Skrb le za nekatere?

Konec maja je kupcem električnih avtov na kratko zastal dih, ker je Borzen objavil, da je porabil vsa razpisana sredstva za subvencije za nakup električnih vozil za fizične osebe. No, že nekaj dni pozneje so lahko spet zadihali, saj je Borzen sporočil, da je na voljo novih 5 milijonov evrov za subvencije. O tem, zakaj moramo vsi državljani prispevati sredstva za nakup električnih avtov maloštevilnim posameznikom (konec maja je bil delež prodaje električnih osebnih avtomobilov v skupnem trgu še vedno manjši od 9 odstotkov), bi veljalo odpreti širšo družbeno razpravo; v sicer pavšalnih obtožbah, da na ta način socialno šibkejši financiramo (drage) električne avtomobile tistim, ki si jih lahko privoščijo, je vsekakor nekaj resnice …

A naša vlada bi lahko utišala te bolj ali manj upravičene očitke tudi drugače: na primer s slovensko različico “socialnega zakupa”, kot se imenuje francoska shema leasinga električnih vozil za socialno šibkejše prebivalce. Ta shema je v Franciji potekala leta 2024; omogočila je uporabo električnih avtomobilov socialno šibkejšim prebivalcem Francije za približno 100 evrov na mesec (za majhne električne avtomobile) in nekaj več (do 150 evrov) za večje oziroma družinske električne avte. V tej shemi so lahko sodelovali polnoletni državljani s stalnim prebivališčem v Franciji, ki so imeli letni dohodek manj kot 15.400 evrov, ki so živeli več kot 15 kilometrov od delovnega mesta, do koder so se morali voziti z avtomobilom, in ki so letno prevozili več kot 8000 kilometrov. Shema je bila v Franciji zelo uspešna: registriranih je bilo več kot 90.000 vlog, država pa je vsako vozilo v shemi subvencionirala v višini 13.000 evrov. 
Zdi se, da takšna rešitev naslavlja večino težav in izzivov - pa tudi očitkov - klasičnih načinov spodbujanja nakupa električnih vozil, saj odpira pot do elektromobilnosti tudi ljudem, ki so zaradi svojega socialnega položaja izključeni iz sodobnih mobilnostnih - in okoljskih - trendov; najcenejši električni avtomobili pri nas še vedno stanejo približno 20.000 evrov, za družinski električni avto pa je treba imeti v žepu vsaj 40, če ne 50 tisočakov. Poleg tega, da na ta način do uporabe sodobnih električnih avtomobilov lahko pridejo tudi socialno šibkejši uporabniki, je francoski socialni zakup privabil tudi velik delež mlajših uporabnikov, ki so še ena od demografskih skupin, ki danes težko vstopi v svet sodobne elektromobilnosti.

Francoski socialni leasing ne spodbuja le električne mobilnosti, ampak naslavlja tudi mobilnostno revščino in blaži težave razpršene oziroma neenakomerne poseljenosti - kar je še ena značilnost življenja v Sloveniji. 

Močno dvomim, da v naši vladi ne vedo za ta uspešen francoski primer; zakaj torej tudi pri nas ne razmišljamo o takšnem načinu spodbujanja električne mobilnosti? Morda zato, ker socialno ogrožene skupine nimajo plačanih lobistov, ki bi (jim) to zagotovili - tako kot so na primer uporabnikom službenih električnih avtomobilov davčne olajšave oziroma oprostitve?