Mobilnostne navade Slovencev: Brez avta? Težka bo!

Avto-moto

Pri AMZS nadaljujemo s serijo anket, s katero skušamo izmeriti naš mobilnostni utrip. Rezultati niso presenetljivi, a zanimivi.


Pri AMZS nadaljujemo s serijo anket, s katero skušamo izmeriti naš mobilnostni utrip. Po anketah o mobilnosti v času epidemije novega koronavirusa in po anketi o počitniški mobilnosti smo zdaj Slovence povprašali tudi, kako je videti njihova vsakodnevna mobilnost: kaj jim je pri tem pomembno, zakaj uporabljajo določeno sredstvo mobilnosti in kako ocenjujejo javni prevoz. Rezultati ankete niso presenetljivi …

Razmišljanje oziroma javni diskurz o osebni mobilnosti se seveda ni začel zdaj, ko na promet vsi pozorno gledamo skozi očala trajnostne mobilnosti in varovanja okolja. A v preteklosti smo reševali drugačne izzive in probleme, rešitve teh pa so nas nenazadnje pripeljale do tu, kjer smo zdaj: v avtomobilsko naravnani družbi, v zastojih, med rakavimi prašnimi delci, pod atmosferskim steklenjakom in sredi podnebnih sprememb. Bi morali v preteklosti kaj narediti drugače? Zagotovo. Lahko še kaj popravimo? Upamo da lahko, a ne bo šlo brez odrekanj.

Med potencialnimi rešitvami trenutnih težav je cela vrsta bolj ali manj sprejemljivih ukrepov, o katerih v Motoreviji redno pišemo. Med temi zelo verjetno ne bo šlo brez spremembe oziroma prilagoditve osebne mobilnosti: ob (še nadaljnji) uporabi avtomobilov se bomo morali več voziti s sredstvi javnega prevoza in kolesi oziroma hoditi peš. Kaj natančno to pomeni, smo raziskali za tokratno Motorevijo: najprej skozi lastne izkušnje, nato pa z anketo.

AMZS dan brez avtomobila

Ko se je končal vsakoletni teden mobilnosti, ki se v Ljubljani zadnja leta predvidljivo začne in konča s pozivom, naj kakšen dan avto pustimo doma in se v službo, šolo oziroma po opravkih odpeljemo z javnim prevozom, peš ali na kolesu, smo se podobnega izziva lotili tudi zaposleni pri Avto-moto zvezi Slovenije: v službo smo se odpravili s sredstvi javnega prometa, ker tisti teden vreme ni bilo naklonjeno kolesarjenju ali pešačenju. Rezultati našega mobilnostnega eksperimenta so bili predvidljivi: brez izjeme smo za pot na delo in nazaj domov porabili precej več časa, kot ga sicer porabimo za enako pot z osebnim avtomobilom. Pričakovan je bil tudi drugi rezultat našega poskusa: za pot v službo s sredstvi javnega prometa smo porabili precej manj denarja kot za enako pot za volanom avtomobila. A glede na to, da poskus nobenega od sodelujočih ni spreobrnil, je prihranek pri denarju očitno manjši od izgube pri času.

Sodelavec Erik se v Ljubljano vsak dan pri­ pelje iz Idrije. Za pot iz Idrije v Ljubljano, za katero z avtomobilom običajno potrebuje 52 minut, je z avtobusom rabil 104 minute – torej še enkrat dlje. Tudi v stroških je raz­lika velika – v obe smeri (skupaj to pomeni razdaljo 122 km) je za avtobus zapravil 15,2 evra (ob medkrajevnem avtobusu je moral tudi na avtobus ljubljanskega potniškega prometa), za pot z avtomobilom pa 45,14 evra – za 1 km vožnje smo računali kilome­trino 0,37 evra. Erik bi izgubil veliko časa pri uporabi javnega prometa, konec meseca pa bi privarčeval kar nekaj denarja.

Malce drugače je videti obračun sodelavca Jureta, ki se v Ljubljano vsak dan pripelje iz Domžal. Za pot, ki mu za volanom avta vsak dan vzame približno 20 minut in je dolga 12,8 km, je v eno smer s kombinacijo vlaka in hoje porabil 54 minut, v drugo pa s kombinacijo hoje in avtobusa 42 minut. Cena javnega prevoza je bila skupaj 4,2 evra, kilometrina pa 9,5 evra.

A namesto 10 minut, kolikor za pot v službo in nazaj domov običajno porabim z avtom, je moja pot z avtobusom trajala 42 minut, ker me je avtobus peljal skozi center Ljubljane, ne pa po najbližji poti.


Sodelavka Romana se v Ljubljano vsak dan pripelje iz Krašnje, za kar z avtom rabi 24 minut. Kombinacija dveh avtobusov in krajše vožnje z avtom od in do doma ji je za isto pot vzela 58 minut v eno stran in 43 minut v drugo stran. Stroški: 6,2 evra za javni promet in 9,36 evra za avto.
Tudi sam sem en dan avto pustil doma in pred domačim naseljem pod Šmarno goro stopil na avtobus ljubljanskega potniškega prometa, ki me je brez prestopanja pripeljal do vrat AMZS na Dunajski cesti v Ljubljani. A namesto 10 minut, kolikor za pot v službo in nazaj domov običajno porabim z avtom, je moja pot z avtobusom trajala 42 minut, ker me je avtobus peljal skozi center Ljubljane, ne pa po najbližji poti. Je bila pa poceni - 2,6 evra (v obe smeri) proti 8,88 evra, kolikor bi me stala vožnja z avtomobilom ob obračunu kilometrine.

