Mobilni pogovor: Umaknite se, za božjo voljo!

Kdor vsaj občasno pokuka na časovnico katerega od družabnih omrežij, je zagotovo že videl objavo Zavoda Reševalni pas, ki graja ali hvali ravnanje slovenskih voznikov v zastojih. Za temi objavami stoji Anže Albreht, reševalec in prostovoljni gasilec, ki se ni mogel sprijazniti, da se mora kot reševalec in gasilec peš prebijati mimo kolone avtomobilov, da pride do mesta prometne nesreče in pomaga ponesrečencem. Pred leti se je odločil, da bo slovenskim voznikom nastavil ogledalo in jih dosledno pozival k ustvarjanju reševalnega pasu - proste poti do mesta nesreče za reševalna vozila in reševalce za omogočanje čim hitrejšega reševanja. Anže Albreht pravi, da je ustvarjanje reševalnega pasu bistveno učinkoviteje kot pred leti, a vseeno še zdaleč ne tako dosledno, da mu nanj ne bi bilo več treba opozarjati voznikov …

Anže Albreht kot prostovoljni gasilec deluje v PGD Dolnji Logatec, kot reševalec pa na Reševalni postaji Logatec. V obeh vlogah skoraj vsakodnevno pomaga ponesrečencem v prometnih nesrečah, zato zelo dobro pozna vse ovire, ki jih morajo reševalci premagati na poti do ponesrečencev. Med največjimi ovirami je morda najbolj banalna (in usodna) prav z avtomobili v zastojih zaparkirana in zato neprehodna pot do mesta nesreče - ki bi bila lahko prosta, če bi se vozniki umaknili na obe strani avtoceste, kakor tudi zapoveduje zakon …

Javnost kar dobro pozna vašo zgodbo: ker ste se kot gasilec vse prevečkrat težko prebili do mesta prometne nesreče, ste začeli opozarjati voznike na ustvarjanje reševalnega pasu. Kaj je bil odločilni trenutek, da ste spoznali, da brez dodatnega opozarjanja ne bo nič boljše?

Junija leta 2013 je naše gasilsko društvo posredovalo pri prometni nesreči med Vrhniko in Logatcem, ko je tovornjak zaradi razletele pnevmatike prebil dvojno ograjo, se prevrnil in blokiral avtocesto. Z gasilskim tovornjakom smo obstali v zastoju, zato sem v polni gasilski opremi tekel proti mestu nesreče in skušal umikati avtomobile, da bi se lahko za menoj naprej prebilo tudi naše gasilsko vozilo. Takrat je že veljalo pravilo ustvarjanja reševalnega pasu na avtocestah, le upošteval ga ni nihče. Med tem mojim prebijanjem naprej sem se začel spraševati, zakaj vozniki ne ustvarjajo reševalnega pasu. Ker takšne intervencijske vožnje vselej snemamo, smo potem ta posnetek spravili v javnost. Posnetek je bil zelo odmeven, jaz pa sem se začel spraševati, kaj še lahko naredim, da bodo vozniki izvedeli in vedeli, kako je treba ravnati v takšnih primerih. 

Ste zato ustanovili Zavod Reševalni pas? 

Sprva smo na pravilno ravnanje opozarjali pod okriljem našega gasilskega društva, leta 2018 pa smo ustanovili Zavod Reševalni pas. 

Kot zagotovo veste, je bila med pobudniki zakonsko določene ureditve reševalnega pasu tudi AMZS, ki je javnost na to problematiko opozarjala že leta 2015. A vse do leta 2017 je bila zakonsko določena rešitev nedodelana, saj smo šele z novelo zakona o pravilih cestnega prometa dobili “dovoljenje”, da reševalni pas ustvarimo tudi tako, da se na desnem voznem pasu na avtocesti lahko umaknemo tudi na odstavni pas …

Tako je, septembra 2017 je bila sprejeta novela zakona o pravilih cestnega prometa, ki je dokončno uredila tudi to nedoslednost v takratnem zakonu. Na sejo parlamenta, na kateri se je odločalo o tej noveli, sam bil povabljen tudi jaz, odločalo pa se je med predlogoma dveh političnih opcij. Na seji sem povedal, da nobeden od obeh predlogov ni dober, ker dovoljujeta preveč izjem in je v njih preveč “čejev”. Zavzel sem se za jasno in nedvoumno dikcijo člena zakona, ki ne dovoljuje izjem. Do takrat na primer ni bilo jasno, če lahko zapeljemo čez črto odstavnega pasu. Poslanci so nato sprejeli novelo zakona po naših priporočilih. 

