Dirka za svetovno prvenstvo v speedwayju v Krškem

Med 16 nastopajočimi vozniki sta slovenske barve zastopala dva: Matej Žagar kot stalni voznik svetovnega prvenstva in Aleksander Čonda kot povabljeni voznik, svojo priložnost pa je v eni vožnji dobil tudi Denis Štojs kot prvi rezervni voznik. Vse oči slovenskih ljubiteljev speedwayja so bile uprte v Mateja Žagarja, ki je zmagal v Gorzowu na prejšnji dirki svetovnega prvenstva dva tedna pred dirko v Krškem. A pot do zmage na Poljskem je bila zelo naporna: v 18. vožnji sta namreč zaradi napake -Doyla grdo padla Matej Žagar in Nicki Pedersen. Matej je z vso silo priletel v zaščitno ogrado in imel srečo, da motor, ki ga je ob padcu dvignilo visoko v zrak, ni padel nanj. Kljub nesreči je Matej vozil v ponovljeni vož-nji, si z zmago privozil nastop v polfinalu, kjer se je z drugim mestom uvrstil v finale, tam pa je bil najboljši in je slavil svojo tretjo zmago na dirkah svetovnega prvenstva – drugo letos. Šele po dirki je prišlo na dan, da je Matej ob udarcu dobil velika hematoma v medeničnem predelu.

Zmaga pred domačo dirko je dvignila pričakovanja slovenskih ljubiteljev speedwayja, da bi morda na jubilejni, deseti dirki za svetovno prvenstvo v Krškem, končno lahko videli slovenskega voznika na najvišji stopnici zmagovalnega odra, s čimer bi bilo preseženo tretje mesto Mateja Žagarja, ki ga je osvojil v Krškem že davnega leta 2005 kot povabljeni voznik. Vzdušje okrog stadiona je bilo že dve uri pred dirko zelo dobro, številni navijači so si ogledovali ponudbo na stojnicah in se ogrevali pred dirko. Na roke jim je šlo tudi vreme – lep, topel jesenski dan je bila sobota 12. septembra.

Slabše razpoložen je bil tisti, v katerega so bile uprte vse oči – Matej Žagar. V hematomih se je namreč nabralo toliko strjene krvi, da so mu jo morali punktirati, a bolečine ob gibanju so ostale. Že na predstavit-vi dirkačev gledalcem je bilo jasno, da Matej stiska zobe in da se je za nastop odločil, ker ni želel razočarati gledalcev v Krškem. Že v njegovi prvi vožnji je bilo jasno, da ima Matej težave na štartu, v njegovi vožnji pa ni bilo čutiti odločnosti. Matej je osvojil tretje mesto, prehitel je le Kasprzaka, ki je letos v slabi formi, prehitela sta ga Holder in Kildemand, ki je spet nastopil kot prvi rezervni voznik namesto poškodovanega Hampla. V svojem drugem nastopu z notranjega položaja je Matej osvojil drugo mesto, premagal ga je le svetovni prvak Hancock. V svojem tretjem nastopu se je Matej pomeril z Woffindnom, Pedersnom, ki sta v skupnem seštevku svetovnega prvenstva pred njim in Batchelorjem. Matej je spet z notranjega štartnega mesta osvojil tretje mesto – tudi zato, ker se je štartna vrvica na njegovi strani dvignila z zamikom, pred njim sta bila oba njegova glavna tekmeca. Žagar se je pritožil in zahteval ponovitev vožnje, a sodnik je njegovo zahtevo zavrnil. Zgolj štiri osvojene točke so že nakazovale, da se bo Žagar težko uvrstil v finale.

Žarek upanja je posvetil po četrtem Žagarjevem nastopu, ko je osvojil drugo mesto in bi se z zmago v zadnji vožnji še lahko povzpel med osmerico najboljših, a je ta ugasnil z osvojenim drugim mestom v zadnjem nastopu, ko ga je premagal Iversen. Z dvema točkama za drugo mesto je Žagar skupaj zbral osem točk, kar bi na večini dirk svetovnega prvenstva zadoščalo za uvrstitev med osmerico polfinalistov – včasih je dovolj celo sedem točk – a tokrat se je razpletlo tako, da so nekateri vozniki zbrali zelo malo točk – tudi zaradi diskvalifikacij in odstopov, zato se v polfinale ni uvrstil niti Janowski, ki je zbral devet točk. Po eno točko sta osvojila tudi Aleksander Čonda, ki je premagal Kasprzaka in Denis Štojs, ki je v ponovljeni prvi vožnji nastopil kot rezervni voznik, premagal pa je Čondo. Na koncu sta osvojila 16. in 17. mesto, Žagar pa je bil deseti.

Cel večer sta bila najbolj prepričljiva svetovni prvak Greg Hancock in letos vodeči v svetovnem prvenstvu Tai Woffinden, ki je navdušil s svojo borbenostjo, preudarnostjo in predvidevanjem pri iskanju najboljše linije vožnje. Še zlasti je navdušil v polfinalni vožnji, ko je prav pred ciljem prehitel Nickija Pedersna, ki je moral tako v finalni vožnji štartati z zunanjega položaja. V finalu sta Hancock in Woffinden z notranjih položajev najbolje štartala in uspešno ubranila prvi dve mesti do cilja. Hancock je tako večer končal z 19. zmago v karieri in s kar 20 osvojenimi točkami – edino točko mu je odščipnil Doyle. Tudi Woofinden je bil zadovoljen z drugim mestom in 18 točkami, saj je s tem še povečal svojo prednost v skupnem seštevku svetovnega prvenstva na 25 točk. Kildemand na tret-jem mestu je zbral 13 točk, prav toliko kot Pedersen, ki je bil v finalu četrti. Tak razplet pa je pomenil, da je v skupnem seštevku Hancock prehitel doslej drugouvrščenega Pedersna, še posebej neugoden pa je za Mateja Žagarja, ki je še vedno na četrtem mestu skupnega seštevka, a se je njegov zaostanek za vodilnimi tremi povečal: sedaj za vodilnim Woffindnom zaostaja že za 38 točk, za drugim Hancockom za 14 točk, za tretjim Pedersnom pa devet točk, hkrati pa ima osem točk prednosti pred petim Iversnom. Do konca so še tri dirke: prva v Stockholmu je bila po koncu redakcije 26. avgusta, v oktobru pa bosta še dirki v Torunu na Poljskem in v Melbournu v Avstraliji.

Dirka v Krškem je postregla z vsem, kar speedway lahko ponudi: odločnimi boji za vsak meter prostora na progi, atraktivnimi prehitevanji, tudi nekaj padci, ki so se končali brez hujših posledic – vse pri povprečnih hitrostih več kot 80 km/h na motorjih brez zavor, pa tudi z razkošnim ognjemetom po koncu dirke in dovolj možnostmi za zabavo po dirki. Dirka v Krškem je bila pravi praznik in lahko le upamo, da bodo prizadevni prireditelji AMD Krško tudi v prihodnje zbrali dovolj poguma, volje in denarja, da bomo lahko tudi v prihodnjih letih najboljše speedwayiste občudovali na stadionu Matije Gubca in morda dočakali tudi tako želeni uspeh slovenskega voznika. Če bi se namreč vedno vse izšlo po pričakovanjih in željah, šport in tudi speedway pač ne bi imel draži, kot jo ima.