To so le štirje rezultati našega preskusa, ki pa so dovolj reprezentativni, da lahko sklepamo: brez avta gremo lahko po vsakodnevnih opravkih, a si moramo za to vzeti precej več časa.

Čas je denar?

Podobne sklepe kot naš eksperiment lahko potegnemo tudi iz odgovorov na anketo, v kateri je skoraj 500 udeležencev odgovorilo na 12 vprašanj, ki so bila objavljena na naših spletnih straneh. Ker so odgovori na mobilnostna vprašanja precej odvisni od tega, od kod prihajajo anketiranci, velja omeniti: skoraj 46 odstotkov anketirancev prihaja iz osrednjeslovenske regije, skoraj 12 odstotkov iz gorenjske regije, 10 odstotkov iz savinjske regije, skoraj 8 iz podravske regije, po 6 odstotkov iz jugovzhodne in goriške regije … 71,3 odstotka vprašanih je bilo moškega spola, največ - 40,2 odstotka pa spada v starostno skupino od 26 do 40 let.

51,2 odstotka anketirancev se v službo vozi z avtom, v katerem sedijo sami, 13,7 odstotka vprašanih pa z avtom, ki si ga delijo še z drugimi osebami. Zanimivo je, da 11,5 odstotka vprašanih na delovno mesto prihaja s kolesom, le 3,8 odstotka pa z avtobusom.


Za 30,5 odstotka vprašanih je pot v službo ali šolo (fakulteto) in nazaj domov krajša od 10 kilometrov, za 29,1 odstotka pa krajša od 30 km. Kot zanimivost lahko omenimo, da 1,1 odstotka vprašanih vsak dan naredi več kot 200 kilometrov za svoje vsakodnevne poti.

Na vprašanje, za kakšne namene najpogosteje uporabljajo javni prevoz, je 12,4 odstotka anketirancev odgovorilo, da za šolske oziroma študijske dejavnosti - le 11,3 odstotka za pot v službo. Skoraj 60 odstotkov anketirancev ne uporablja javnega prometa. Odgovor potrjuje, da se s sredstvi javnega prevoza največ vozijo dijaki oziroma študentje.


V katerem primeru bi vprašani pogosteje uporabljali javni promet? Kar 82,1 odstotka vprašanih je odgovorilo, da če bi bil ta dostopnejši in hitrejši. Za kar 72 odstotkov vprašanih je namreč čas potovanja najpomembnejši pri njihovi vsakodnevni mobilnosti. 27,7 odstotka vprašanih javnega prevoza ne uporablja zaradi daljšega časa potovanj, 16,5 odstotka zaradi slabih povezav oziroma zato, ker morajo prestopati, za 15,1 odstotka vprašanih pa težavo predstavlja tudi slaba frekventnost sredstev javnega prometa.

Glede na to, da bi 53,9 odstotka vprašanih sredstva javnega prometa zaradi ustreznih povezav lahko uporabljalo za svoje vsakodnevne poti, pa jih ne, je jasno, da v tej obliki javni promet očitno ni rešitev naših trajnostno-mobilnostnih težav. Kaj bi morali storiti, da bi to postal, pa je že drugo vprašanje …

 Ostali rezultati ankete ...

Video: Varna cesta zate in zame

Globalna pobuda za večjo prometno varnost in čistejše okolje

Avto-moto zveza Slovenije se je pridružila globalni pobudi mednarodne avtomobilistične zveze FIA “This is my street” (To je moja ulica) , katere namen je spodbuditi aktivnosti, ki bi prispevale k večji prometni varnosti in zmanjševanju onesnaženja, ki ga povzroča cestni promet.


Fundacija mednarodne avtomobilistične zveze FIA koordinira pobudo “Iniciativa za zdravje otrok”, ki poziva k prenovi mestnih cest in ulic na način, da bodo te bolj varne, z nižjimi dovoljenimi hitrostmi in z dovolj prostora za ljudi pred vozili, s čimer bo mogoče spodbujati okolju bolj prijazne oblike mobilnosti, kot sta hoja in kolesarjenje. Da bo tovrstna mobilnost varna, so nujne varnejše površine za pešce, številčnejši prehodi za pešce, od drugega prometa ločene kolesarske površine in znižanje največje dovoljene hitrosti v naseljih na območjih, kjer so otroci in vozila na istih prometnih površinah, na največ 30 km/h.

V Sloveniji že nekaj časa pospešeno urejajo območja šol in vrtcev, kjer so upravljavci cest hitrost vožnje večinoma že omejili na 30 km/h in uvedli tudi mnoge druge ukrepe za umirjanje in vodenje prometa. A pri tem se ne smemo ustaviti: treba je zagotoviti izboljšanje infrastrukture za pešce, kolesarje, uporabnike skirojev in tudi mopediste, da bodo te prometne površine povezane, dostopne, vzdrževane in varne, saj lahko s tem tudi povečamo uporabo trajnostnih oblik mobilnosti.

Ključne besede


MobilnostAMZS raziskavamobilnostne navadejavni promet

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

11

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Priljubljenost članka

11

Shrani

Delite s prijatelji