Je zdaj zakon dovolj jasen? Ga ni treba več popravljati ali dopolnjevati? 

Menim, da je zakon zdaj dovolj jasen glede pravilnega razvrščanja, pogrešam pa morda le še natančnejšo določitev, kdaj je treba začeti ustvarjati reševalni pas. Zdaj namreč piše, da ga je treba začeti ustvarjati pri zaustavljanju ali zaustavitvi vozil na avtocesti, kar pa je precej nedoločno. 

Kaj torej svetujete voznikom; kdaj točno je treba začeti ustvarjati reševalni pas? Je zapisana določena hitrost?

Ne, ni. A pomagajmo si z logiko: če velja, da na avtocesti ne smemo voziti s hitrostjo, ki je manjša od 60 km/h, lahko sklepamo, da je vsaka vožnja kolone z manjšo hitrostjo kot 60 km/h znak, da je nekaj narobe oziroma, da se je nekaj zgodilo. Zato je 60 km/h tista meja, pri kateri se moramo začeti umikati proti robu ceste. 

Vozniki verjetno ne smemo sami sklepati oziroma se odločati, ali gre za nesrečo ali ne? Pogosto zastoji nastanejo sami od sebe, zaradi gostote prometa …

Tako je. Ne vemo, kaj se je zgodilo pred nami. Pri tem je treba upoštevati še nekaj drugega. Tudi če je zastoj nastal zgolj zaradi gostega prometa, se moramo umakniti in ustvariti reševalni pas, saj ga lahko potrebuje reševalo vozilo, ki v bolnico pelje nekoga, ki je doživel srčni zastoj. Skratka, če nastane zastoj, vedno ustvarimo reševalni pas. Res pa je, da reševalni pas ponekod ustvarimo lažje kot kje drugje. Takšen primer je ljubljanska obvoznica, kjer je zaradi veliko uvozov in izvozov težje ustvariti pravilen reševalni pas. A ni nemogoče, kar večkrat dokazujejo posnetki ljubljanskih gasilcev. Razmišljati je treba. 

Kot voznik sem že večkrat stal v zastoju na avtocesti. In še vedno se mi zdi izjemno zanimivo, da ustvarjanje reševalnega pasu še vedno ni samoumevno. Prav neverjetno je, kako v nekaterih primerih vozniki vestno in dosledno ustvarimo reševalni pas, spet v drugih pa ne. Skušal sem iz tega ugotoviti pravilo, pa ga nisem mogel. Zakaj enkrat ustvarimo reševalni pas, drugič pa ne? Od česa je to odvisno? 

Tudi sam se o tem sprašujem in tudi sam ne poznam pravila oziroma recepta. Pa bi ga rad poznal, ker bi potem lahko ciljno usmerili naše delovanje. V zadnjih dveh ali treh letih je ustvarjanje reševalnega pasu veliko bolje kot nekoč, a še vedno ne poznamo razlogov, zakaj ponekod ustvarimo reševalni pas, ponekod pa ne. 

Je mogoče, da gre pri ustvarjanju reševalnega pasu za čredni nagon? Če se ob rob ceste pomakne avto pred nami, je zelo verjetno, da se bomo tudi mi in avti za nami. Je torej dovolj le en ozaveščen voznik, da se ustvari kakovosten reševalni pas? 

En sam ozaveščen voznik je običajno premalo, prvih deset ali petnajst v koloni pa je že dovolj, da jim sledijo tudi drugi. Morda se takrat spomnijo, da obstaja nekaj takega, kot je reševalni pas. Ob objavi kakšnega našega videa se vsa javnost zgraža, veliko je komentarjev pod objavami, ko pa se ti komentatorji znajdejo v zastoju, pa kar pozabijo na pravila. 

Kakšne so vaše izkušnje - so tujci bolj ozaveščeni in hitreje ustvarijo reševalni pas kot Slovenci? 

Ne bi rekel. Očitno smo slovenski vozniki bolje ozaveščeni kot tuji, saj pogosto bolje ustvarjamo reševalni pas. Pravim, da moramo biti slovenski vozniki zgled tujcem, saj se potem tudi ti po našem vzoru pravilno razvrstijo v zastoju. Tujci verjetno poznajo reševalni pas, a če ga ne ustvarjajo domačini, ga tudi oni ne bodo. Verjetno pa bi lahko še več naredili pri obveščanju tujcev, morda s še več transparenti, ki bi viseli z nadvozov. Ali pa na DARS-ovih informacijskih panelih ob avtocestah in z deljenjem letakov. 

