Motorist plezalec

Lovro Setnikar iz leta v leto dokazuje, da kjer je volja, je tudi pot – četudi čez najtežje, strašljivo visoke in strme tehnične ovire trial poligonov. Nepredstavljivo, kaj vse je ta mladenič na motociklu brez sedeža sposoben preskočiti in prepeljati. Nedavno pa je postavil nov mejnik tega tehničnega in napornega motošporta: na uvodni preizkušnji evropskega prvenstva v trialu v Massaisu v Franciji je Lovro stopil na najvišjo stopničko zmagovalnega odra.

Lovro, letos ste v maju že postavili nov mejnik v slovenskem trialu, ki je hkrati tudi najboljši slovenski dosežek v trialu. Kaj to pomeni za motivacijo? So cilji za letos postali še višji?

Bil sem zadovoljen in vesel. Tisti dan se mi je res vse poklopilo. Vozil sem sproščeno in preudarno, brez večjih pritiskov. Ta rezultat, ta zmaga in cela vožnja so res velika motivacija za naprej, da še bolj zavzeto treniram. Jasno mi je, da bodo tudi višji cilji uresničljivi, sploh ko bom še napredoval v ohranjanju ravnotežja na mestu. Konkurenca v moji skupini je zelo močna. Fantje so odlično pripravljeni.

Kaj ste v trenutku, ko je v Franciji zadonela Zdravljica, pomislili na zmagovalnem odru?

Ko je zadonela himna … Takrat sem bil pa res v stresu. V resnici vam sploh ne znam opisati tistega trenutka oziroma tistih občutkov. Seveda sem bil srečen, vesel in radosten. A po pravici mi je bilo celo tudi malce nerodno. Mešanica občutkov, res.

Domači poligon v Lukovici oziroma ena od preizkušenj državnega prvenstva v trialu je tudi po zaslugi vaših odmevnih rezultatov v mednarodni konkurenci postala zanimiva za tuje tekmovalce. Letvico zahtevnosti državnega prvenstva vsako leto dvignete višje. Letos sta se tam pomerila z najboljšim avstrijskim trialistom Rasserjem. Oba sta vozila izjemno. Kako bi ocenili to domačo dirko?

Z Lukasom sva dobra prijatelja. On je najboljši med mladinci v Avstriji. Od mene je starejši 4 leta. Včasih tudi trenirava skupaj. Lani sva tekmovala na evropskih in avstrijskih prvenstvih, kjer je on sicer tekmoval v težji kategoriji. Na preizkušnji v Lukovici sem bil zadovoljen in vesel, čeprav sem bil drugi. Občutek, ko na taki domači preizkušnji tekmuje več konkurenčnih tekmecev, je veliko boljši, kot če sem sam. Imel sem več motivacije, želje in zagona. Na domači tekmi bi si želel še več močnih tekmovalcev in tudi več različnih, predvsem pa težjih sekcij. V Avstriji je denimo na tekmi od 80 do 120 tekmovalcev in velikokrat je na voljo kar 12 težavnostno različnih sekcij.

Trial je motociklistična disciplina, ki jo laična javnost pri nas še vedno ne pozna tako dobro kot denimo motokros, cestno-hitrostne dirke ali speedway. Če zadevo zelo poenostavimo, bi vam lahko rekli tudi motorist plezalec. Kako bi vi ljudem predstavili svoj šport na najbolj zanimiv način oziroma kaj bi svetovali mladim navdušencem?

