Mobilni pogovor: Slovenščina spada med velike svetovne jezike

Pogovor

Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec: Vsak človek skuša razumeti sporočila okoli sebe.


Dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, a svoje akademsko življenje in kariero dopolnjuje s pogostimi nastopi v javnosti, urednikovanjem jezikovnega portala Fran, pisanjem in izdajanjem učbenikov za osnovne ter srednje šole in številnimi drugimi aktivnostmi v skrbi za naš materni jezik. Zdel se nam je najboljši sogovornik za klepet o pomembnosti slovenskega jezika na področju mobilnosti …

Dr. Ahačiča smo obiskali v njegovi pisarni na sedežu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU na Novem trgu v Ljubljani. Škripajoča vhodna vrata in visoki stropi stare ljubljanske meščanske hiše dajejo varljiv vtis starinskosti in akademske zaspanosti, tako kot zapis v njegovi biografiji, da je bil med glavnimi raziskovalci pri pripravi Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. A v resnici je dr. Kozma Ahačič izjemno aktiven borec za slovenski jezik in je med najbolj izpostavljenimi - in zaslužnimi - posamezniki, da se slovenščina v hitro spreminjajočem se, vse bolj digitalnem in vse bolj globalnem svetu uveljavlja kot eden velikih svetovnih jezikov.
Ker dr. Ahačič kot urednik jezikovnega portala Fran - preskusite ga, odličen je! - vsakodnevno pomaga tudi nam urednikom in novinarjem, se nam je zdelo samoumevno, da smo naš pogovor z njim začeli s slovenščino v avtomobilih - izzivom oziroma problemom, ki smo ga v javnosti izpostavili prav pri Motoreviji in AMZS v sodelovanju z Zvezo potrošnikov Slovenije.

Slovenščina je eden od uradnih jezikov Evropske unije in je povsem enakopravna z vsemi ostalimi jeziki evopskih narodov. A v marsikaterem avtomobilu, ki so naprodaj pri nas, ne moremo izbrati slovenščine kot jezika sporazumevanja z vse bolj zmogljivimi uporabniškimi vmesniki. Ko gre za varnostna sporočila in komunikacijo, ki je ne razumemo, je to lahko nevarno …

Vsak človek skuša razumeti sporočila okoli sebe. Včasih se zgodi, tudi če so v slovenskem jeziku, da jih ne razumemo, pa se delamo, da jih razumemo. Ljudje smo po naravi leni in se nismo pripravljeni dodatno potruditi, da res spoznamo pomen teh sporočil. In če se nam to dogaja že s sporočili v slovenskem jeziku, si lahko predstavljate, da se še pogosteje to zgodi s sporočili v nam tujem jeziku. Tudi če dokaj dobro obvladamo tuji jezik, ni nujno, da dojamemo in razumemo vsa sporočila, ki nam jih posreduje avto. Teh sporočil pa je v najsodobnejših avtomobilih že toliko, da lahko celo rečemo, da če ne razumemo vseh sporočil, tudi avta ne znamo pravilno uporabljati. Jezikoslovci zato pozdravljamo in podpiramo vaša prizadevanja, da bi vsi avtomobili pri nas znali slovensko. Velja pa pripomniti, da se ta prizadevanja ne smejo ustaviti pri avtomobilih, ampak jih je treba nadaljevati tudi pri slovenščini v naših pametnih mobilnih telefonih. Zgolj jezikoslovci smo v teh prizadevanjih prešibki, dvomim pa tudi, da je lahko pri tem učinkovita država sama. Največ lahko naredi moč javnega mnenja: pritisk uporabnikov na ponudnike mobilnikov lahko naredi čudeže. Sploh, če vemo, da prevajanje uporabniških vmesnikov ni tako drago ali zamudno, kot si nekateri predstavljajo. Moramo biti dovolj nadležni, da se bo na primer nekdo v hierarhiji velikega koncerna zganil in rešil to težavo.

Je rešitev v močnejšem pritisku državnih organov na ponudnike teh izdelkov? Bi morali zagroziti s kaznimi - in jih tudi podeliti tistim, ki nočejo prevesti svojih vmesnikov v slovenščino?

