatere posledice, je potrebna večja previdnost. “Danes vzpostavljena obravnava infarktov omogoča hitrejši pristop do posegov, ki razrešijo zaporo žile. Tako nismo več priča tako obsežnim in težkim stanjem kot še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po operaciji na odprtem srcu ali hudem infarktu, ki zahteva rehabilitacijo, pa velja neko nenapisano pravilo, po katerem upravljanje z vozilom odsvetujemo vsaj tri mesece. Vendar bolnik pravzaprav sam čuti, kdaj je že sposoben za vožnjo in takrat običajno o tem tudi vpraša. Take bolnike redno spremljamo in jih usmerjamo,” pravi prim. mag. Dorjan Marušič.

Priporočljivi premori na daljših vožnjah

Med daljšo vožnjo so priporočljivi premori, kar seveda ne velja le za srčne bolnike, ampak tudi za vse druge voznike. Nekateri avtomobili danes že sami opozorijo, če vozimo predolgo brez premora. A tudi če ne dobimo opozorila, je dovolj veliko opozorilo že utrujenost. “Vedno ko čutimo utrujenost, bi se morali ustaviti in odpočiti,” svetuje prim. mag. Marušič.

Prilagoditev temperature: pravilno nastavljanje klimatske naprave

“Zunanje temperature se že dvigujejo in poletje za srčne bolnike ni najbolj ugoden čas. Čeprav je večina avtomobilov danes opremljenih s klimatskimi napravami, so dobrodošli nekateri previdnostni ukrepi. Nasploh bolnikom v času dopusta svetujemo umik v hladnejše ali višje predele. Domov naj ne zapuščajo v najbolj vročem delu dneva, med 10. in 15. uro in v tem času naj bi se izogibali tudi vožnje, če ni nujna,” svetuje Dorjan Marušič.

Glede ohlajanja avtomobila veljajo podobne usmeritve kot za vse voznike. Ne le, da se ne smemo usesti v segreto vozilo, priporočljivo je tudi, da ga ne ohladimo preveč. “Če imamo v vozilu 20 stopinj Celzija in je zunaj 40 stopinj Celzija, je to za srčno-žilnega bolnika poseben šok,” opozarja Marušič. Predvsem ob približevanju cilju je treba temperaturo dvigniti in jo približati zunanji. “Priporočljivo je, da torej 10 ali 15 minut pred ciljem temperaturo povišamo in temperaturno razliko zmanjšamo. Če se na primer vozimo pri 22 stopinjah in je zunaj 35 stopinj Celzija, jo lahko dvignemo na 28 ali 29 stopinj Celzija.”

Plavanje je za srčno-žilne bolnike priporočljivo (seveda spet velja nasvet, da se najprej počasi ohladijo). Sogovornik svetuje plavanje vzporedno in ne pravokotno na obalo, da lahko ob kakršnikoli težavi stopijo na dno. “Ob taki bolezni tudi ni smiselno dosegati rekordov,” še opozori.
Bolniki s srčnim popuščanjem imajo glede pitja tekočin omejitve, vendar jim poleti zaradi izgub tekočine s potenjem vendarle svetujejo nekoliko povišan vnos. Pri tem pa morajo spremljati telesno težo, biti pozorni na težko dihanje in v dogovoru z zdravnikom morda tudi prilagoditi zdravila za odvajanje vode.

Ključne besede

zdravjeZdravjeSrce

Avtorji

Urša Blejc

Urša Blejc

Sorodne novice

Nazaj