Trial je zelo zanimiv šport, saj vozimo motor brez sedeža in na njem premagujemo tudi zelo zahtevne ovire. Predstavljajte si z motociklom skakati po skalah. Z motociklom vozimo oziroma “plezamo” prek različno težkih tehničnih ovir, ki so na poligonu razvrščene po težavnosti in glede na starost oziroma stopnjo pripravljenosti tekmovalcev. Za ta šport je potrebno imeti vrhunsko ravnotežje, saj moraš tudi na najbolj izpostavljenih ovirah znati stati na motociklu povsem na mestu. Tu imam sam največ izzivov. Poleg “držanja” motocikla na mestu je potrebno tudi veliko eksplozivnosti in vzdržljivosti ob sočasni popolni koncentraciji in osredotočenosti. Posebno zahtevne so visoke ovire, kjer moraš dejansko premagati tudi strah pred padcem z višine.
Včasih o kakšni težki oviri, ki me čaka proti koncu poligona, razmišljam že vnaprej, še preden jo dosežem. To nikakor ni ok, saj zaradi tega pogosto naredim napako, ker potem nisem popolnoma zbran. Zato se učim osredotočenosti – biti tukaj in zdaj ter premagovati oviro za oviro. Korak za korakom. To je zelo pomembno, ker je na tak način potrebno ujeti ravnovesje med eksplozivnostjo, že sekundo pozneje pa umirjenostjo. Treba se je znati spet umiriti in oceniti nov položaj ter potem spet na polno naprej do naslednjega ključnega položaja na sekciji. Trenutno poleg vseh teh tehnik to treniram tudi na čas. Na evropskih tekmah imamo namreč omejen čas na minuto in pol, na svetovnih tekmah pa je čas omejen na minuto. Časovni pritisk k vsemu skupaj na ovirah doda še višjo raven stresa, ki ga moraš obvladovati.
Vsem mladim navdušencem sporočam, da je to res super šport.

Je zelo dobra osnova za vse druge športe, saj krepiš telo, ravnotežje, koncentracijo in še uživaš. Potrebuješ malo prostora za trening, pa še finančno je trial verjetno najbolj dostopen v svetu dragega motošporta.

Kaj pa je ključna specifika vašega motocikla? Kaj denimo so tisti sestavni deli motocikla, ki ga naredijo najbolj učinkovitega pri premagovanju tehničnih ovir?

Ključno je prilagojeno vzmetenje in izjemno natančna ter aktivna sklopka. Pomembna je še odzivnost agregata. Posebnost trial motocikla je tudi dejstvo, da je brez sedeža. Pri nas se ne vozi sede. Za boljši oprijem imamo v pnevmatikah zelo nizek tlak – od 0,3 do 0,4 bara, odvisno od teže in velikosti voznika.

Kateri izdelovalci trial motociklov trenutno dominirajo?

Beta in Honda. Na tekmah so se že začeli pojavljati tudi električni trial motocikli. Električnega vozi tudi moj španski trener Miquel Gelabert (Honda).

Trialisti ste mojstri ravnotežja, koncentracije in seveda tudi refleksov. Kako so videti vaše priprave? Že poligon v strmini vašega domačega vrta je strašljivo strm in posut z orjaškimi skalnimi balvani. Kaj vse se da prevoziti z motorjem skozi vaše oči? Ali se res z motociklom za trening vozite celo po “slack-line” zateznem traku?

Naš poligon je v primerjavi s španskimi in francoskimi resnično majhen. Oni imajo nešteto naravnih in veliko umetnih poligonov, kjer lahko trenirajo. V svojih pripravah sem na motorju 3- do 4-krat na teden. Za napredek moram neštetokrat poskusiti skočiti in se obdržati na oviri. Pogosto mi ne uspe, zato moram biti res zelo vztrajen, da oviro premagam. Prevozil sem že marsikaj in prevoziti se da tudi na videz nepremagljive ovire. A pri tem je pomembno najprej premagati strah in se soočiti z oviro.

Po zateznem traku se res vozim, a s trial kolesom, s katerim pozimi tudi treniram v garaži. Bom pa trak poskusil prevoziti tudi z motorjem. 

Kaj je najbolj zahteven in strašljiv trenutek pri prečenju tekmovalnega poligona? Katere ovire vam najbolj ležijo in katere od vas zahtevajo največ zbranosti ali morda celo strahospoštovanja? Kje raje tekmujete? Zunaj na naravnih ali znotraj, oziroma na povsem umetno zgrajenih poligonih?

Najbolj mi leži outdoor. Najraje treniram na naravnih ovirah, čeprav so tudi umetne ovire zelo zanimive. So višje in bolj strašljive. Od mene zahtevajo še več tiste preciznosti, ravnotežja in res veliko poguma. Najbolj strašljive so luknje med dvema ovirama, ko stojim s prednjim in zadnjim kolesom na točki, kjer je prostora samo za pnevmatiko, vmes pa je globoka vrzel. Potem pa se je iz te strašljive točke potrebno odriniti na naslednjo oviro. To je na primer vožnja preko dveh visokih betonskih ograj. Višina zahteva strahospoštovanje, kjer je nevarnost padcev velika. Bolj ko treniram, več imam samozaupanja in kontrole. Strah me je tudi skal v strmih pobočjih, kar je značilno za poligone v Španiji. Ko premagam tako zahtevne ovire, sem resnično zadovoljen in trud je poplačan. Na naravnih ovirah se na strmih pobočjih učim odpeljati težke zavoje. Zelo zaprti ovinki so mi velik izziv. Uživam tudi na skokih na visoke ovire iz mesta, brez predhodnega zaleta.

