Srečanja: AMZS s kulturno dediščino

Z Marušo Zorec smo se srečali na hodniku stavbe Avto-moto zveze Slovenije v Ljubljani; kot priznana arhitektka, strokovnjakinja za prenovo kulturne dediščine in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo si je ogledovala stavbo AMZS, ki jo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja zasnoval priznani arhitekt Savin Sever. Kako bomo prenovili to ljubljansko arhitekturno dediščino, bo znano čez čas, je pa Maruša Zorec ob našem srečanju povedala, da je dolgoletna članica AMZS, ki jo je AMZS že večkrat rešil iz mobilnostnih težav …

Kakšno mesto ima Severjeva stavba AMZS v ljubljanski kulturni dediščini?

Kot arhitektki se mi zdi zelo zanimivo to, da je nekdo v 60-letih prejšnjega stoletja v vaši organizaciji prišel na idejo, da je arhitektu naročil, da naredi hišo za vas. In ta arhitekt ni bil kar nekdo, to je bil Savin Sever, Prešernov nagrajenec in izvrsten arhitekt. Ta hiša je pravzaprav tudi rezultat njegovega načina razmišljanja, kjer ni nič nevidno oziroma nič ni očem skrito.

Zato je stavba AMZS za Bežigradom še danes pomemben del ljubljanske kulturne dediščine, tako kot še nekaj drugih znanih Severjevih stavb. 

Se AMZS-jevo stavbo da prenoviti na način, da ohrani svojo podobo, hkrati pa ustreza sodobnim bivalnim zahtevam? 

Vsekakor, v bistvu je treba to hišo samo “očistiti”. Doslej AMZS stavba ni doživela tako drastičnih sprememb, kot so jih nekatere druge Severjeve hiše. Štiri njegove hiše so na primer kar podrli. Vašo stavbo se da posodobiti, v bistvu jo je treba “pospraviti”. Ampak to zahteva občutljivega arhitekta, nekoga, ki zna videti kakovost in bistvo takšne stavbe. Zahteva tudi naročnika, ki bo razumel vlogo in videz te stavbe in bo pripravljen narediti korake v pravo smer. Originalna Severjeva stavba AMZS je imela že v tistih časih okna z notranjim prezračevanjem. Tudi morebitna prenova bo zahtevala takšno arhitekturno in izvedbeno razmišljanje izven okvirjev …   

Kot arhitektka zagotovo malce drugače gledate na dogajanje na cestah pri nas. Prometa je vedno več, obstoječa infrastruktura pa je že pokazala svoje omejitve … 

Imam kar nekaj izkušenj s potovanji po Evropi in po drugih državah ter lahko rečem, da si želim, da bi imeli kdaj tako urejen javni potniški promet, kot ga imajo v Švici. Pri potovanjih z vlakom se lahko posvečaš drugim rečem, bereš knjigo, delaš, opazuješ pokrajino. To je sistem, ki razbremenjuje ceste in s tem tudi prostor, pokrajino, ni onesnaževanja … Da bi pri nas vsaj začeli s takšno prenovo sistema, bi verjetno potrebovali širši družben in političen konsenz, pa tudi vizionarski pogum. Nesprejemljivo je, da pri nas ne posodabljamo železnice, ki so jo zgradili pred 150 leti. Dejstvo je, da na tem področju zelo zaostajamo. V preteklosti smo se usmerili le na cestno omrežje, železniškega pa smo povsem zanemarili. 

Kot članica AMZS ste že večkrat potrebovali pomoč na cesti? 

Zaradi mojega dela se veliko vozim, tako v Sloveniji kot tujini. In z veliko kilometri pridejo tudi težave z avtomobilom. Avto me je na primer pustil na cedilu tudi že sredi predora. Vsakič, ko sem poklicala na pomoč, ste mi prišli pomagat in to hitro ter zelo strokovno. Menim, da je vaša služba za pomoč na cesti občudovanja vredna. Pripeljejo se vaši sodelavci, ocenijo situacijo, naložijo avto na tovornjak in ga odpeljejo, kamor je treba. To so srčni ljudje, ki jih enačim z reševalci. V še težjem položaju sem se znašla ob okvari avta, v katerem sva se vozila z možem, ki je invalid. Sama ne morem dvigniti in prestaviti moža z invalidskega vozička, eden od vaših fantov pa ga je lastnoročno dvignil v kabino tovornjaka in naju skupaj z avtom odpeljal do cilja. Ob nekem drugem dogodku je sodelavec AMZS mojega moža posadil iz vozička v avto, odpeljal pokvarjen avto na servis, nato pa se vrnil do našega doma, kjer je pomagal možu iz avta.

Vaši fantje so res zlati. Kot ženski, ki še pnevmatike ne zna zamenjati sama, mi zato veliko pomeni zavedanje, da na cesti nisem sama …