Na pedalih: Nestrpne grožnje

Poročam s terena kot kolesar, ki se vozi za rekreacijo - in kot kolesar, ki mu rečejo mestni kolesar. Vse, kar sem doživel na cesti, v tej džungli pogosto nepreglednih cestno-prometnih predpisov, oznak in znakov, ki so največkrat le opozorila, kako bi moralo biti, če bi bili vsi normalni, vam zapišem v tem zapisu …

Dve doživetji bi vam rad opisal. Prvo se je zgodilo na cesti, ki vijuga proti Jezerskemu, drugo sredi Ljubljane v enosmerni ulici, ki pod svojim znakom nima dopisa “razen za kolesarje”.
V eni od najdaljših vasi v Sloveniji sem dohitel dve kolesarki, ki sem ju že od daleč prepoznal; obe sta vrhunski slovenski tekmovalki, ki ju stalno gledam na najpomembnejših kolesarskih dirkah. In take kolesarke se največkrat vozijo vštric, čeprav to ni po cestno-prometnih predpisih, slovenskih seveda. A oni dve, ki se znata odlično voziti po cesti, zavzameta toliko cestišča kot en povprečen rekreativec, ki ve, da se je bolje voziti vsaj pol metra od roba ceste ali več, da ga pametni voznik prehiteva z vsaj 1,5-metrsko bočno razdaljo. In vendar, če povprečni voznik avtomobila v Sloveniji pred nepreglednim ovinkom vidi dva kolesarja vštric, z balanco ob balanco, je jasno, da bo roka takoj na troblji. In tokratno hupanje je bilo zares dolgo in vztrajno, kar je znak besnila za volanom.
Bil sem približno 30 metrov za njima. Voznik me je še nekako obšel, seveda brez smernega kazalca; onidve pa sta pokasirali ves bes avtomobilske troblje. Kolesarki sta se tako prestrašili besnega hupanja, da sta skoraj zgrmeli v obcestni jarek, a ker sta izkušeni, sta bili hitro druga za drugo, tako kot veleva predpis. In glej ga zlomka: nekaj metrov po besnem trobljenju je stal rdeč semafor zaradi dela na cesti. Voznik se je moral ustaviti.

Jaz si nisem mogel pomagati, da ne bi potrkal na njegovo okno in ga vprašal po zdravju ter vzroku besnila. Celo “dober dan” sem mu zaželel in mu hotel razložiti, da je sicer prav, da je kolesarje z zvočnim signalom opozoril na nepravilnost vožnje, ampak da je bilo tole zunaj vsake kategorije strpnosti. Starejši voznik s prav tako starejšo sopotnico mi je skočil v besedo s kletvicami na račun obeh kolesark. Poslušal sem in razumel njegov pretiran bes, a sem ga vseeno skušal pomiriti in podučiti, da se ne dela tako ter mu povedal, da bom primoran poklicati policijo, ker je ogrožal mladenki na kolesu. Ne samo, da je vztrajno trobil, z avtom se jima je namreč približal na centimetre; bilo je videti, kot da ju hoče zbiti. S telefonom sem slikal njegovo registrsko tablico, da bi policiji znal povedati, za koga gre. To ga je dodatno razbesnilo. Ne bom ponavljal njegovih sočnih kletvic in podukov iz njegovih penečih ust; napisal bom samo zaključni stavek, ki mi bo še dolgo ostal v spominu in bo odzvanjal v glavi vsakič, ko bom sedel na kolo:

Naslednjič, če vas bom videl tako se voziti, vas bom z največjim veseljem zbil do smrti!

Enosmerna cesta v Ljubljani

Drugi primer sem doživel nekaj dni pozneje v Ljubljani, ko sem s prijateljem hitel na tekmo. V enosmerni ulici sva seveda prečkala cesto na prehodu za pešce. Sodelavec je obstal za menoj, jaz pa sem bil že na sredi prehoda, ko sem se obrnil in videl, da je pogledal v obe smeri, dvakrat, če je cesta prosta in varna za prečkanje. Zarežal sem se in ga podučil, da sva v enosmerni ulici in da zadostuje, da pogledaš samo v eno stran, da se prepričaš, če lahko varno prečkaš ulico.
“V Ljubljani si, sinko, tukaj kolesarji ne poznajo znaka za enosmerno ulico ali cesto. Tukaj kolesarji švigajo povsod in vedno ter se obnašajo, kot da je cel svet njihov, kaj šele ljubljanske enosmerne ulice in ceste.” In potem sem celo nogometno tekmo razmišljal o prijateljevem nezaupanju do mestnih kolesarjev. Prav ima. Čisto prav ima. In naj me vrag pocitra, če se kolesarji še spominjajo, kako so delali kolesarski izpit v petem razredu osnovne šole ali če sploh še poznajo cestno prometne predpise, ki so se jih morali naučiti, ko so bili v šoli vožnje. Kaj pa tisti, ki kolesarijo in ne vozijo avta?  

