Skrivalnice

Pred slabim mesecem dni so pri Eko skladu objavili že drugo znižanje subvencij za nakup električnih vozil v letu dni. Po lanskem spomladanskem znižanju subvencij s 7500 evrov na 6000 evrov - ob hkratni ukinitvi subvencij za nakup priključnih hibridov - so pred koncem lanskega leta znižali subvencijo še za 1500 evrov.

Zdaj lahko kupci osebnih električnih vozil Eko sklad zaprosijo le še za 4500 evrov subvencije - oziroma do višine 20 odstotkov vrednosti avtomobila. Ker so se razpoložljiva sredstva Eko sklada za subvencije prepolovila s 5 na 2,5 milijona evrov, obstaja velika verjetnost, da letos veliko kupcev električnih avtomobilov ne bo dobilo subvencije, ker bo prej zmanjkalo denarja - hiter izračun pokaže, da je v Eko skladu letos denarja za manj kot 600 avtomobilov. Naj spomnim, da je bilo v letu 2020 pri nas prodanih 1634 novih električnih avtomobilov. 

Avtomobilski prodajalci so besni: pri Renaultu so morali na primer čez noč odpovedati in prekiniti oglasno kampanjo, v kateri so ponujali svojega novega, v Novem mestu izdelanega električnega twinga za 11.450 evrov. Zdaj najcenejši električni twingo - ob upoštevanju popustov in znižani subvenciji - stane najmanj 13.990 evrov. Ironija je še toliko večja, ker električni twingo po novem nosi tudi oznako nacionalne blagovne znamke I feel Slovenija.  Še bolj so zagotovo besni tisti, ki so električni avto že kupili, od Eko sklada pa bodo zdaj dobili od 1500 do 2500 evrov nižjo subvencijo, kot so pričakovali ob nakupu avta.

Res je, da sistem subvencij za nakup električnih avtomobilov predstavlja anomalijo prostega trga in da v osnovi ni pravičen - nakup električnih avtov posameznikom sofinanciramo vsi porabniki električne energije -, a hkrati je to trenutno edini način za zmanjševanje cenovnega razkoraka med klasičnimi in električnimi vozili, ki je ena od večjih ovir za razmah električne mobilnosti. 

Kaj pa, če nam naša vlada na ta način sporoča, da Slovenija ni pripravljena na električno mobilnost, ker nima ustrezne energetske infrastrukture? In da je pred štirimi leti sprejeta strategija o alternativnih gorivih v prometnem sektorju, ki dovoljuje prodajo novih avtomobilov s klasičnimi motorji le še do leta 2030, dokončno skupek mrtvih črk na papirju? Kako bomo to odločitev zagovarjali pred EU - še zlasti po tem, ko se je tudi Slovenija strinjala z ambicioznim ciljem zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2030?