Pa vprašanje za očeta Klemna, ki mora biti v vlogi mehanika, pomočnika in trenerja … Je tandem oče–sin prednost ali še večji izziv?

Kot mehanik naredim osnovne stvari, za podrobnosti prosim druge bolj izkušene mehanike. Naveza oče–sin je včasih problem, ker je tudi mene strah, kako bo Lovro odpeljal visoke ovire. Kot pomočnik ga varujem na tekmah. V tujini je težje, ker so tekme veliko bolj zahtevne in tereni res strmi. Tudi na treningih ga lovim, da ne pade, in mu pomagam z nasveti, da najdeva čim boljše linije … Sam imam premalo znanja glede na Lovrov napredek, zato raje prihajava v Španijo k Miquelu Gelabertu. On sodi med deset najboljših na svetu in je Lovrov trener v Španiji. Preda mu res ogromno znanja o trialu, in tudi sam se učim od njega, kako postaviti sekcije, linije in na kaj moram biti pozoren, ko Lovro vozi. Položaj telesa, odriv z nogo za pomoč motorju, tehnike vožnje … Letos bova kar 3 mesece v tujini. Tekme in treningi.

Ste kdaj preštevali, koliko kilogramov preložite v fitnesu?

Ne obiskujem klasičnega fitnesa. Delam bolj vaje z lastno težo in minimalno z utežmi. Dvakrat na teden treniram pri Simonu Podreberšku. On me pripravlja za vztrajnost, vzdržljivost, ravnotežje, eksplozivnost, stabilizacijo …

Vsak vrhunski športnik praktično ves razpoložljiv čas nameni treningu in tekmam. Koliko časa ob polnem urniku tekmovalcu še ostane za šolo in prijatelje?

Konec maja sem že zaključil šolsko leto. Učitelji so mi omogočili, da sem lahko z ocenami zaključil predčasno. To mi je zelo pomagalo pri izvedbi tekem v tujini. Učitelji so mi šli zelo na roko in so mi pomagali, za kar sem jim zelo hvaležen. Veliko časa posvečam treningom, zato mi ostane zelo malo časa za druženje s prijatelji. Grem na kakšen rojstni dan ali se gremo kopat s prijatelji ali pa povabim koga k sebi domov.

Velikani športa Toni Bou, Dougie Lampkin in Jordi Tarrés, ki velja za pionirja modernega trial sloga … Vam je kateri od naštetih morda vzornik? Čigav slog vam je najbolj blizu?

Toni Bou. On mi je velik vzornik. Ima veliko naslovov svetovnega prvaka. Ima vrhunski slog, je umirjen, a odločen in preudaren. Ima neverjetno veliko samozaupanja. Je popolnoma predan trialu. Moj velik vzornik je tudi moj trener Miquel Gelabert. Imel sem možnost spremljati njegove treninge že večkrat. To je pa res vrhunski trening, noro za videti, super izkušnja. Miqi je zelo iskren, delaven, ima vizijo, trdo dela oziroma trenira. Hvaležen sem, da ga poznam, in še posebej hvaležen za vse informacije ter nasvete, ki mi jih preda v zvezi s treningi, vožnjo in mentalno pripravo. Pri njem čutim veliko podporo. Res je pravi prijatelj.

Sezona je v polnem razmahu. Ko Lovro pogleda v naslednje tri ali štiri mesece, kaj si zaželi?

Želim si uspešnih tekem, rad bi se boril in odpeljal vsako tekmo po svojih najboljših močeh. Zavedam se, da bom pridobil raznolike in bogate izkušnje za prihodnje sezone. Želim si, da bova varno prepeljala vse dolge poti med tekmovanji po Evropi in tudi vsa tekmovanja.