Kaj sploh lahko voznik sam še preveri ali zamenja v novejšem avtu?

Pametni avtomobili so opremljeni z vedno bolj kompleksnimi tehnologijami. Avto zna sam izmeriti raven motornega olja, LED diod se ne menja … Kaj sploh še lahko voznik naredi sam?

Časi domačih mojstrov, ki so nekoč z osnovnim orodjem in nekaj jermeni ter filtri na zalogi popravljali avtomobile, so postali zgodovina. Avtomobili so preprosto preveč komplicirani in hkrati preveč ranljivi za domače posege brez specialnega orodja. Voznik v primeru težav ne sme narediti nič drugega kot tisto, kar je zapisano v navodilih za uporabo. Pri tem velja omeniti, da so navodila za uporabo še vedno tisti del avtomobila, ki ga vozniki podcenjujemo. Zlasti ob nakupu novega avtomobila si je treba vzeti čas in prebrati tehnično knjigo modrosti. V njej so namreč zapisani tudi postopki ob pojavu težav, kjer so točno določene pristojnosti voznika in jasno postavljena meja kdaj je treba obiskati pooblaščen servis.

Domačim mojstrom ostaja le še tlak v pnevmatikah in dolivanje tekočin, toda …

Vodja servisa AMZS Jurij Kočar opozarja, da je že menjava metlic brisalcev pri nekaterih znamkah stvar servisnega posega, saj je treba v avtu preko izbirnikov informacijskega sistem brisalce postaviti v servisni položaj. Če so le ti sicer “pospravljeni” za rob motornega pokrova ali karoserijskih stebričkov in jih želiš “na roke” potegniti v dostopen položaj, hitro kaj polomiš. Ravno tako je pri novejših vozilih lahko precej zapletena menjava žarnice, ki neveščim povzroči nemalo težav in vodi tudi v poškodbe ohišja ali drugih elementov žarometa. Halogenske žarnice počasi izginjajo, glede novejših svetil pa Kočar opozarja: “Pri ksenonskih žarometih je menjava žarnic za neuke lahko ob nepravilnem pristopu celo nevarna, saj so izpostavljeni visokim napetostim. Pri LED tehnologiji se diod ne menja več, saj je po izteku dobe trajanja treba zamenjati cel modul.”

Vaše mnenje ...

Kam je izginila paličica za kontrolo ravni motornega olja?

Kočar pove, da je nemalo presenečenih voznikov, ki ugotovijo, da nov avto pod motornim pokrovom nima več merilne paličice za kontrolo ravni motornega olja. Raven olja je treba preveriti na prikazovalniku osrednjega informacijskega zaslona, ponavadi v menijskem sklopu statusa vozila. Tam se nahajajo tudi vsa opozorila, ki jih vozniku glede stanja vozila javi diagnostika nadzorne enote oziroma centralni računalnik.

“Dolivanje olja je še vedno lahko v pristojnosti voznika, saj se tako prepreči resne poškodbe motorja. Pri tem pa je dobro imeti podatek o fizikalno-kemičnih lastnostih olja, ki je v motorju saj olja z različnimi dodatki in različnih stopenj viskoznosti ni priporočljivo mešati med seboj. Specifikacija olja je zapisana v navodilih za uporabo ali v servisni knjižici in na servisnem lističu ob motorju,”

pojasni Kočar in opozori, da je ob padcu tlaka olja v motorju ponavadi že prepozno. Voznik pri pametnem avtu lahko v vlogi mojstra dejansko poskrbi le še za ustrezen tlak v pnevmatikah in dolivanje tekočine za pranje stekel, adblue tekočine in po olja ter vode v hladilni sistem, a je pri slednjem že treba biti bolj previden.

Katera luknja je prava?

“Največja past dolivanja olja, ki jo nemalokrat vidimo v naših delavnicah, je, da je olje dolito v nepravo posodo - denimo v posodo za pranje stekel, posodo za olje hidravličnega volana ali celo posodo hladilne tekočine. To pa že pomeni težave in stroške. S podobnimi težavami se srečujemo tudi pri dolivanju ostalih tekočin, precej aktualna je denimo tekočina adblue pri dizelskih motorjih. Zlasti zato, ker mesto za dolivanje ni pod pokrovom motorja. Imeli smo že kar nekaj primerov, ko so sečnino dolili v posodo za pranje stekel. Zaradi kristalizacije so se potem zamašile šobe. Če pa to naliješ v v vreteno za dolivanje olja, ker pač avto javi, da brez te tekočine ne bo mogoče nadaljevati vožnje, je voznik sečnino nalil v motor. No, to pa so potem že sitnosti, ki imajo za posledico večje stroške,” pove izkušeni vodja AMZS servisa. Na videz povsem enostavno opravilo lahko hitro povzroči zaplet.

