Doživetje: Mini countryman cooper S all4

Doživetja

Cesta nebeških razgledov - Minijev mobilni bivak in čudovito jesensko jutro na najvišji slovenski cesti.


Težko ubesedim čarobno, skoraj mistično lepoto hladnega in spokojnega jesenskega jutra, ko jutranja zarja obarva nebo med vršaci. To je eden redkih trenutkov, ko duša še lahko najde mir v tem norem tempu še bolj norega sveta. Najlepše pri tem pa je, da do tega nebeško lepega razgleda oziroma srečanja samega s seboj v objemu gora pelje ena najlepših in najbolj razglednih alpskih visokogorskih cest, ki je za povrhu še naša najvišja cesta. Jutro na Mangartskem sedlu je dostopno vsakomur. Le vstati je treba dovolj zgodaj in zadnjih nekaj sto dolžinskih oziroma nekaj deset višinskih metrov prehoditi peš …

Avtomobil je osebni mobilnosti dal veliko svobode in mnogim ljudem na poenostavljen način odprl pot v svet doživetij. Prav želja po raziskovanju in nizanju kilometrov spominov ter voznih užitkov je ob sočasnem napredku gradbeništva poskrbelo, da je avto dobil dostop v navidez povsem nedostopen svet. Zato je še toliko bolj pomembno, da gorsko cesto vozniki spoštujemo tudi z vidika neokrnjenosti narave. Tja gor se ne zapelje zgolj zato, “ker lahko.” 

Gore zahtevajo spoštovanje

Tja se odpeljite z namenom. Da si boste skrajšali dostop pri obisku gora v času, ko je dan že krajši. Da se boste naužili miru in naredili nekaj zase. Nikar pa te ceste ne vzemite za sproščanje vozniškega ega ali dokazovanja zmožnosti konjenice pod motornim pokrovom. Tam zgoraj ni prostora za napake ali objestnost, četudi se zdi, da je lahek dostop na rob tisočmetrskega prepadnega razgleda z avtom mala malica. Kar nekaj ovinkov Mangartske ceste je speljanih povsem po robu skalnih pečin z izjemno izpostavljenostjo. Ob vsakršnem podcenjevanju - navzgor ali navzdol - bo vozniška napaka na teh odsekih hitro kaznovana brez možnosti popravnega izpita. To velja tudi za kolesarski ali motoristični spust s tega gorskega raja. Gore vselej zahtevajo spoštovanje. Stara gorniška modrost pravi, da nikjer človek ni hkrati tako blizu nebes in pekla kot v gorah. Z avtomobilom ali manjšim avtodomom se je treba z občutkom spustiti v dolino, sicer bodo hitro zasmrdele pregrete zavore. 

Streljaj pod vrhom leži nekdanja karavla, v kateri so bili nekoč vojaki, ki so nadzirali državno mejo, danes pa je to planinska koča.

Tisto jutro, ko sem v polmraku iskrivega minija parkiral na razglednem gruščnatem parkirišču pod sedlom, sem s strahospoštovanjem in ponižnostjo ter hitrim korakom prečil za promet zaprti odsek asfalta, ki pripelje na vrh Mangartskega sedla. Ko so se namreč gore pred nekaj leti odločile, da tam nekaj časa ne bo avtomobilov, so tik pod vrhom iz krušljive stene “rdečih skal” nad asfalt poslale velik kamnit podor. Cesto so očistili, a tam še vedno velja zapora, ker je skalna gmota nad cesto še vedno precej krušljiva. Zato je asfaltna pentlja, ki zaobjema vrh sedla in na najvišji točki doseže nadmorsko višino 2055 metrov, zaprta za promet. Dostop do vrha imajo le še intervencijska vozila reševalcev. To zaporo velja spoštovati in ob zapornici je dovolj veliko parkirišče, da tam pustite avto in na vrh sedla nadaljujete peš. Markirana planinska pot se ogne območju nevarnega podora. 

Iskriv, okreten in štirikolesno gnan mini bi bil lahko zaradi svojih voznih lastnosti po horoskopu tudi simpatičen svizec, ki jih lahko srečate na pobočjih Mangarta. 

Leta 1938 se je 500 mož udarilo z živo skalo

Nekatere najlepše ceste so bile zgrajene zaradi vojaških ciljev, kar velja tudi za mangartsko asfaltno lepotico. Leta 1938 je italijanska vojska v to strmino poslal 500 mož, ki so se udarili z živo skalo. V vsega osmih mesecih so zgradili čudovito cesto, ki je mestoma speljana po robu prepadov in skozi pet skalnatih predorov. 
11.980 metrov dolga cesta s 17 ovinki se po razgledih in lepoti ter divji izpostavljenosti lahko kosa z najlepšimi alpskimi cestami. Danes je v celoti asfaltirana in na posameznih mestih malce razširjena z razglednimi izogibališči, a v osnovi še vedno poteka po izvirni trasi z vsemi kamnitimi oznakami in podpornimi zidovi. O lepoti in atraktivnosti te ceste pričajo številne avtomobilske reklame, posnete na njej. Gre za velika imena, kot je denimo Porsche. Vožnja po njej je zaradi divje visokogorske kulise naravnost epska, saj imaš za volanom ali pa krmilom motocikla občutek, kot bi vozil na meji med nebom in zemljo. 

