Doživetje: Ameriški bencinski orkan

Neopisljivo teatralen je občutek, ko strojno krdelo dirkalnikov ameriške serije NASCAR z atmosferskimi 5,86-litrskimi V8 bencinskimi motorji na 2,5 milje dolgem ovalu v Daytoni začne pospeševati v letečem štartu; ko ta trenutek doživiš v živo, ga enostavno nikoli več ne pozabiš. Grmenje in surova hitrost dirkalnikov, ki 200-krat padejo mimo, sta tako silovita, kot bi se znašel v središču (bencinskega) orkana. Dirka za 500 milj Daytone upravičeno nosi naziv "Great American Race", saj gre za motošportni spektakel, ki se s svojim slovesom prvinskega dirkanja brez težav postavi ob bok največjima evropskima klasikama – dirki za VN Monaka v Formuli 1 ali dirki 24 ur Le Mansa.

Za lažjo predstavo silovitosti, s katero Daytona s svojimi dirkalniki napade človekova čutila – naj vam povemo, da brez glušnikov na ušesih dirke ni mogoče spremljati do zadnjega kroga; odvisno kako daleč od roba steze boste dirko spremljali, a nikjer ne bo tišje od 100 do 110 decibelov. Na določenih delih tribune so izmerili tudi več kot 150 decibelov glasnosti, kar je primerljivo s hrupom reaktivnega motorja letala ob vzletu. Ko so nam tik pred začetkom dirke nad glavami rohneli vojaški lovci F-16 znamenite akrobatske eskadrilje Thunderbirds ameriških zračnih sil, se je zdelo, da bojeviti sokoli na nebu niso bili tako glasni kot nekaj minut pozneje asfaltna NASCAR formacija 41 dirkalnikov, ki je s tristotico pridivjala že na ravnino prvega kroga.

Stotisoč (navdušenih) gledalcev …

Ko se med dirko sprehodiš z zgornjega dela velikih tribun, na katerih navija 100.000-glava množica, do samega roba ovala in stojiš le dobrih 6 metrov od visoke ograje z močnimi jeklenicami, doživiš pravi bencinski udar hitrosti: ko mimo tebe s hitrostjo prek 300 km/h "pade" divja čreda 1,5-tonskih dirkalnikov, ki ob zidu bijejo bitko za vsak centimeter ovala, začutiš silovit zračni potisk formacije, v kateri so dirkalniki "nalepljeni" drug za drugega oziroma drug ob drugem, pogosto z manj kot metrom prostora med njimi. Dotiki so neizbežni in taktika dirkanja dovoljuje tudi fizične potiske odbijača na odbijač. Vse skupaj spominja na visokohitrostno rokoborbo strojev, kjer se pri izkoriščanju zračnih tokov vozi na centimetre natančno, a hkrati surovo brutalno.

Na ovalu Daytone se ne popušča: če popustiš, te zmeljejo. Na tej dirki ne zmagujejo vedno najhitrejši, temveč tisti, ki s svojo zbranostjo in izkušnjami preživijo kaos.

Dirkanje, ki spominja na čredo podivjanih bizonov na zelo omejenem prostoru, je za dirkača pri vožnji na odbijaču pri hitrosti čez 300 km/h vožnja na slepo, saj ima v formaciji izjemno omejen pregled nad dirko. Zato ima vsako moštvo v Daytoni nekaj zunanjih opazovalcev na vseh ključnih točkah ovala, ki dirkaču sporočajo, kdaj in kje si lahko naredi prostor za preboj naprej. Neverjetno, kako močno zaupanje mora biti med njimi in dirkačem. Prostora za napake ni, saj se vozi povsem na nož. Med dirko v živo predvajajo komunikacijske vklope radijske povezave med ekipo in dirkačem na stezi, da gledalci začutijo adrenalin s kabine. 