Kaj pa tovornjakarji? Pogosto je videti lepo razvrščena osebna vozila, potem pa oviro v obliki vlačilca? 

Tovornjakarji so profesionalni vozniki in tudi sam pričakujem, da dobro vedo, kako se ustvari reševalni pas. Včasih naslovimo kakšno kritiko na interesna združenja, pa smo hitro deležni negativnih kritik. A tudi oni se zavedajo, da marsikateri vozniki tovornjakov v mednarodni logistiki ne poznajo dovolj dobro predpisov in prometnih pravil. Predvsem so to tuji vozniki iz vzhodnoevropskih držav. Se pa seveda tudi tovornjakarji zavedajo potrebe po ustvarjanju reševalnega pasu, saj pogosto hitimo na pomoč prav njim. Nesreče, v katerih so udeleženi tovornjaki, so običajno hude. 

Ko govorimo o reševalnem pasu, se vsi osredotočamo na avtoceste in hitre ceste z več pasovi. Kaj pa lokalne ceste?

Res je. Nisem še videl nobene obveščevalne akcije, kako se je treba na lokalnih cestah umikati reševalnim vozilom. Velja pa poudariti, da zunaj avtocest in hitrih cest ne smemo govoriti o reševalnem pasu, pač pa o umikanju reševalnim vozilom. Na običajnih cestah se namreč ne smemo umikati na obe strani, pač pa le na desno. Tudi na dvopasovnicah v mestih, na primer. S prometnimi strokovnjaki smo imeli že večkrat debato o tem. Nekateri vozniki namreč pravila reševalnega pasu z avtoceste prenesejo tudi na mestne vpadnice ali lokalne ceste, kar pa je lahko zelo nevarno. Če se v Ljubljani na Dunajski cesti z levega pasu umikamo čez dvojno robno črto na nasprotni vozni pas, zapremo pot nasproti vozečim avtomobilom in lahko pride do nesreče. Da se to dogaja, me obveščajo tudi ljubljanski policisti, reševalci in gasilci. Še zlasti za vozila na nujnih vožnjah je takšno početje lahko zelo nevarno, saj vozniki teh vozil ne vedo, kam bo zapeljal avto pred njimi. Sicer pa naša pravila cestnega prometa dokaj natančno predpisujejo, kako je treba ravnati, ko srečamo vozila na nujnih vožnjah. Le držati se je treba pravil. Delovanje našega zavoda je usmerjeno le v ustvarjanje reševalnega pasu na avtocestah in hitrih cestah. 

VIDEO: Izkušnja zahtevne intervencijske vožnje gasilskega tovornjaka

Evropska komisija je letos jeseni Zavodu Reševalni pas podelila nagrado za odličnost v kategoriji Pristop varnega sistema - najboljša uporaba varnega sistema (Best application of a component of the ‘Safe System’ approach). Vam ta nagrada pomeni veliko? 

Vsako priznanje od strokovnih inštitucij seveda pomeni veliko, saj s tem nagradijo naš trud in delo. Je znak, da delamo pravilno in dobro, predvsem pa je dodatna injekcija za prihodnost. Na razpis za to nagrado smo se prijavili na pobudo zavoda Vozim, smo pa morali pokazati rezultate našega delovanja skozi ta leta. Konkurenca je bila huda, strokovna žirija pa je naše delovanje prepoznala kot najboljše v Evropi, na kar smo izredno ponosni. 

Kako naprej? Ste z zavodom in vašimi akcijami že dosegli začrtane cilje? Lahko nalepke “Ustvarimo reševalni pas” pospravite v omaro? 

Ne, našega dela še zdaleč ni konec. Svet, še zlasti pa promet, se vseskozi spreminja, vozil na cestah je vedno več, vedno več je tudi zastojev. Ko bo v čisto vsakem zastoju vedno ustvarjen vzoren reševalni pas, bomo zaprli vrata. Zaenkrat moramo voznike še vedno opozarjati na pravilno ravnanje in menim, da bomo to morali početi še dolgo. Trenutno smo v pogovorih z DARS-om, da bi bila na njihovih informacijskih portalih in svetlobnih panelih objavljena navodila za ustvarjanje reševalnega pasu. Če lahko voščijo voznikom za Valentinovo, bi jim lahko pokazali tudi grafiko reševalnega pasu. Še naprej moramo promovirati ustvarjanje reševalnega pasu, se pojavljati v medijih … Skratka, naše delo še zdaleč ni končano.