Mangartska cesta se mestoma vije prav po robu prepadnih sten. 

Foto: 980 “višincev”

Mangartska cesta je za promet seveda dostopna le v toplem delu leta, pozimi pa nemalokrat postane priljubljeno sankališče. Še posebej lepa je jeseni, kar je razvidno iz fotografij, ki so nastale na mojem jutranjem doživetju. Nanjo se zavije s ceste, ki pelje od Loga pod Mangartom do mejnega prehoda Predel. Do odcepa, ki je v neposredni bližini novega viadukta, se lahko pripeljemo iz Bovca ali pa iz Italije mimo Rabeljskega jezera iz Trbiža. Od odcepa do vrha sedla cesta premaga 980 metrov višinske razlike in predvsem kolesarjem predstavlja eno od želenih hirbolaznih trofej, še posebej, če je povezana še z vzponom in spustom prek našega najvišjega prelaza Vršiča. Cesta ponuja tudi odlično bližnjico, ki močno olajša dostop na izhodišče za planinski vzpon na našo četrto najvišjo goro, 2679 metrov visoki Mangart. Čeprav se njegov vrh z najvišje točke ceste zdi povsem blizu, pa je treba pošteno zagristi v strmino in do vrha računati z vsaj dvema urama vzpona. Dve planinski poti s sedla vodita na vrh - zahtevnejša, bolj izpostavljena slovenska in malce lažja ter približno četrt ure daljša italijanska. 

Čudovit razgled na dolino Koritnico.

Mobilni bivak

Jaz sem tokrat po najvišji slovenski cesti “sprehodil” kompaktnega križanca iskrivega značaja z zmogljivim bencinskim motorjem in štirikolesnim pogonom, ki je imel na strehi še praktičen “airtop” dvižni strešni šotor z ležiščem za dve osebi. Mini countryman cooper S all4 z dvolitrskim bencinskim motorjem s 131 kW moči je opremljen še z avanturističnim stilskim paketom untamed in je vozniško odlično ukročen avto, ki je kot ustvarjen za take lepe ceste oziroma izlete v naravo. Ni prevelik, a še dovolj velik, da dvema popotnikoma ponudi dovolj prostora za planinsko, alpinistično ali kolesarsko opremo. S strešnim šotorom in nosilcem za kolesa na vlečni kljuki je lahko zelo zmogljiv in okreten bivak na štirih kolesih, ki brez težav obvlada oprijem na strmem makadamu ali blatnem kolovozu do najlepše kamp parcele. V prtljažno dno je integrirana izvlečna kamp klop, ki ob odprtem prtljažniku podaljša dno in oblazini odbijač ter ga spremeni v udobno sedalo. Seveda me je mikalo, da bi noč preživel na Mangartskem sedlu na strehi avanturističnega minija, ki se je tudi z barvnimi odtenki praktično zlil z okolico. A Mangartska cesta se vije v Triglavskem narodnem parku, kjer kampiranje ni dovoljeno, četudi šotor tehnično stoji na strehi avtomobila. Zato sem šotor razprli le za fotografijo in lažjo predstavo, kaj pomeni bivak z razgledom, ki je vsak dan lahko drugačen. 

Airtop šotor je izjemno preprost za postavitev iz potovalne v spalno funkcijo. Odpeti je treba le tri zaponke in potisniti sprednji del navzgor, da dvižna sila plinskih vzmeti trdo streho postavi v končni položaj. V šotor se vstopi ob pomoči zložljive lestve.

Ta kombinacija je zelo posrečena in za dva tudi dovolj udobna. Prespati v enem od številnih idiličnih kampov ob Soči ni prav nič manj doživeta izkušnja. Zgodaj zjutraj odpreš platnena vrata in se zazreš v smaragdno lepotico in kamnito kraljestvo zlatoroga. To je svoboda, ki jo lahko ponudi avto s posteljo na strehi. 
Airtopov šotor je iz potovalnega v nočni način postavljen v manj kot treh minutah. Vanj se vstopi ob pomoči zložljive lestve. Znotraj je udobno ležišče dimenzij 130 x 210 cm in še prostor za čevlje ter dovolj dodatnih žepov oziroma mrežic za shranjevanje osebnih stvari in svetilk na stenah in tik pod trdo streho šotora. Dostop do šotora je možen z dveh strani, na vratih in oknu pa so nameščene mrežice proti mrčesu. Šotor z lestvijo tehta približno 60 kg, kar pomeni, da ga je mogoče namestiti na večino kompaktnih križancev. Z njim je mogoče za ceno od dobrih 2500 do 3600 evrov praktično vsak avto spremeniti v priročen bivak in se naužiti doživetij. 

Državna meja med Slovenijo in Italijo poteka po vrhu Mangartskega sedla. 

Ključne besede


DoživetjaMini

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

48

Jure Gregorčič

Jure Gregorčič

Novinar - urednik Motorevije

Priljubljenost članka

48

Shrani

Delite s prijatelji