Sožitje na cesti med kolesarji in vozniki avtomobilov – in tudi pešci

Vemo, da kolesarjenje po mestih postaja vse bolj priljubljeno, zaradi zdravja, okoljske ozaveščenosti in priročnosti. Se pa z rastjo števila mestnih kolesarjev povečuje tudi število konfliktov med udeleženci v prometu. Vozniki se pritožujejo nad kolesarji, ki vozijo po pločnikih, pešci nad kolesarji, ki švigajo mimo njih brez opozorila, kolesarji pa nad vozniki, ki jih ogrožajo na cesti. Resnica je, da težava ni enoznačna; v urbanem prometu si moramo prostor deliti in spoštovati pravila.

Ne boste verjeli: CPP velja tudi za kolesarje …

Pogosta zmota med kolesarji je, da zanje cestno-prometni predpisi veljajo “malo drugače”. A dejstvo je jasno: CPP velja tudi za kolesarje, ne glede na to ali gre za mestno ali rekreativno vožnjo. Kolesarji so enakovredni udeleženci v prometu, kar pomeni, da imajo svoje pravice in dolžnosti.
Prepovedano je voziti v nasprotno smer po enosmerni cesti (razen če je to izrecno dovoljeno), prav tako ni dovoljeno prečkati cestišča po prehodu za pešce, če ne sestopimo s kolesa. Rdeča luč velja enako kot za avtomobile, prav tako uporaba mobilnega telefona med vožnjo. In še nekaj: kolesarska steza ni obvezna izbira samo takrat, kadar obstaja, temveč je tudi edini prostor, kjer ima kolesar prednost pred avtomobilom. Na cesti mora kolesar voziti ob desnem robu, vendar ne preblizu robnika, saj s tem poveča nevarnost padca.

Alkohol in kolo – nevarna kombinacija

Marsikdo si misli: “Če grem s kolesom v mesto na pijačo, ne škodujem nikomur.” A to je zmotno prepričanje.

Pijan kolesar ni nič manj nevaren od pijanega voznika, le da največkrat ogroža predvsem sebe. Statistika prometnih nesreč jasno kaže, da so poškodbe pri padcih kolesarjev pod vplivom alkohola pogosto hujše.

Zmanjšana koordinacija, slabša presoja hitrosti in razdalje ter počasnejše reakcije so usodne kombinacije v mestnem prometu, kjer so ovire na vsakem koraku: pešci, križišča, robniki, avtobusi … Zato velja: če pijemo, ne sedemo za volan, pa tudi ne na kolo. Kolo je prevozno sredstvo, ki zahteva zbranost, ravnotežje in spoštovanje pravil, nevarnost pa nam prav nič ne prizanaša, če smo na dveh kolesih namesto v avtu.

Starši – prvi zgled otrokom na kolesu

V mestih je vse pogostejši prizor: starš na kolesu brez čelade, ob njem pa otrok z njo. Ironija? Da, pa še nevarna. Če starš ne spoštuje osnovnih varnostnih pravil, jih otrok ne bo razumel kot nujna, temveč kot nekaj, kar je “po želji”.
Čelada ni modni dodatek, ampak zaščita, ki lahko reši življenje. Ob padcu z mestnega kolesa, tudi pri hitrosti 15 km/h, je udarec v glavo lahko usoden. Zato je prav, da otroci in starši nosijo čelade.
Prav tako se pogosto dogaja, da starši z otroki vozijo v napačno smer, vozijo po pločnikih ali celo čez prehode za pešce brez sestopa. Takšna vožnja ni samo nevarna, ampak otroku pošilja napačno sporočilo: da so pravila nekaj, kar velja samo za druge. Če želimo vzgojiti odgovorne in varne kolesarje, moramo biti najprej sami njihov zgled.

Spoštovanje, potrpežljivost in kultura v prometu

Urbano kolesarjenje ni tekmovanje, kdo ima več pravic; gre za sobivanje. Kolesarji morajo razumeti, da imajo vozniki omejeno vidno polje in da nenadni manevri (vožnja po pločniku, vijuganje med avtomobili, preskakovanje rdeče luči) povečajo tveganje za nesrečo. Po drugi strani pa vozniki avtomobilov ne smejo pozabiti, da je kolesar veliko bolj ranljiv. En napačen premik volana ali meter preblizu pri prehitevanju lahko pomeni tragedijo.

Kultura v prometu se začne z enim samim pravilom: vedno ravnaj tako, kot bi želel, da drugi ravnajo do tebe.

Prevoz otrok na kolesih in v prikolicah – varnost na prvem mestu

V zadnjih letih so postali zelo priljubljeni otroški sedeži in kolesarske prikolice. Gre za odlično rešitev za aktivne starše, ki želijo otroke vključiti v gibanje in trajnostno mobilnost. A tudi tu pogosto vidimo napake.
Otrok v sedežu mora biti vedno pripet, sedež pa ustrezno pritrjen na okvir in ne na prtljažnik. V prikolici mora otrok nositi čelado, tudi če se peljemo po kolesarski poti. Pomembno je tudi, da starš vozi mirno, brez sunkovitih gibov in naglih sprememb smeri.
Mnogi starši se ne zavedajo, da je vožnja s prikolico v mestnem prometu zahtevnejša: prikolica je širša, nižja in manj vidna. Vozniki je pogosto sploh ne opazijo v ogledalu. Zato je priporočljivo, da imajo prikolice odsevnike in varnostne zastavice, vožnja pa naj bo vedno ob robu ceste ali po kolesarskih poteh.