Supertest: hyundai ioniq 1,6 GDI PHEV premium - 6. del

Test

Bencinsko-električna naveza: energijska izkušnja po 20.000 prevoženih kilometrih


Za volanom našega supertestnega priključnega hibrida ioniqa smo po skoraj 20.000 prevoženih kilometrih prišli do dveh pomembnih izkušnj: v tujini proste in delujoče električne vtičnice ni vedno enostavno najti, Slovenija pa je elektriki prijazna dežela.

Večkrat smo že izpostavili dejstvo, da so priključnih hibridi pogonska rešitev, ki ta hip ponuja najbolj vsestransko izkušnjo energetsko učinkovite in čiste mobilnosti. Med našim supertestom dosledno izkoriščamo vse prednosti pogona, ki združuje najboljše iz obeh svetov. Zanimivo je kako hitro nam je prišlo v navado, da avto priklopimo na električno vtičnico. Akumulatorski sklop v ioniqu je z 8,9 kWh ravno prav zmogljiv, da večino kilometrov v urbanih okoljih prevozimo na elektriko, ob tem pa so polnilni časi na čisto običajni vtičnici še vedno zmerni (do 3 ure). Ob tem ioniq s svojim električnim dosegom, ki znaša med 40 in 50 kilometrov, dokazuje, da z večino sodobnih električnih avtomobilov brez težav opravimo dnevne poti večine slovenskih voznikov.

Ne spreglejte: So parkirišča slovenskih trgovin pripravljena na kupce z električni avtomobili?


Hitro smo tudi ugotovili, da je Slovenija z okoli 300 različno zmogljivimi javnimi polnilnicami in njihovimi 760 priključki precej prijazna dežela za priključne hibride in električne avte. Prosto in predvsem delujočo vtičnico brez težav najdeš na razdalji od 40 do 70 km, četudi jo iščeš zgolj po vgrajeni navigaciji našega ioniqa. Predvsem pa je pri nas elektrika marsikje zastonj, tudi pred trgovinami, kot lahko preberete v rubkiri Mobilnost/Promet na spletni strani Motorevije. Ob tem seveda ne smemo spregledati milijonov vtičnic v slovenskih hišah in garažah.

Potovanja proti jugu in vzhodu Evropske unije odkrijejo precej razredčeno mrežo polnilnic na ioniqovi digitalni karti električnega dosega. Pri iskanju proste vtičnice je dobro, če takrat navigaciji pomaga tudi kakšna aplikacija na pametnem telefonu.

Jug in vzhod Evrope ima bencinske črpalke, vtičnic pa ne.

V tujini pa je marsikje povsem drugače. Kdor se veliko vozi na daljše razdalje, se bo v priključnem hibridu še vedno vozil zelo učinkovito, poleg tega pa nikoli ne bo obremenjen s “tistim” kablom v prtljažniku. Če elektrike ni, je pač ne bo pogrešal. A 20.000 prevoženih kilometrov na elektriko in bencin v dobrega pol leta razkriva tudi drugo plat električne mobilnosti. Potovanja proti jugu in vzhodu Evropske unije odkrijejo precej razredčeno mrežo polnilnic na ioniqovi digitalni karti električnega dosega. Pri iskanju proste vtičnice je dobro, če takrat navigaciji pomaga tudi kakšna aplikacija na pametnem telefonu. Ioniq pa nam je na naših poteh razkril še eno prednost hibridnega pogona: plačilo goriva je univerzalno, z gotovino ali na kartico, pri električnih polnilnicah v tujini in pri nas pa potrebuješ različne identifikacijske kartice, da aktiviraš polnilnico. Vse to pa jemlje čas in denar. Naša zadnja tovrstna izkušnja je iz Budimpešte: polnilnice smo našli, za iskanje ustreznih kartic in navodil za njihovo uporabo žal nismo imeli časa ne volje. To je dokaz, da Evropo čaka še veliko dela, da bodo vozniki električni kabel v avtu uporabljali dosledno in z veseljem. Ob vsem naštetem je jasno, da je priključni hibrid s praktičnega vidika ta hip najbolj smiselna in uporabna naložba. Naša testna poraba v povprečju še vedno ostaja pod štirimi litri bencina na 100 kilometrov, čeprav smo se dinamično vozili tudi po gorskih cestah in avtocestah brez hitrostnih omejitev.
S priključno-hibridnim ioniqom potuješ brez skrbi tudi zelo daleč. Z enim polnjenjem obeh energijskih shramb - posode za gorivo in akumulatorja - brez težav pade 1000-kilometrska etapa. Še zanimivost: našega ionqa smo v električno omrežje v večini polnjenj priklapljali na navadno vtičnico.

