Drugo mnenje: Do izpita kljub pečatu usode

Nasveti

AMZS šola vožnje s prirejenim avtom omogoča vožnjo tudi gibalno oviranim kandidatom


Večini je pridobitev vozniškega izpita oziroma neovirana pot do samostojne mobilnosti povsem samoumevna, povezana le z določenim stroškom in časom. Pri ljudeh, ki nosijo pečat usode in so zaradi bolezni ali poškodbe soočeni z gibalnimi težavami, pa je pot do uspešno končane vozniške izobrazbe precej bolj trnova. AMZS šola vožnje ima na široko odprta vrata tudi zanje.

Pri gibalno oviranih kandidatih se pri vozniškem izpitu največkrat zaplete že na začetku, pri ustrezni opremi avtomobila. To pomeni, da mora kandidat - še preden dobi priložnost sesti v avtomobil in začeti ure vožnje - avto kupiti in ga opremiti v skladu s svojimi potrebami ali pa si ga sposoditi pri Zvezi paraplegikov Slovenije, kjer pa imajo samo en avto. AMZS šola vožnje pa ne izključuje nikogar; je edina slovenska avtošola, ki je v sodelovanju s Toyoto z BDF ročico opremila avto, da ga lahko upravljajo tudi kandidati na invalidskem vozičku. Šola torej ponuja drugo mnenje in opremo, da ljudje z oviro gibanja dobijo priložnost postati enakovredni vozniki. Poleg tega lahko prve izkušnje kandidat opravi na poligonu varne vožnje na Vranskem in tako v varnem okolju brez stresa spozna osnove vožnje s prilagojenim avtom. Poleg tega pa tudi inštruktor lažje oceni vozne sposobnosti kandidata in se zato hitreje osredotočita na vaje, pri katerih bi kandidat utegnil imeti več težav.

Za volanom smo vsi enaki

Izkušeni vodja AMZS šole vožnje Manuel Pungertnik pravi da so se projekta mobilnosti za vse lotili z zavedanjem in spoznanjem, da so ljudje z gibalnimi težavami v resnici lahko povsem običajni kandidati, ki so za volanom enakovredni vozniki.

Vsakdo je upravičen do drugega mnenja. Včasih prav dejstvo, da mi drugače gledamo na gibalno ovirane ljudi, prepreči, da bi nekdo podal pravo oceno o tem, kaj kandidat zmore. Na cesti smo vsi enaki in jaz ne delam razlik niti po gibalnih sposobnostih niti po avtomobilu. Vsi se moramo biti sposobni na cilj pripeljati varno in pri tem paziti tudi na vse ostale.

"Treba se je torej jasno zavedati, da so po uspešno opravljen izpitu invalidi povsem enakovredni udeleženci v prometu. Nihče jih ne bo potem vprašal ali zaradi gibalne težave niso uspeli zavirati ali pa so zato spregledali stop zank. To pomeni, da jih v naši šoli popolnoma identično in dosledno naučimo vozniških pravil in prvin vožnje ter smo do njih enako zahtevni kot do kandidatov, ki niso gibalno ovirani. Varnost je na prvem mestu. Če tega ne moremo zagotoviti, tudi naša šola ni naslov, kjer bi tak kandidat lahko dobil izpit,” pove Pungertnik.

Odkrit pogovor in nasvet

Manuel Pungertnik se zaveda odgovornosti, zato je zelo pomembno, da so učitelji vožnje pošteni sami do sebe in do kandidata, ki pride po drugo mnenje: “Učiti nekoga, ki je v družbi že zaznamovan, ki morda razmišlja drugače, je tudi za inštruktorja resna preizkušnja, na trenutke precej stresna, vsekakor pa velik izziv. Mu boš kos ali ne? Tukaj je velikokrat na preizkušnji ne samo strokovno znanje, ampak tudi osebnost. Se znamo v določenih primerih pravilno odzvati in kandidatu na pravilen način svetovati, da ga ne zavedemo oziroma, da ga ne spravimo čez rob, celo do sovraštva avtomobila?”
Zato Pungertnik poudarja, da je še toliko bolj pomemben odkrit odnos med inštruktorjem in kandidatom, odnos brez vsakršnega pomilovanja ali pokroviteljstva: “Če vidimo, da v določenem primeru ne moremo zagotoviti varnega in za vse razmere usposobljenega voznika, kandidatu to odkrito povemo. Ne dajemo lažnih, praznih obljub in ne vlečemo nešteto ur ter potem po veliko neuspešnih poskusih ugotovimo, da izpita ne more narediti. V takšnem primeru je bolje, da se čim prej odkrito pogovorimo in damo kandidatu možnost, da se s tem sprijazni ali pa da poskusi kje drugje.”