"Big one" v zadnjem krogu z raztreščenimi dirkalniki skozi ciljno črto

Silovitost nakopičene energije in hitrosti sta neverjetni. Vsak trenutek se lahko zgodijo - in se tudi redno dogajajo - množična verižna trčenja oziroma tako imenovani "big one" – trenutki popolnega kolapsa dirkaške formacije, v kateri le še fizika in sreča odločata, kdo bo nadaljeval proti cilju. To je videti kot prizor sodobnih gladiatorskih iger: oval se v hipu ovije v dim, po stezi letijo deli karoserijskih plošč in kolesa, na zidu se v iskrah rišejo zareze poguma … Še posebej zanimivo je, ko se za silo pokrpani ranjeni dirkalniki vračajo na stezo in lovijo priključek k dirki, preden se s steze umakne varnostni avto. Dirkači nemalokrat odkrito povedo, da se pol dirke odpelje z glavo, drugo polovico pa na instinkt. 
Letošnja Daytona nam je postregla s šolskim primerom dirkanja na robu razuma z visokim tveganjem brez vsakršne sterilnosti, značilne za visokotehnološko karavano F1. Na ovalu je štartalo 41 dirkalnikov, po prvi veliki nesreči v 124. krogu pa je polovica dirkalnikov končala v zveriženem, povsem nevoznem stanju. Na dirki je padel celo rekord v izmenjavi vodilnih dirkalnikov, saj je statistika v 200 odpeljanih krogih zabeležila kar 65 menjav na prvem mestu. Zadnjo bitko dirke smo doživeli na izhodu iz zadnjega ovinka v zadnjem krogu, kjer je mojstrski zmagovalni manever uspel Tylerju Reddicku, za njim pa se je zgodil popoln kaos in dirkalniki so se dobesedno raztreščili čez ciljno črto. Na spletu si oglejte posnetek: noro!

Popvrečna hitrost: prek 230 km/h!

Kljub številnim trkom in izvozom varnostnega avtomobila je bila povprečna hitrost na razdalji 500 milj oziroma 800 kilometrih dirke, ki je trajala 3 ure, 23 minut in 56 sekund, še vedno kar 236,75 km/h. Najhitrejši krog je s povprečno hitrostjo 295,5 km/h odpeljal Kyle Busch. Najvišja povprečna hitrost zmagovalca v Daytoni pa je bila zabeležena leta 1980, ko je Buddy Baker svojega oldsmobila skozi dirko gnal s povprečno hitrostjo 177,602 mph oziroma 286 km/h. Kako nepredvidljiva, neizprosna in nevarna je lahko steza tega legendarnega ovala, priča še tragična nesreča 7-kratnega NASCAR prvaka Daleja Earnhardta, ki se je smrtno ponesrečil v zadnjem krogu 43. izvedbe dirke 18. februarja 2001.

Paradoks dirke: omejitev moči za čim bolj izenačen boj

Posebnost dirkanja v Daytoni, kjer je krog na ovalu dolg 2 milji in pol (4,023 kilometra) oziroma je drugi najdaljši v prvenstvu NASCAR, je tudi v tem, da morajo dirkalnikom zmanjšati največjo moč s 750 na 510 KM pri okoli 8700 vrtljajih v minuti (375 kW in 680 Nm navora). To naredijo tako zaradi vzdržljivosti dirkalnikov kot tudi zaradi varnosti in dejstva, da je na dolgem ovalu z 31-stopinjskim naklonom v ovinkih dirkačem omogočena čim bolj izenačena bitka. Ključni paradoks te dirke je dejstvo, da je z manj moči mogoče ustvariti še bolj divjo in nepredvidljivo dirko.

To pomeni, da v Daytoni zaradi dolgega ovala in strmih naklonov ovinkov 1,5 tone težki NASCAR bolidi s pol manj moči kot na primer firkalniki formule 1 v formaciji dosegajo hitrost od 320 do 325 km/h.

Posel, cvetoči posel za vse!

500 milj Daytone je tudi v poslovnem smislu spektakel neverjetnih razsežnosti. Dirka ima kar 31 milijonov dolarjev nagradnega sklada. Trije ključni tovarniški dobavitelji dirkalnikov – Chevrolet, Ford in Toyota – imajo na dirkališču razkošne prodajne salone, ki po glamurju in notranjih ter zunanjih površinah osvetljenih razstavišč spominjajo na najboljše čase evropskih avtomobilskih salonov. Pred dirkališčem se že več ur pred štartom odvija pravi šov, v katerem se ameriške sanje po kariernem uspehu tesno prepletajo s ključnimi rodovi vojske ZDA ter tehnološkimi univerzami, ki študente novačijo z atraktivnimi izzivi: na odru v pičle pol ure razdrejo V8 stroj NASCAR dirkalnika, ga ponovno sestavijo in zaženejo. 