Menim, da je takšen pritisk lahko dvorezen meč. Na eni strani lahko povzroči pozitivne učinke, ker takšen pritisk lahko pospeši uvajanje slovenščine, po drugi strani pa obstaja tveganje, da se kakšen ponudnik tovrstnih izdelkov preprosto umakne s slovenskega trga, če ta zanje ni dovolj pomemben. Tudi zato se mi zdi najboljša kombinacija pritiska države in pritiska javnosti. Marsikaj pa lahko za ta prehod naredimo tudi strokovnjaki s pripravo čim več prosto dostopnih jezikovno-tehnoloških rešitev, ki olajšajo delo tem podjetjem. Tu mislim predvsem na razpoznavalnike in sintentizatorje govora, ki se vse bolj uveljavljajo v naši komunukaciji s strojno opremo. Pri razvoju teh razpoznavalnikov govora sodeluje veliko jezikoslovcev, poteka pa pod okriljem projekta RSDO (Razvoj slovenščine v digitalnem okolju), ki ga financirata ministrstvo za kulturo in Evropski sklad za regionalni razvoj. Pri nas je na tem področju razvitih že kar nekaj rešitev, ki že delujejo v praksi, na primer pametni TV vmesniki, ki poslušajo naše govorne ukaze, ali pa tudi glasovni vnos gesel oziroma ciljev v Googlove zemljevide. Te rešitve so zagotovilo, da bo slovenski jezik prej ali slej prišel tudi v avtomobilske jezikovne vmesnike. Zdaj se moramo z njimi pogovarjati v tujem jeziku, kar je lahko zelo težko, če na primer nimamo dobre izgovorjave v tujem jeziku. Materni jezik je torej zelo pomemben tudi v sodobnem digitalnem svetu in okolju. Kot jezikoslovec pri tem izpostavljam še eno prednost razvoja tovrstnih tehnologij. Pri naši glasovni komunikaciji z napravami bomo morali govoriti razločno in razumljivo, kar največkrat pomeni tudi bolj knjižno slovenščino, kar je seveda koristno in dobrodošlo. Morda se sliši paradoksalno, ampak prizadevanja za uveljavitev maternega jezika v sodobnem digitalnem okolju bodo pomagala jezikom številčno manjših narodov, da se bodo bolj uveljavili, razširjeni jeziki, kot je na primer angleščina, pa ne bodo več tako dominantni.

Pri svojem delu vsakič znova spoznavam, kako pravilna je trditev, da lahko postanejo dobri pisci le tisti, ki so v mladosti veliko brali oziroma v najmlajših letih srkali slovenščino vase iz knjig. Je za vtis, da se zna vse manj ljudi izražati v pravilni knjižni slovenščini, krivo to, da vse manj ljudi bere?

Ta trditev seveda drži, a v resnici mladi berejo več, kot so včasih. Težava je v tem, da prebirajo slaba besedila, preprosta, na hitro napisana in največkrat v slabi, nič kaj knjižni slovenščini. Je pa to problem, s katerim se ubadajo tudi v drugih državah oziroma govornih območjih. S tem se bomo morali v prihodnosti veliko ukvarjati. Problem ni nerešljiv, bomo pa morali veliko delati na spodbujanju branja kakovostnih besedil, usmerjanju mladih k branju jezikovno kakovostnih besedil sila različnih komunikacijskih kanalov, tudi spletnih strani oziroma medijev. Med takšne kanale na primer spadajo tudi sporočila, ki jih prebiramo v avtomobilih.

Ker ste že omenili spletna mesta in medije - tudi na tem področju se mi zdi, da kakovost knjižnega jezika pada?

Delno s strinjam z vami: med številnimi mediji ni veliko takšnih, ki bi načrtno skrbeli za kakovost pisane ali izgovorjene besede. Med temi si vsekakor omembo zasluži RTV Slovenija kot najvplivnejši medij, saj je edini medij, ki aktivno skrbi za jezikovno znanje svojih voditeljev in novinarjev. Če bi za znanje svojih novinarjev in voditeljev tako skrbele tudi druge medijske hiše, nas za kakovost slovenskega jezika v javnem prostoru ne bi skrbelo. Če pa bomo tu popustili in bomo na primer ob naslednji finančni krizi začeli varčevati na tem področju, se nam ne piše nič dobrega.

Dr. Ahačič: "Od naše osamosvojitve se je slovenščina hitro razvijala, pri tem pa se je tudi razplastila na najrazličnejša področja življenja, kar je začilnost vseh velikih svetovnih jezikov. Zato odločno trdim, da je slovenščina, kljub temu, da jo govori le malo ljudi, postala velik jezik v svetovnem merilu."

Ko že govorimo o pravilni oziroma knjižni slovenščini: se tudi vam zdi, da kakovostna raven slovenskega jezika v javni komunikaciji peša?

