#Srečanja: Gluhost - življenjska sopotnica

Pogovor

Irena Blazinšek, članica AMZS


Če je nekdo gluh ali naglušen, to še ne pomeni, da je tudi slabši voznik. Zaradi odsotnosti sluha so gluhi in naglušni še bolj pozorni na dogajanje v prometu, pravi članica AMZS Irena Blazinšek, ki je pri treh letih brez pravega razloga postala gluha. Lani se je udeležila tečaja varne vožnje na Vranskem in bila nad izkušnjo več kot navdušena ...

Na pogovor smo vas povabili zaradi vaše zelo pozitivne izkušnje z AMZS, natančneje s tečajem varne vožnje na Vranskem.

Lani sva se skupaj z mamo udeležili tečaja varne vožnje na Vranskem. To je bila zame velika dogodivščina. Ker je med pridobitvijo vozniškega izpita in nakupom prvega avta preteklo kar nekaj časa, me je bilo tečaja sprva precej strah. Tudi avta še nisem bila čisto vajena. Tečaj pa mi je dal potrebno samozavest; najbolj pomembno mi je bilo, da sem se seznanila z nepredvidljivimi situacijami in kako se nanje odzvati, ker se tega ne moreš naučiti  v nobeni avtošoli. Ko me je zasukalo na hidravlični plošči, sem se zavedla, kako pomembno je, da imaš oblast nad svojim vozilom, da se ne bojiš stopiti na zavoro in uporabiti sklopko. Tečaj mi je v veliki meri pomagal odpraviti strahove za volanom, predvsem zato, ker sem se seznanila z obnašanjem avta v nepredvidljivih situacijah. Pa tudi, kako se rešiti iz avta, ko je prevrnjen na streho. 

Koliko časa ste že članica AMZS in zakaj ste se včlanili?

Članica AMZS sem, odkar imam avto, to je približno dve leti. Pobudnik je bil moj brat, ki je tudi moj vzornik dobrega in varnega voznika. Ko sem opravila vozniški izpit, mi je svetoval, da se je koristno včlaniti v AMZS, če bi kdaj potrebovala pomoč na cesti.

Imate tudi vi zanimivo izkušnjo z AMZS? Delite jo z nami in ostalimi člani AMZS: pišite na naš elektronski naslov clanstvo@amzs.si ali motorevija@amzs.si.

Kaj je za vas največja prednost AMZS članstva?

Predvsem brezskrbnost na cesti. Pomoči na cesti sicer še nisem potrebovala, sem pa avto že nekajkrat pripeljala na AMZS servis, med drugim so mi uredili kabinski filter, pri čemer sem bila presenečena, kako hitro so vse uredili. Zelo rada berem tudi nasvete in izkušnje članov AMZS v Motoreviji.

S kakšnimi težavami se gluhe in naglušne osebe soočajo pri opravljanju vozniškega izpita?

Malce težje je opraviti vozniški izpit, ker morajo gluhi imeti poleg tolmača. Ta pa stane. Z vavčerjem, s katerim lahko koristijo tolmača za osebne potrebe, imajo gluhi približno 30 ur tolmačenja na mesec. In če v enem mesecu opraviš 15 ur vožnje, ne ostane veliko za ostale aktivnosti, kar je najbolj problematično pri študentih. Naglušni moramo tudi na vsakih deset let podaljševati vozniško dovoljenje, kar je prav tako obremenjujoče.

Kaj pa vam zaradi gluhote na cesti predstavlja največji izziv?

Ena od težav je, da ne slišim zelo dobro, če za mano prihaja vozilo, ki ima prednost, kot so gasilci, reševalci in policija, zato moram biti na dogajanje v prometu še toliko bolj pozorna. Poleg tega ne morem poslušati radia in tako ne vem, če je pred mano kakšen zastoj ali nesreča ali drug izreden dogodek. Gluhim in naglušnim bi bila dobrodošla obvestila o prometnih informacijah v obliki SMS sporočila.

Kako bi se ocenili kot voznico?

Gluhi in naglušni so na splošno zelo dobri vozniki, ker se zaradi odsotnosti sluha še toliko bolj zanašajo na vidno zaznavanje in so zato na dogajanje v prometu veliko bolj pozorni. Sebe sicer še vedno smatram za voznico začetnico. Še veliko se imam za naučiti, še posebej pri parkiranju, velik izziv mi je tudi nočna vožnja, zato si želim opraviti tudi tečaj varne vožnje ponoči. Ko sem opravljala vozniški izpit, sem bila sprva preveč previdna za volanom, inštruktorji so me kar naprej spodbujali, da naj bom bolj pogumna. Še vedno sem previdna voznica,  z vsakim varno prevoženim kilometrom pa nabiram tako izkušnje kot tudi samozavest.