Izkušnja je iz Budimpešte: polnilnice smo našli, za iskanje ustreznih kartic in navodil za njihovo uporabo žal nismo imeli časa ne volje.

S ceste …

V hibridnem programu zna ioniq na dolgih vožnjah - zlasti če pot vodi njegova navigacija - zelo pametno ravnati z zalogo električne energije. Pametno izkorišča topografske značilnosti na poti, saj 2 km vnaprej - po informacijah z digitalnega zemljevida - predvideva, kako bo določen odsek odpeljal čim bolj učinkovito. Preklope med energentoma izbira na način, da varčuje z gorivom in elektriko. Na poti od Ljubljane do Maribora je z vklopljenim hibridnim načinom vožnje ioniq ohranil dovolj električne energije, da smo se po obeh mestih vozili brez izpustov v EV programu.

Z enim polnjenjem obeh energijskih shramb - posode za gorivo in akumulatorja - brez težav pade 1000-kilometrska etapa. Še zanimivost: našega ionqa smo v električno omrežje v večini polnjenj priklapljali na navadno vtičnico.

Slabo vreme in elektrika? Brez strahu ...


Priklop na elektriko v dežju

Drug pomemben zaznamek s ceste je povezan s polnjenjem v slabem vremenu. Mnogi nas sprašujete, kako je mogoče priključnega hibrida ali električni avto priklopitina elektriko, če po vtičnici na avtu kaplja voda in je vse mokro. Nadzorna elektronika polnilnika ima vrsto varnostnih varovalk, ki preverjajo vse mogoče parametre: od stanja ozemljitve in priključne moči, do morebitnih nevarnosti kratkih stikov … Ko priklopite avto, tok v akumulatorje ne steče takoj; avto najprej preveri stanje omrežja in dogajanje na kablu, šele nato se začne polnjenje. To je lahko hkrati precej dober test kakovosti napeljave v hiši. Če karkoli ni v redu, ioniq ne bo začel procesa polnjenja, ki ga sicer oznani z napisom na zaslonu in tremi lučkami v spodnjem delu vetrobranskega stekla. Torej: takrat, ko voznik priklopi ioniqa, četudi je na drugi strani kabel že pripet v omrežje, vodnik še ni pod napetostjo. Polnilna postaja in ioniq se morata naprej spoznati. Pri navadni vtičnici je na priklopnem kablu še diagnostični modul s kontrolnimi lučkami, ki preveri stanje, preden v avto spusti tok. Vtičnica je zasnovana tako, da dež ne pride do konektorjev oziroma vodnikov, ki so dobro zaščiteni. V vtikaču voda ne zastaja, saj ima ta na dveh mestih odtok za vodo. Ioniqa smo brez težav na omrežje priključili tudi v zelo močnem dežju; polnjenje je bilo vselej uspešno in ioniq ni nikoli javil napake ali zaradi slabega vremena prekinil prenosa energije.

Torej: takrat, ko voznik priklopi ioniqa, četudi je na drugi strani kabel že pripet v omrežje, vodnik še ni pod napetostjo. Polnilna postaja in ioniq se morata naprej spoznati. Pri navadni vtičnici je na priklopnem kablu še diagnostični modul s kontrolnimi lučkami, ki preveri stanje, preden v avto spusti tok.

 

Jure Gregorčič

Jure Gregorčič

Novinar - urednik Motorevije

Nazaj