Doživetje: Dakarska zver

V trenutku, ko so se vsa štiri kolesa hkrati brutalno divje odrinila od surove podlage ostrega grušča in zbite ilovice, mi je bilo, prilepljenemu v sedež, v hipu jasno, kaj pomeni dirkati na Dakarju. Ta stroj je sposoben po kakršnikoli podlagi več stokilometrske hitrostne preizkušnje, kjer ni niti kilometra ceste, drveti in celo skakati proti zmagi. Če ne doživiš, si težko predstavljaš, kaj vse in predvsem s kakšno lahkoto zmore “požreti” njegovo podvozje. 

Ta več kot milijon evrov vreden terenski dirkalnik se na vsak ukaz dirkača odzove silovito, za občutke povprečnega voznika celo brutalno grobo. Ob sočasnem grmenju 3,5-litrskega biturbo bencinskega motorja in bobnenju viharja kamenja izpod koles, ki kot topovski ogenj s podlage neusmiljeno obstreljuje utrdbo iz jekla in karbona, je občutek hitrosti še bolj teatralen ter prvinski. Osuplo strmiš v razriti kolovoz in se čudiš, kam izginjajo udarne jame, ki so še sekundo prej grozile, da bo bodo razdejale vse vijake, zvare, platišča in pnevmatike. A dakarska zver na krilih tehnologije in inženirske drznosti dobesedno “požre” vse grožnje razrite podlage, za katero se zdi, da preko nje lahko neovirano teče le voda. Neverjetno, kaj zmore prenesti tehnika in predvsem, kako natančno je mogoče daleč stran od varnega in zanesljivega oprijema asfalta voditi dirkalnik čez drn in strn. Ob tem naj povem, da naš hiter krog po terenskem poligonu motošportnega centra Dreux v bližini Pariza ni bil niti približno le turistična vožnja: na sovoznikov sedež sem sedel v polni “bojni” opremi, oblečen v zaščitni kombinezon, s čelado na glavi in “hansom” na ramenih, ki preprečuje poškodbe vratu.   

Kako je to sploh mogoče?

Točno to se človek vpraša, ko ta stroj za seboj podlago spreminja v prah in človeško telo postavi v posebno čustveno stanje, ki gre od strahu do popolnega navdušenja v nekaj sekundah. 

V prvem ovinku oziroma gruščnato blatnem ovalu sem zato celo čisto instinktivno za hip zaprl oči, saj se mi je zdelo, da sva z voznikom kljub tehnični superiornosti dirkalnika prestopila mejo mogočega in zapeljala v točko brez povratka. Mladi ameriški dirkač Seth Quintero - deveti na letošnjem rallyu Dakar - je hitro opazil mojo osuplost, še močneje pohodil plin in dirkalnik je brezkompromisno začel pospeševati proti veliki grbini. Prihod na točko, kjer se vsa štiri kolesa odlepijo od podlage in se oči zazrejo v gruščnato globel, sproži nelagodje in telo kljub temu, da je trdno objeto v školjkastem sedežu in v šestih točkah trdno pripeto varnostnim, v strahu pričakuje silovit udarec. Stotinko kasneje začutiš značilen odriv, ko se avto odlepi od tal; za delček sekunde imaš občutek, da je več kot dve toni težak dirkalnik prebil mejo gravitacije in poletel v breztežnostni prostor. Že v naslednjem trenutku oči dajo signal, da se bliža pristanek - trenutek resnice, v katerem pa namesto pričakovanega udarca doživiš mehak odziv vzmetenja in silovit potisk proti naslednjemu ovinku. Ob tem vam iz prve roke lahko povem, da je tak skok izlet od pekla do raja, v katerem pri 5500 vrtljajih motorja in ognju iz izpuha telo preplavi nevihta serotonina. Pod čelado zavriskaš od volje do življenja, ko hilux rjoveče razpara naslednji gruščnati ovinek.  

Toyotini inženirji se proti surovosti podlage in silam fizike borijo z vrhunsko nastavljenim podvozjem ter izredno močnim cevastim okvirjem, ki ga objema lahka ter čvrsta karoserija iz kompozitnih materialov oziroma ogljikovih vlaken. Vsa štiri kolesa so vpeta posamično z dvojnimi prečnimi vodili, vzmetenje pa ima kar 35-centimetrski gib. Vrhunsko podvozje in izjemno odziven štirikolesni pogon s tremi diferencialnimi zaporami z omejenim zdrsom - spredaj, zadaj in v sredini - omogočajo popoln napad ter hkrati preživetje stroja in posadke na več kot 7000 kilometrov dolgi mučilnici tehnike in zbranosti - rallyju Dakar. Ta dirkalnik je na letošnjem Dakarju ekipi Toyote pripeljal drugo mesto. 