V jezikovno znanje, zlasti tisto, ki se ga pridobi v osnovni in srednji šoli, je treba vlagati, predvsem pa je treba načine, s katerimi izobražujemo mlade, nenehno posodabljati. Bi pa rekel, da je lahko ta občutek, da se kakovost slovenskega jezika v javnosti slabša, lahko tudi varljiv. V minulih desetletjih je namreč slovenščina stopila iz pubertetniške dobe v odraslo dobo. V pisani obliki zdaj slovenščino uporablja mnogo več ljudi kot v preteklosti in zato dobimo občutek, da je splošno znanje slovenščine slabše. V resnici pa je odličnih govorcev ali pisnih komunikatorjev bistveno več, kot jih je bilo nekaj desetletij nazaj. Takrat je namreč javno v slovenskem jeziku pisalo zelo malo piscev, danes pa na nek način pišemo vsi, saj se je tudi enormno povečalo število medijev oziroma kanalov za dostop do javnosti. Upam si trditi, da še nikoli do zdaj nismo imeli tako veliko tako veščih in kakovostnih piscev, da pa ti pisci vseeno predstavljajo vse manjši delež v celoti tistih, ki na nek način zdaj lahko naslavljajo javnost.
Res pa je tudi nekaj drugega: v preteklosti smo jezikoslovci preveč poudarjali jezikovni elitizem, s katerim smo morda pri ljudeh vzbudili strah pred slovenščino. Še danes pri tem, ko govorimo o slovenščini, praviloma govorimo o napakah, kar ni lastno vsem jezikom. Strah pred slovenščino pa je nevarnejši od neznanja. Če te je jezika strah, ga prenehaš uporabljati in uporabljaš le svoje narečje. Enako nevarna je tudi brezbrižnost do jezika, ki nastane zato, ker ljudje nad slovenščino obupajo, saj so v izobraževalnem procesu dobili občutek, da se nikoli ne bodo naučili pravilne slovenščine. Zato se jezikoslovci prizadevamo, da bi v procesih izobraževanja začeli predstavljati slovenščino kot strnjeno, obvladljivo znanje, ki ga lahko nadgrajemo s pripomočki in priročniki kot so Fran za odrasle, Franček za najmlajše, Terminologišče za uporabnike jezikov specialnih strok, z Jezikovno svetovalnico … Z vsem tem skušamo ljudem dopovedati, da je znanje knjižne slovenščine dosegljivo in obvladljivo ter da se knjižne slovenščine ni treba bati. Od naše osamosvojitve se je slovenščina hitro razvijala, pri tem pa se je tudi razplastila na najrazličnejša področja življenja, kar je začilnost vseh velikih svetovnih jezikov. Zato odločno trdim, da je slovenščina, kljub temu, da jo govori le malo ljudi, postala velik jezik v svetovnem merilu.

Pogosto dobim vtis, da pri marsikaterem medijskem izdajatelju že zdaj varčujejo pri skrbi za jezik, saj se glede na kakovost besedil zdi, da sploh nimajo lekorjev in korektorjev …

Očitno se ti izdajatelji ne zavedajo, da se jim bo kratkoročni prihranek pri stroških za lektorja na dolgi rok maščeval, saj nekakovostna besedila v nekakovostni slovenščini pogosto odvračajo bralce. Bralci sicer večinoma ne razmišljajo o jeziku, ko prebirajo neko besedilo, a podzavestno jih začne nekaj motiti in reagirajo tako, da prenehajo brati takšna besedila. Takšni jezikovno šibki mediji nimajo prihodnosti.

Smo mediji, ki pogosto pišemo o tehniki in najsodobnejši tehnologiji, tu še bolj izpostavljeni? Nenazadnje moramo pogosto kar sami prevajati določene pojme ali izraze, ki pridejo iz tujine, pri čemer mnogi uberejo najlažjo pot in v slovenskih besedilih uporabijo kar tujke. Primer: nekateri avtomobilski mediji ne prevajajo kratice SUV (Sports Utility Vehicle) in oznake “crossover”, čeprav imamo v slovenščini zanju ustrezna in terminološko pravilna izraza “cestni terenec” in “križanec” …

S takšnimi jezikovnimi problemi se ukvarja naša spletna stran Terminologišče, na kateri gostujejo teminološki slovarji posameznih strok, hkrati pa odgovarjamo na posamezna vprašanja s področja terminologije. Pri terminoloških izzivih je najpomembneje, da vsak nov pojem strokovnjaki poimenujejo čimprej, sicer se tujka vsidra v javnost in jo je zelo težko odpraviti. Skratka, čimprej je treba najti ustrezen slovenski izraz za neko tujko, ali pa se odločiti za uporabo tujke v tujem jeziku.

Dr. Ahačič, hvala za pogovor in hvala za idejo, da je treba začeti s pripravo Slovenskega avtomobilskega terminološkega slovarja.

 

 

Ključne besede


Varna vožnjaSlovenijaMobilni pogovor

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

22

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Priljubljenost članka

22

Shrani

Delite s prijatelji