Test: jaguar XF 20D prestige

Otočan

Jaguar res že osem let ni več britanski, a je tudi pod indijskim okriljem zadržal veliko britanskega aristokratskega duha – in dovolj neodvisnosti in samostojnosti, da si utira svojo, prepoznavno sled v prestižnem delu avtomobilskega trga.

Tudi pri obliki je tako; XF je skoraj 5 metrov dolga limuzina klasičnih velikostnih razmerij, z dolgim pokrovom motornega prostora in poudarjeno široko stojo. Avto je eleganten in skladen, hkrati tudi prikrito športen – in s tem zelo britanski.

Manj športnosti – in več elegance – ponuja XF v notranjosti, kjer prevladujejo ravne površine in prečiščene oblike. Voznik sedi dokaj nizko, a tudi ergonomsko pravilno, navdušijo dosledno dobra izdelava in kakovostni materiali, pa tudi preglednost armaturne plošče in upravljalskih sklopov. Posebnost jaguarjev (in land roverjev oziroma range roverjev) je okrogel gumb menjalnika, ki se samodejno dvigne iz osnovnega položaja ob vsakokratnem zagonu motorja.

XF je dovolj velika klasična limuzina (z ustrezno medosno razdaljo), da ponuja veliko udobja in prostora tudi potnikoma na zadnji klopi. Prostora je dovolj tako za kolena kot – kljub kupejevsko padajočem zadnjem delu strehe – za glave, pravilno nagnjeno sedalo zadnje klopi zagotavlja dovolj podpore nogam tudi na daljših vožnjah; vsekakor se je v XF prijetno voziti tudi na zadnji klopi. Prtljažnik je s 540 litri prostornine ustrezno prostoren, je pa razmeroma ozek in dolg.

Preskusnega XF je poganjal 2-litrski dizelski štirivaljnik s 132 kW in 430 Nm navora – motor je po zmogljivostih srednji od treh dobavljivih dizelskih motorjev. Odlikuje ga velika prožnost, pa tudi netipično veselje do višjih vrtljajev, ki kljub prepoznavnem (in občasno preglasnem) dizelskem zvoku zagotavlja tudi nekaj športnosti. Motor seveda poganja zadnji kolesni par in to prek 8-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki nikoli nima težav z izbiro prave prestave. V samodejnem načinu je menjalnik udoben in uglajen, a če prestave menjamo z obvolanskima ročicama, je pretikanje športno hitro in odločno – tako, kot ročno pretikanje mora biti.

Zmogljivosti so dobre, ne pa izjemne; vidi in čuti se, da je XF zasnovan (predvsem) za močnejše motorje, kar dokazuje tudi s suverenimi voznimi lastnostmi, uravnoteženim vzmetenjem in zelo učinkovitim podvozjem. Kljub pogonu na zadnji kolesi je s tem motorjem skoraj nemogoče izzvati zdrs zadka – kar za večino voznikov seveda ni nič slabega. Se pa XF bolje kot med serpentinami počuti na avtocesti ali v dolgih ovinkih, kjer pride do izraza odlična smerna stabilnost.

Paket opreme prestige kljub imenu ni najbolj prestižen, predvsem pa še zdaleč ne vsebuje vseh dodatkov in priboljškov, ki so sicer na voljo za doplačilo. Večina sodobnih varnostnih sistemov je na voljo za doplačilo, prav tako veliko drugih dodatkov. Osnovna – in razmeroma ugodna – cena 50.000 evrov je tako le izhodišče, ustrezno varnostno opremljen XF lahko stane veliko več – cena preskusnega avta je bila tako skoraj 70.000 evrov.