Katere napake, ki jih na cesti delajo slovenski vozniki, vas najbolj motijo?

Neuporaba smernikov v pasovih pred križišči ter nepravočasna oziroma prepozna uporaba smernikov v kombinaciji s premajhno varnostno razdaljo, kar je še posebej problematično, ko na poti v službo vozim čez odseke, kjer se popravlja cesta in se redno ustvarjajo kolone. 

(Pre)pogosta je uporaba mobilnega telefona med vožnjo in izsiljevanje prednosti s strani motoristov. Motoristi so veliko bolj mobilni, žal pa to tudi pomeni, da se najdejo posamezniki, ki to mobilnost izrabljajo tako, da v koloni ali pred križišči z motorjem izkoriščajo "luknje", ki jih puščajo varnostne razdalje med vozili, s čimer ogrožajo tako sebe kot tudi promet okoli njih.

"Mobilnost ni samo na cesti, temveč je tudi na pločnikih in v stavbah. Želim si, da bi se ljudje zavedali, da je mobilnost pravica, predvsem pa odgovornost vseh, ne le zdravih ljudi."

Kako si predstavljate mobilnost prihodnosti?

Trenutno ljudje mobilnost še vedno obravnavamo izjemno tradicionalno - odvisni smo od gravitacije, in temu primerna so tudi naša mobilna sredstva - od koles, do motorjev, prek avtomobilov do vlakov in letal. Moja vizija je, da se mobilnost prihodnosti počasi, vendar nezadržno, premika v naslednjo dimenzijo - dimenzijo zraka. Da bi imeli avtomobile in motorje - ali njihove hibride - ki ne bodo več potovali po cestah, temveč po zraku. Skrajšale se bodo poti, vendar bo treba tudi na novo definirati prometna pravila, drugačen bo tudi transport dobrin. To lahko vidimo že danes v testiranju dronov za transport manjših paketov k naslovnikom.

Ne gre zato, da danes tehnologija, potrebna za mobilnost v zraku, ne bi obstajala - potrebno je drugačno razmišljanje, da se realizira in predvsem vera, da je kaj takšnega mogoče, še najbolj pa dejanja, da se potrebna tehnologija ustvari in usposobi za masovne potrebe. Spremembe so sicer zaenkrat še drobne, in večina bo rekla, da se lahko kaj takega uresniči šele čez sto ali dvesto let. Res je, od prvega poleta bratov Wright (leta 1903) sedaj mineva 117 let. Toda glede na razvoj današnje tehnologije smo lahko priča zračni mobilnosti kot takšni že čez 50 let. Avtomobilska industrija se trenutno še drži ustaljenega modela in dizajnov, vseeno pa se kaže počasen, toda nezaustavljiv prehod na e-vozila, in od tam je samo še vprašanje časa, kdaj se bomo začeli spraševati o smiselnosti uporabe koles, ko vendar lahko potujemo tudi po zraku.

Kaj v prihodnosti pričakujete od AMZS?

Od AMZS pričakujem, da bodo še naprej nadaljevali z izobraževanjem voznikov, želela pa bi si, tudi, da bi imeli člani AMZS več ugodnosti pri zavarovanju naših vozil pri zavarovalnicah. Upam, bodo postali še boljši, kar se tiče pomoči na cesti, predvsem si želim tudi, da bi bile njihove storitve tudi bolj prilagojene invalidnim skupinam voznikov, pričakujem tudi več ozaveščanja javnosti glede vožnje z mobitelom ali pod vplivom alkohola in podobnih substanc.

Kar se tiče mobilnosti, želim, da bi se ljudje bolj zavedali, kako težko je za paraplegike in ljudi na vozičkih nasploh, če prometne površine niso urejene tako, da jim omogočajo neoviran dostop do javnih stavb ali preprosto samo sprehod po mestu ali v parku. Želim si, da bi se ljudje zavedali, da je mobilnost pravica, predvsem pa odgovornost vseh, ne le zdravih ljudi.

 

Ključne besede


Vožnjagluhi in naglušniSrečanjaAMZS članstvoinvalidiintervju

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

6

Priljubljenost članka

6

Shrani

Delite s prijatelji