Srečanja: Avtonostalgik

Tomaž Beguš je ljubitelj in velik poznavalec avtomobilov iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja. Lani je pod okriljem Slovenske veteranske avto-moto zveze izdal knjigo Slovenska avtomobilska scena 80. in 90. let. Kot natančen kronist avtomobilskih časov v Sloveniji je že tri desetletja seveda tudi član AMZS - in zato nadvse zanimiv sogovornik. 

Tudi na kratek pogovor za Motorevijo se je pripeljal v svojem slogu - za volanom čudovite japonske klasike iz devedesetih let prejšnjega stoletja, rdeče honde civic letnika 1991, ki je v Nemčiji ob pomoči prve lastnice ušla stiskalnici na avtoodpadu v času, ko so nemški državljani imeli državne spodbude za pomlajevanje voznega parka. Honda civic city edition z električno pomično sončno streho in servo volanom z vsega 44 tisoč prevoženimi kilometri je le eden od štirih Tomaževih “youngtimer” avtomobilov iz časov avtoradiov s kasetami. Vsem ljubiteljem avtomobilov vsekakor priporočamo branje Tomaževe knjige. V njej med drugim odstre zanimivo zakulisje osebne mobilnosti tistega časa, vključno z vsemi manipulacijami na trgu novih in rabljenih avtomobilov od sive ekonomije, do črne devizne borze, vloge uradnih in neuradnih zastopnikov, pa mahinacij s hrvaškimi carinami; v knjigi so opisane številne pikantne podrobnosti, na katere je imela vpliv ekonomija bivše države in rojstvo nove države oziroma razvoj današnjega slovenskega avtomobilskega trga. Tomaž v svojih zapisih izpostavi tudi zanimiv sociološki vidik 120 različnih avtomobilov preteklega jugoslovansko-slovenskega obdobja mobilnosti, kakršno je na primer dejstvo, da “v tistem obdobju v širšem zahodnem delu Ljubljane skoraj ni bilo gostilničarja, ki doma ne bi imel mercedesa tipa 124.”

Tomaž iskrene čestitke za 30 let vašega članstva v AMZS. V tem času se vam je zagotovo zgodilo marsikaj zanimivega, predvsem pa nas zanima, če ste po vseh teh letih še vedno zadovoljni z nami?

Hvala za čestitke. Še vedno sem zadovoljen s storitvami AMZS. Opišem lahko tudi zanimivo zgodbo; zgodila se je marca leta 1997 v noči iz petka na soboto, ko mi je v Domžalah skoraj tik pred servisno delavnico razpadla sklopka. Avto je bil seveda nevozen in na pomoč sem poklical AMZS. Prišli so iz Ljubljane in naložili avto ter ga odpeljali celih 40 metrov daleč do servisne delavnice. To je bila po razdalji verjetno vaše najkrajše posredovanje. Tudi z Motorevijo sem zadovoljen. Vidi pa se, da gredo vsebine v tako smer, kot gre razvoj avtomobilov. In tukaj ni kaj, saj novinarji pišete o aktualnih stvareh, ki ljudi pač danes zanimajo.

Kaj pa si kot avtomobilski nostalgik želite glede nadaljnjega razvoja avtomobilske prihodnosti? 

Glede avtomobilske prihodnosti si želim, da bi bencin in dizel še ostala med energenti. Da ogenj v motorju z notranjim izgorevanjem ne bi ugasnil. Drugače nimam nikakršnih zadržkov  glede električnih avtomobilov, ni pa mi všeč prisilna elektrifikacija, kot jo zapoveduje Evropa. Sicer menim, da elektrifikacija kot ena od poti mobilnosti ni slaba. Če mi nekdo ponudi dobro rešitev polnjenjena, da ne bi imel kablov po dvorišču, nimam nobenih zadržkov, da doma ne bi imele enega od električnih avtov. Evropa je s svojim zelenim prehodom “brcnila v temo.” Kitajci jo bodo dejansko povozili. Vsak mesec se tudi na naše ceste pripelje nov kitajski izdelovalec, praviloma na račun evropskih izdelovalcev. 

Kaj pa bi svetovali ljudem, ki jih zanima generacija avtomobilov, kot jih opisujete v svoji knjigi? Kakšen je trg tovrstnih avtomobilov? Kaj se splača kupiti? 

Prvič, ne kupujte “youngtimerjev,” če vas avto kot tak ne zanima.

Drugič, v to se ne podajajte, če nimate jasne finančne konstrukcije in prostora za hrambo avtomobila. O cenah avtomobilov pa se nerad pogovarjam iz osebnih razlogov; nimam lepih spominov na prodajo avtomobilov, ker smo morali včasih za zelo lepe avtomobile nižati cene zaradi priložnostnih zaslužkarjev, ki niso spoštovali tistega, kar smo ponudili.