Digitalne pasti

Napredek digitalizacije v avtu je s seboj prinesel tudi poplavo raznih čitalcev napak, ki jih je že za nekaj evrov mogoče dobiti na spletu. Take poenostavljene diagnostične naprave se preprosto priključi v enotni OBD vtič, ki se nahaja v kabini. Jurij Kočar pravi, da v večini primerov s temi napravami kakšne večje škode ne more povzročiti: “EU je že pred časom za bencinske in dizelske motorje uvedla enoten sistem oznak generičnih napak. Zato so morali vsi izdelovalci avtomobilov po tej uredbi narediti enoten OBD vtič in enotno označiti napake, ki jih zazna in zapisuje motorni računalnik. To so predvsem napake, ki so povezane z izgorevanjem in izpusti iz vozila. Če koga zanima spremljanje teh morebitnih napak, s tem ni nič narobe. Vpogled v delovanje motorja je mogoč s številnimi čitalci, ki jih je mogoče kupiti in priklopiti v prej omenjeni priklop. S temi napravami, ki zgolj “berejo” podatke, ne moreš narediti kakšne škode. Največ kar lahko narediš je, da zbrišeš polnilnik zabeleženih napak, kar pooblaščenim strokovnjakom sem in tja naredi težave. Še zlasti če se neka težava pojavlja občasno, težje odkrijemo vzrok, saj je bila izbrisana zgodovina delovanja motorja. Tako samo veš, da se občasno prižiga “neka” kontrolna lučka, ki si jo voznik ponavadi ne zapomni. Tako zopet rabiš dodaten čas za odkrivanja vzroka, saj nimaš več na voljo izbrisanih podatkov.”

Ne posegajte po cenenih napravah in pazite, kaj vgrajujete v avto

Se pa na internetu pojavljajo tudi zmogljivejša, a cenovno še vedno razmeroma dostopna orodja za posege v elektronske module avta. Kočar svetuje previdnost: “Gre za določene konfiguratorje, predvsem so iskani tisti za prilagajanje števca kilometrov. S temi napravami že lahko posegamo v programsko opremo elektronskih modulov v avtu, to pa že lahko naredi veliko škode. Če nepravilno posežemo v krmiljenje določenega elektronskega dela, se lahko zgodi, da avtomobila sploh ni več mogoče zagnati.”

Večje težave lahko nastanejo še zaradi naknadne vgradnje določenih elektronskih naprav, predvsem avdio opreme in navigacijskih modulov iz trgov, ki slovijo po cenenih ponaredkih. Gre predvsem za ceneno, a v resnici ne prav poceni spletno ponudbo tovrstne opreme iz tretjega sveta. Takšne naprave so po vgradnji povezane v elektronsko omrežje vozila in tako lahko motijo komunikacijo posameznih modulov za nadzor varnostnih sistemov, delovanje motorja in drugih naprav. Jurij Kočar zato svetuje veliko previdnost pri nakupu in vgradnji:

“V najboljšem primeru so te motnje relativno nenevarne, saj se sem ter tja prižge kakšna lučka. Na servisu pa to pomeni dodatno delo oziroma strošek odkrivanja napake, sploh, ker so take težave ponavadi skrite in nedoločljive. Še bolj problematična pa je naknadna vgradnja raznih dodatnih volanskih ali sedežnih grelnikov, ki obremenjujejo električno napeljavo v avtu. V teh primerih beležimo resnejše poškodbe napeljave, zažgane vodnike, prežgana stikala … Sploh, ker se taka oprema ponavadi vgrajuje po navodilih iz priložene zgoščenke ali celo po ogledu videa na spletu.”

Vsak sam najbolje pozna svoj avto

Vodja servisa AMZS Jurij Kočar pravi, da je že res, da svoje vozilo vsak sam najbolje pozna. A če se prižge lučka za opozorilo in vse ne deluje tako kot bi moralo, je najbolje čim prej obiskati najbližjo poslovalnico AMZS ali pooblaščeni servis. Diagnostika in popravilo po načelu ugibanja lahko povzroči veliko škode in precej podraži popravilo.

Postavitev prave diagnoze je najbolj pomembna stvar

Tako kot včasih tudi danes velja, da je diagnostika oziroma identifikacija napake najtežji del in najtrši oreh v celotnem postopku popravila avtomobila. Nemalokrat imajo tudi usposobljeni strokovnjaki z ustrezno diagnostično opremo pri tem delu zaradi kompleksnosti sistemov težave pri odkrivanju pravega vzroka okvare. Juri Kočar pravi, da napačno postavljena diagnoza vodi v nove okvare. Dodatno težavo pa predstavljajo še nestrokovni posegi pri odpravljanju napak.

“V delavnicah AMZS se velikokrat soočimo s primeri, ki so bili v osnovi enostavno rešljivi, a so poskusi nepooblaščenega poseganja v vozilo naredili veliko škodo. Tudi več kot 10 ur dela imamo, sa potem odpravimo posledice improvizacij domačih, samoukih mojstrov. Na primer: identifikacija okvarjenega tipala je ena enostavnejših reči, saj ga je mogoče enostavno, analogno neodvisno pomeriti. Diagnostika ti pokaže mesto težave, potem narediš neodvisno meritev in najdeš okvarjeno tipalo. Neuki, domači mojstri pa to ponavadi naredijo tako, da se poškoduje izolacija električne napeljave, ki potem prepušča vlago. Posledica je oksidacija in tako čez čas pride do napake na napeljavi. To pa je bistveno težje odkriti kot odpoved tipala.“