Motošport je krut visoko-hitrostni razvojni laboratorij 

Toyotin dakarski hilux s svojo dirkaško zasnovo in vgrajenimi deli seveda nima nič skupnega s serijskim klenim terenskim hiluxom, ki je namenjen delu oziroma potovanju po razgibanih terenih. Dakarski dirkalni hilux je eden od presežkov razvojnega laboratorija največjega izdelovalca avtomobilov na svetu. Že res, da mora zdržati le eno dirko, a v resnici je njegovo poslanstvo veliko več kot prestiž zmage na najtežjem rallyju na svetu. Toyotina filozofija razkriva, da skozi neizprosno okolje motošporta na koncu razvijejo in izdelajo boljše serijske avtomobile. Nekdanji prvi mož Toyote Akijo Tojoda je o pomenu motošporta za razvoj vsakdanjih avtomobilov dejal:

Dirkanje je obremenjevanje tehnike, ampak iz tega se skujejo boljši avtomobili.

Zato sta serijski hilux in potniški land cruiser doma na vseh kontinentih sveta. Zato so predserijske land cruiserje dali v roke svojim dakarskim dirkačem, jih poslali v avstralsko divjino, na sipine Bližnjega vzhoda in v gozdove ter na sneg domače Japonske, da so jih pripeljali čez rob razuma, nato poslali v razvojni oddelek, jih okrepili in naredili boljše ter šele potem zagnali serijsko izdelavo s pečatom nezlomljivih. Nenazadnje je tudi dirkalni motor, ki poganja to dakarsko zver, “sposojen” iz serijskega land cruiserja 300. Njegov V6 bencinski motor so dodelali, mu malce povečali povečali prostornino na 3,5 litra ter vgradili biturbo prisilno polnjenje. Z omejevalnikom turbo polnilnika lahko njegovo moč prilagajajo predpisom na dirkah. Na rallyju Dakar je motor zmogel 264 kW moči in 620 Nm navora. V našem hitrem krogu je biturbo dihal manj omejeno, saj nam je mehanik zaupal, da na kolesa pride okoli 330 kW moči in več kot 700 Nm navora. Motor je s kolesi povezan preko Sadevovega dirkaškega 6-stopenjskega sekvenčnega menjalnika in 215 milimetrske keramične dvoploščne sklopke.

Nora izkušnja po kateri potrebuješ nekaj sekund, da sestaviš misli!

Ko izstopiš iz tega dirkalnika, potrebuješ nekaj sekund, da sestaviš misli. Sedel sem pod šotor Toyotine tovarniške ekipe Gazoo racing, pod katerim so mehaniki ob vsakem prihodu dakarske zveri pregledali ključne dele podvozja in pnevmatik, ter še od zunaj podoživel to noro izkušnjo. Od zunaj in hkrati od blizu, ko čutiš piš vetra in te doseže oblak prahu ter kamniti drobir izpod koles, je vse skupaj še bolj teatralno. Zazrite se v fotografije in prisežem, da boste z malce domišljije začutili to, kar sem občutil jaz. Seveda sem se vprašal, kako je sploh mogoče s tako hitrostjo tako natančno obvladovati brezpotje in predvsem, kaj ima tak stroj skupnega s serijskimi toyotami, ki se vozijo po naših cestah? Nič, a hkrati vse. Razvoj takega stroja gradi znanje za nove generacije Toyotinih klenih terenskih vozil, tudi hiluxa na gorivne celice, kjer so morali med drugim uporabiti motošportne izkušnje pri optimizaciji hlajenja. 

540-litrska posoda sintetičnega biobencina

Ta dirkalnik ima kar 540-litrsko posodo za gorivo, saj pri polni obremenitvi na najtežjih odsekih povprečna poraba lahko preseže tudi 100 litrov na 100 kilometrov. Toyotina tovarniška ekipa je s španskim energetskim velikanom Repsolom sklenila dogovor o dobavi sintetičnega biogoriva, ki je pridobljen iz odpadnih derivatov nafte, med katerimi je tudi kuhinjsko olje. To sintetično gorivo v primerjavi s klasičnim dirkaškim bencinom zaradi reciklaže v energetski formuli porabe v ozračje izpusti do 70 odstotkov manj škodljivih snovi. Ker pri Toyoti razvijajo multienergetsko pot različnih pogonov, bodo v dirkaški program kot čistejši energent prihodnosti pripeljali tudi vodik. Moč nizkoogljičnega ognja smo že preskusili v športnem prototipu GR yaris H2 concept. Njegov serijski 1,6-litrski turbo bencinski motor G16E-GTS so inženirji predelali za neposredno zgorevanje vodika v valjih.