V dveh velikih trgovinah pred in pod večnadstropno kilometrsko tribuno dirkališča je možno kupiti vse, kar si zaželite na temo NASCAR-ja – od kap in majic pa vse do kuhinjskih pripomočkov. Kljub temu da je v vsaki trgovini vsaj 20 blagajn, morate računati z vsaj uro časa, če si hočete izbrati in kupiti spomin na svojo prvo Daytono. 
Posebna ameriška subkultura avtomobilskih predelav se bohoti na vsaki cesti in parkirišču v krogu treh milj okoli dirkališča. Opazovanje te tehniške raznolikosti in bogastva strojne domišljije ni nič manj zanimivo od same dirke. Nikjer drugje na svetu nismo pred dirko srečali tako divje raznolike in bahate avtomobilsko-motociklistične širine oziroma divjine predelav. Kaj takega si je na stari celini zaradi okoljskih in homologacijskih paragrafov nemogoče zamisliti. V deželi svobodnih, kjer je del štartne procedure tudi duhovnik s svojo molitvijo, je dovoljeno skoraj vse, kar po moško še rohni in kadi. Kdor bi rad doživel absolutno epski trenutek, ko iz zvočnikov zadoni sloviti: "Drivers, start your engines!" oziroma "Vozniki, zaženite motorje!" in se zbudi bencinski orkan, bo moral obiskati oval vseh ovalov. Verjemite, da je vredno ta silovit vihar občutkov doživeti v živo. Počutili se boste kot bi sami nastopali v filmu Dnevi grmenja …

NASCAR zgodovina: Ko tihotapci alkohola postanejo dirkači …

Na skrajnem jugu ZDA na polotoku, ki ga na eni strani oblivajo valovi Atlantika in na drugi strani vode velikega Mehiškega zaliva, njegova najbolj južna točka pa je le dobrih 90 milj oddaljena od Kube in že sega v turkizno Karibsko morje, se je leta 1948 v mestu Daytona Beach v zvezni državi Florida na peščeni plaži zgodila prva dirka serije NASCAR (National Association for Stock Car Auto Racing). To dirkaško serijo je ustanovil mehanik Bill France starejši, poznan tudi kot Veliki Bill, ki se je na Florido preselil v tridesetih letih prejšnjega stoletja in tam začel delati kot avtomobilski mehanik. Hitro je posebno strast našel še v dirkanju na peščenih plažah v Daytone, kjer so se med seboj s svojimi predelanimi serijskimi avtomobili merili tihotapci alkohola oziroma tako imenovani "moonshiners" – dirkači, ki so med veliko prohibicijo pred 2. svetovno vojno s svojimi avtomobilskimi predelavami želeli biti hitrejši od policijskih avtomobilov tistega časa. Ti mojstri volana, ki so se kalili v nočnih pobegih pred policijskimi patruljami, so podnevi trenirali v dirkanju med seboj. Sprva na stranskih makadamskih cestah, na peščenih plažah in kasneje tudi na improviziranih ovalih. Veliki Bill je prav v Daytoni prepoznal potencial teh ljudskih krožnih dirk in se zato leta 1947 odločil postaviti standarde in pravila dirkanja ter ustanovil serijo NASCAR. Tako se je vse skupaj začelo in zato je leta 1959 Daytona dobila svoj legendarni oval – dirkališče Daytona International Speedway. 22. februarja 1959 se je na tem znamenitem ovalu rodil mit, ko je bila pred 41.912 gledalci odpeljana prva dirka Daytona 500.

NASCAR dirkalniki

NASCAR dirkalniki nimajo nikakršne pomoči aktivne aerodinamike. Gre še vedno za zelo preproste in surove stroje, ki jih poganja 5,86-litrski atmosferski V8 bencinski motor, povezan s 5-stopenjskim sekvenčnim menjalnikom in pogonom na zadnji kolesi. Pri tem velja omeniti, da sta menjalnik in diferencial v skupnem ohišju. Masa dirkalnika je razporejena v razmerju 43:57 med prednjo in zadnjo osjo. Ključni aerodinamični elementi so usmerjevalnik zadaj, ravno dno in odprtine za hlajenje zavor.