Predstavljajte si, da bi vam nekdo na 40. kilometru maratona rekel, da ne boste videli cilja

Izpostavi primer kandidatke iz Prekmurja z opravljenim zdravniškim pregledom v Rehabilitacijskem inštitutu Soča, ki je kljub oviranem gibanju v eni izmed šol vožnje vozila avtomobil z ročnim menjalnikom. Po petih neuspelih poizkusih je prišla do sklepa, da avtomobila ne zna oziroma ne zmore voziti. Še vedno pa je bila dovolj odločna, da je v AMZS prišla po drugo mnenje. Sprejel jo je Manuel Pungertnik: “Nekaj najslabšega, kar lahko šola naredi kandidatu oziroma človeku je, da mu na ciljni črti rečeš - ne gre. Predstavljajte si, da bi vam nekdo na 40. kilometru maratona reče, da ne boste videli cilja. Jaz ne trdim in ne obljubljam, da bo AMZS šola vožnje vse gibalno ovirane “spravila” do izpita, ker je to nemogoče, ker ima tudi oprema svoje meje in je velikokrat od zdravniškega spričevala odvisno, kaj vse mora imeti vozilo glede na oviranost določenega kandidata. Imamo avto z zelo kakovostno opremo za vožnjo brez uporabe nog in veliko znanja ter izkušenj, da kandidatu odpremo vrata osebne mobilnosti, če je to le mogoče. Tudi s prej omenjeno kandidatko iz Prekmurja se o njenih možnostih in sposobnostih nisva pogovarjala na pamet. Dobila sva se na poligonu AMZS centra varne vožnje, kjer je preizkusila našo toyoto auris s samodejnim menjalnikom in vgrajeno ročico BDF. Zelo na roko ji je bilo pisano dejstvo, da se ji ni bilo treba ukvarjati s sklopko. To pomeni, da je pri njeni vožnji nemudoma odpadel zelo moteč dejavnik in je bila zato lahko osredotočena na druge stvari. Po tej izkušnji oziroma drugemu mnenju mi je dejala. da se bo oglasila in do cilja nadaljevala pri nas, če se bo odločila za nadaljevanje poti do izpita. Prepričan sem, da je zmožna narediti vozniški izpit.”

Ganljiv zapis vodje AMZS šole vožnje Manuela Pungertnika potem, ko sta s kandidatom iz Novega mesta prečkala ciljno črto in se pripeljala do vozniškega izpita: "Senad, ki je bil pred 18 leti udeležen v hudi prometni nesreči, je s svojo voljo in vztrajnostjo dokazal, da je vse mogoče. Opravil je vozniški izpit. Kot vodja AMZS šole vožnje sem bil ponosen na svoje sodelavce, ki so dihali z mano in Senada na izpitno vožnjo pospremili z dvignjenim palcem. Ljudi, ki ti prekrižajo pot, dobiš z namenom. Senad me je našel, ker je vedel, da mi mora dokazati, da je vse mogoče in da nobena ovira ni nepremagljiva. Potrebno je najti pot, cilj pride sam. Skupaj z mojimi učitelji, ki so z njim vozili, mu dajali nasvete, ga bodrili, smo dokazali, da kot posameznik lahko narediš veliko, skupaj pa lahko naredimo vse."

Odločnost in zagnanost premagati ovire je velika prednost

Manuel Pungartnik je kot izkušeni inštruktor hitro prepoznal tudi veliko razliko v pristopu, ki ga imajo gibalno ali kako drugače zdravstveno zaznamovani kandidati. Opaža, da so bistveno bolj odločni in zagnani. Prav to je njihova največja prednost:

Zavedajo se svojih omejitev oziroma težav in jih hočejo premagati z znanjem, vajami ter prilagodljivostjo. Zato so na poti do cilja pripravljeni vložiti bistveno več truda in tudi res garajo, če je treba. Več so pripravljeni vložiti v svoje znanje in na koncu jim tudi veliko več pomeni plastična kartica, na kateri je označen vozniški izpit B kategorije.

Manuel izpostavi še primer kandidata iz Novega mesta, ki se v AMZS šoli vožnje pripravlja na vozniški izpit: “Kandidat je bil pred 18 leti udeleženec hude prometne nesreče in je od takrat na invalidskem vozičku. Po dolgotrajni rehabilitaciji in veliki volji je prišel do točke, ko lahko hodi, a je gibalno oviran. V šolo vožnje sva ugotovila, da je za njegovo osebno mobilnost dovolj že samo avtomobil s samodejnim menjalnikom, čeprav vozi toyoto z vgrajeno BDF ročico. Ta pride prav tudi meni kot učitelju, ker lahko vsak trenutek posredujem, če je treba. Trenutno sva na tretjini poti do cilja. Odkrito sem mu povedal, koliko šolskih ur še pričakujem do izpita. Že kmalu po začetku voženj sem mu razložil, da ne bom odstopal od visoko postavljenih meril, ki pomenijo osnovno raven varne vožnje v prometu in skozi vožnjo sva tudi hitro ugotovila, kje ima največ težav. Če bo določene stvari delal na nekoliko drugačen način, bo vozil brez težav. Bo pa moral v to vložiti veliko treninga. Voziva dve uri, komunicirava pa pol dneva, ker se želi pripraviti, odpraviti napake. Ob njem sem se naučil, da se ljudje, ki nimamo poškodb ali zdravstvenih težav, obnašamo mačehovsko do svojih teles. Možakar je sam sebe po skoraj dveh desetletjih rehabilitacije in treningov pripeljal do točka, ko lahko naredi moško in žensko “špago”, jaz pa se težko prepričam, da grem na prost dan preteči 5 km.”

Jure Gregorčič

Jure Gregorčič

Novinar - urednik Motorevije

Nazaj