AMZS anketa o ravni prometne kulture pri nas

Če razumemo prometno kulturo kot kot skupek spoznanj, pravil in norm medsebojnih odnosov udeležencev v prometu, imamo pri nas s prometno kulturo težavo, saj je ta na precej nizki ravni. Nizka raven prometne kulture se ne odraža le v številu prometnih nesreč in poškodovanih v prometnih nesrečah, temveč tudi v neupoštevanju pravil vožnje, kot so uporaba smernikov, upoštevanje rdeče luči na semaforju, uporaba telefonov med vožnjo in ostalo. Zanimivo je, da to ne opažajo le strokovnjaki, pač pa tudi sami udeleženci v prometu, kot je ugotovila naša anketa, ki smo jo opravilu še pred izrazitim povečanjem nesreč z najhujšimi posledicami v zadnjem obdobju. Kaj o sebi in drugih še menijo udeleženci ankete? 

Da je raven prometne kulture pri nas zelo nizka, so potrdili tudi sodelujoči v anketi; le 10 odstotkov  vprašanih je menilo, da je ta dobra. Med razlogi, ki po mnenju večine prispevajo k slabi prometni kulturi, je bila izpostavljena predvsem agresivnost in nepotrpežljivost, neupoštevanje prometnih pravil, pomanjkanje medsebojnega spoštovanja med udeleženci v prometu ter pomanjkanje pozornosti. 
To je trd prometno-varnostni oreh, ki bi ga morda lahko strli s temeljitejšim nadzorom prometa s strani pristojnih služb, a glede na kadrovsko podhranjenost Policije je verjetno utopično pričakovati več prisotnosti in nadzora na cestah. Morda si Policija lahko delno pomaga z razširjeno uporabo novih tehničnih sredstev za nadzor, kakršne že poznajo in uporabljajo v tujini, a tudi bo za to treba odpraviti veliko ovir - na primer birokratske zaplete pri uvajanju novih tehnologij. Ker pri številnih udeležencih v prometu ne zaležejo nobene preventivne akcije, na koncu ostane le še palica - izrek kazni. Teh se tistim, ki se pravil držijo, ni treba bati …

Dežurni krivci: e-skiroisti in kolesarji?

Udeleženci ankete so kot najbolj moteče udeležence v prometu izpostavili uporabnike e-skirojev in kolesarje, ki s svojimi ravnanji, predvsem neupoštevanjem pravil, (pre)pogosto izzivajo tudi lastno varnost. Nekoliko presenetljivo so na tretjem mestu, a s precej nižjim odstotkom vozniki tovornih vozil, za katere sicer pogosto slišimo, da gredo ostalim udeležencem “na živce”, a treba se je zavedati, da so tovornjaki na cestah predvsem zato, da prevažajo stvari, ki jih naročamo in kupujemo. 
Poseben izziv bo zagotovo nasloviti in doseči uporabnike mikromobilnosti (kolesarje, e-skiroiste in pešce), ki za svoje sodelovanje v prometu ne potrebujejo nobenega dovoljenja (izjema so kolesarji in e-skiroisti, mlajši od 12 let). Ker zanje osvežitvene vožnje ne pridejo v poštev, bo treba doseči spremembo načina razmišljanja, saj se ti sedaj zanašajo na dejstvo, da spadajo v skupino ranljivejših udeležencev v prometu in da morajo nanje paziti drugi udeleženci v prometu. Če v primeru otrok temu še lahko pritrdimo, pa bi se morali odrasli zavedati svoje ranljivosti in temu ustrezno tudi ravnati – predvsem z doslednim upoštevanjem pravil.

Osvežitvene vožnje kot rešitev prometno-varnostne stihije?  

Ko govorimo o prometni kulturi, je seveda najlažje s prstom kazati na druge udeležence. Tako niti ne preseneča, da je več kot 90 odstotkov sodelujočih v anketi ocenilo svoje vozniške sposobnosti kot dobre ali zelo dobre. Ali so te res tako dobre, je nemogoče oceniti brez ustreznega strokovnega preverjanja, zato je Avto-moto zveza Slovenije že pred časom oblastem podala pobudo, da bi morali vsi imetniki vozniškega dovoljenja opravljati periodične osvežitvene vožnje pod nadzorom učiteljev vožnje; ocenjujemo, da bi bile te najbolj učinkovite na vsakih 10 let, kolikor je tudi veljavnost kartice vozniškega dovoljenja, pri čemer osvežitvena vožnja ne bi vplivala na nadaljnjo veljavnost dovoljenja. Tej pobudi pritrjuje tudi 73 odstotkov anketirancev, pri čemer jih večina meni, da bi morala to postati zakonska obveza. 
Tako kot Avto-moto zveza Slovenije tudi anketiranci menijo, da strošek ne bi smel biti na plečih državljanov; skoraj polovica anketirancev meni, da bi strošek morale kriti zavarovalnice, slaba tretjina pa je navedla, da bi to morala pokriti pristojna ministrstva iz državnega proračuna. Med primernimi financerji bi bil zagotovo tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje, saj bi vsako zmanjšanje števila poškodovanih v prometnih nesrečah pomenilo tudi manj izdatkov za zdravljenja, v primeru zmanjšanja nesreč s hudimi telesnimi poškodbami pa bi se sprostilo tudi nekaj bolnišničnih kapacitet. Dejstvo, da se vsak evro, vložen v prometno varnost povrne več kot enkrat, le še potrjuje upravičenost te pobude. 
Anketiranci so kot možne spodbude, da bi se sami odločili za ponovno izobraževanje in obnovitev znanja, navedli tudi popuste pri zavarovanjih, kar je lahko tudi priložnost za posamezne zavarovalnice, k temu pa bi v razmislek kot spodbudo lahko dodali tudi možnost popusta pri plačilu letne dajatve za uporabo vozila v cestnem prometu. 

Smo dovolj zreli za spremembe? 

Smo kot družba zreli za tovrstne pobude in spremembe? Če želimo, da se bo prometna kultura, s tem pa tudi prometna varnost, izboljšala, bo treba tovrstne spremembe pozdraviti in jih sprejeti …