(Prostorski) čudež

Honda jazz je tudi v tretji izdaji pravi mali prostorski čudež; kljub manj kot 4 metrom skupne dolžine – jazz je na primer za 6,5 centimetrov krajši od renaulta clia – v notranjosti ponuja več prostora kot večina za razred večjih avtomobilov. Kako je to Hondinim inženirjem uspelo?

Jazz je zadržal enoprostorsko obliko predhodnikov z naprej pomaknjeno potniško kabino, kratkim pokrovom motornega prostora in kratkimi karoserijskimi previsi čez oba kolesna para. Kljub enaki zasnovi je v novi podobi izgubil nekaj prikupnosti in skladnosti predhodnika; težje ga je na cesti tudi prepoznati.

Ob menjavi generacij je jazz doživel pomladitev tudi v notranjosti oziroma armaturni plošči – najbolj zaradi na dotik občutljivega zaslona multimedijske naprave. Manj razveseljivo je dejstvo, da uporabniški vmesnik ni prav intuitiven in zahteva nekaj privajanja. Razočaranje pomenijo tudi kakovostno skromni materiali v notranjosti – s plastičnim volanskim obročem vred.

Pri Hondi očitno prednost dajejo uporabnosti in prostornosti, ne pa prestižu. Prostornost prepoznamo takoj, ko sedemo v avto, čeprav tudi v jazzu ne moremo mimo omejitev. Največja je premajhen odmik voznikovega sedeža, zaradi česar v njem dobro sedijo le vozniki povprečne rasti. Je pa zato tudi za povsem nazaj pomaknjenem voznikovem sedežem še dovolj prostora za kolena – tudi dvometrašev.

Drug sklop lastnosti, pri kateri jazz blesti, je prilagodljivost notranjosti. Veliko zaslug za to ima genialna rešitev dvižnih sedal zadnje klopi, ki ju zataknemo v gornji položaj in s tem dobimo velik prazen prostor, v katerem lahko prevažamo marsikaj – od pokončnih lončnic do le delno razstavljenih koles. Zadnja klop, prednja sedeža in prtljažnik ponujajo še nekaj drugih možnosti prilagajanja – od klasičnega povečanja prtljažnika do ustvarjanja pravega ležišča po celotni dolžini kabine. Tudi prtljažnik je s 354 litri prostornine in zelo nizkim nakladalnim robom zelo uporaben – le rezervnemu kolesu se morate odpovedati, ker ga jazz nima.

Jazz je po novem na voljo zgolj z enim motorjem – 1,3-litrskim i-VTEC štirivaljnikom s 75 kW, ki bi bil v kakšnem športnem avtomobilu zaradi svojega veselja do visokih vrtljajev zabaven motor, jazzu pa prav nič ne pristoji. Ima namreč majhen navor, ki se razvije šele pri 5000 vrt./min, kar pomeni, da je treba motor priganjati v visoke vrtljaje, pri tem pa tudi pogosto seči po prestavni ročici, kar je zaradi precejšnjega trušča dokaj neudobno. Je pa motor prijetno varčen; celo po mestnih ulicah porabe ne moremo dvigniti prek 6 l/100 km.

Ostale vozne lastnosti so po Hondino učinkovite; jazz je natančno in lahkotno vodljiv, tudi z lego na cesti ni nobenih težav, pri vožnji pa se voznik lahko zanese tudi na nekaj varnostnih pripomočkov, ki v tem avtomobilskem razredu niso prav običajni. V paketu opreme comfort so na primer opozorilo pred naletom, sistem prepoznave prometnih znakov in opozorilo pred zapustitvijo voznega pasu.

Jazz torej ponuja malce nenavadno zmes lastnosti in značilnosti – na eni strani izjemno prostornost in prilagodljivost, na drugi pa neustrezen motor in skromno kakovost vgrajenih materialov. Na katere kupce jazz lahko računa, je torej jasno, v enačbi pa velja upoštevati tudi dejstvo, da je za takšnega jazza treba odšteti skoraj 18.000 evrov, kar je glede na njegove lastnosti kar zasoljena cena.