Alfa samici

70. leta prejšnjega stoletja so bila v Italiji politično zelo viharna leta, a ljubiteljem avtomobilske tehnike so zapustila veliko lepega. Tudi alfo giulio, italijansko lepotico s športnim srcem, ki je leta 1962 na takratnem avtomobilskem globusu pustila velik pečat. Pol stoletja pozneje je avtomobilski svet videti povsem drugače, a v njem je še vedno nekaj prostora za avtomobilsko romantiko. Nova giulia je Alfin poskus obujanja zlatih dobrih časov, ki v različici QV osupne in vzame sapo. Postavili smo jo ob bok giulii prve generacije, 47 let staremu originalu, ki se zna ob pomoči skrbne restavratorske roke še vedno spopasti z ovinki slovenskih gorskih dirkaških poligonov …

Ob neskončnem zmogljivostnem in tehničnem prepadu ju povezujeta le še zgodovinski ugled in tradicija.

510 proti 140 konjem, vplinjač proti računalniku, lesena ročica proti aluminijastima prestavnima ušesoma, pločevina proti ogljikovim vlaknom; 47 let avtomobilskega razvoja je brezno, ki se ga ne da kar tako preskočiti. Kdor se presede iz nove giulie quadrifoglio verde v giulio 1600 Ti super modifikata, zavrti časovni stroj, ki je tudi v avtomobilskem svetu neusmiljen do potnikov; giulii v resnici nimata več prav veliko skupnega. Ob neskončnem zmogljivostnem in tehničnem prepadu ju povezujeta le še zgodovinski ugled in tradicija.

Že pri “športnem srcu”, ki naj bi označevalo vse alfe, se zatakne; 1600-kubični štirivaljnik letnik 1971 se tudi ob dodatnih dirkaških posegih v sesalni sistem, izpuh in še kam ne more primerjati z 2,9-litrskim biturbo šestvaljnikom v giulii QV, ki je v resnici nastal tako, da so Ferrarijevemu (in Maseratijevemu) osemvaljniku odbili dva valja. Giulia 1600 Ti je bila leta 1971 zgolj eden od zmogljivejših avtov v tem razredu, giulia QV pa je danes superšportnik s štirivratno karoserijo in le malo tekmeci.

Ne spreglejte:

Test: Alfa romeo giulia 2.2 JTDm 180 automatic super

Za volanom: Alfa romeo giulia - nazaj, a v prihodnost

Video: za volanom stare dame ...

Generacijski prepad

Je bila giulia 1600 Ti v takratnih časih tudi tako težko dosegljiva navadnim smrtnikom, kot je danes giulia QV? “V takratnih časih si takšnega avta ni mogel privoščiti skoraj nihče,” potrdi Urban Avgust Demšar, lastnik giulie 1600 Ti super, ki jo vidite na slikah. Pred desetletji pač nisi mogel kar zakorakati v avtomobilski salon in odpeljati avta, kot je bila giulia. Danes je to povsem običajno, a giulia QV je s ceno 100.000 evrov verjetno enako nedosegljiva večini smrtnikov, kot je bila giulia pred 47 leti.

Vožnja z originalno giulio je pravo nasprotje vožnji z giulio QV; obrat kovinskega ključa prebudi 1,6-litrski štirivaljnik z baterijo vplinjačev, ki se oglasi s hrapavim zvokom in uživaško odzivnostjo na ukaze s plinom.

Urban Demšar je svojo giulio iz leta 1971 kar nekaj let popravljal, sestavljal, dopolnjeval in restavriral, danes pa se z njim vozi po ovinkih gorsko-hitrostnih dirk v okviru svojega razreda starodobnikov in po pravilih točnostne vožnje. “Lahko bi prestopil v odprti razred, kjer gre za dosežen čas, a potem bi moral avto še dodatno predelati in na vsaki vožnji tudi tvegati napako oziroma nesrečo,” pove Urban Demšar. Kljub temu, da njegova giulia na dirkah lovi natančnost in ne hitrosti, so v avtu dirkaška sedeža, varnostna kletka in dirkalne pnevmatike – pa tudi dve starinski štoparici, stikalo električnega tokokroga in označene točke za priklop vlečnih pletenic. Urbanova giulia 1600 Ti super je po vseh merilih dirkalnik (z dovoljenjem za vožnjo v prometu), hkrati pa avto iz nekih drugih, manj stresnih, bolj preprostih in precej bolj analognih časov.

Vožnja z originalno giulio je pravo nasprotje vožnji z giulio QV; obrat kovinskega ključa prebudi 1,6-litrski štirivaljnik z baterijo vplinjačev, ki se oglasi s hrapavim zvokom in uživaško odzivnostjo na ukaze s plinom. Z menjalnikom je treba ravnati pazljivo, sklopka je natančna, prva prestava pa tako kratka, da zadostuje le za skok z mesta. Volanski mehanizem – brez servo ojačevalnika, seveda – je v začetku težaško čvrst, med vožnjo pa izjemno komunikativen – v rokah se občuti vsak nagib in kamenček pod prednjima kolesoma, zadaj pa za pojemke skrbita zavorna diska, v takratnih časih še redka tehnična poslastica.

Stara Alfina gospa uboga voznikove ukaze in zavija tja, kamor je treba – le da se vse skupaj dogaja precej počasneje kot v sodobni giulii QV.

Motor, ki ima rad višje vrtljaje, je glasen, a prijetnega mehanskega zvoka, odzivnost baterije vplinjačev na voznikovo desno nogo pa še vedno boljša kot pri sodobnih elektronskih sistemih vbrizgavanja.

Izza volana se giulia 1600 Ti super zdi hiter avto še danes, a le po občutkih, ki jih dražita hrup in neposrednost: s štoparico v roki je v neposredni primerjavi med obema giuliama generacijski in zmoglivostni prepad enostavno prevelik. A na vprašanja, kateri avto ponuja več užitkov, odgovor ni več tako enoznačen. Giulia QV je superšportnik, ki zahteva trezno glavo, prave užitke pa omogoča le na dirkališču. 47 let stara giulia je na nasprotnem koncu avtomobilskih užitkov: zabava in navdušuje tudi pri 50 km/h.

Čez 47 let

Ko smo se razšli z Urbanom Demšarjem in njegovo giulio, se nam je utrnilo še eno vprašanje: bodo čez 47 let naši zanamci enako navdušeni nad alfo giulio QV letnika 2017 kot smo mi nad giulio 1600 Ti super iz leta 1971?

Ima novodobna giulia potencial, da postane iskan in zaželen starodobnik, s katerim bi se v jeseni življenja lahko enako strastno ukvarjal v domači garaži kot se Urban Demšar ukvarja s svojo giulio iz leta 1971? Glede na negotova avtomobilska (in tudi siceršnja) leta pred nami tega ne more zagotoviti nihče, a če bi si lahko izbiral prostočasno dejavnost v jeseni svojega življenja, bi bilo restavriranje alfe giulie na vrhu seznama želja …

Vonj po ferrariju

Alfa romeo giulia QV: superšportna limuzina, ki se ne boji nikogar

O novi alfi giulii smo v Motoreviji že pisali; že v “civilni” različici z 2,2-litrskim dizelskim štirivaljnikom pod pokrovom motornega prostora nas je navdušila z uravnoteženostjo, odličnimi voznimi lastnostmi in športnimi občutki. Z zeleno štiriperesno deteljico na bokih, 2,9-litrskim bencinskim šestvaljnikom, dvema turbinskima polnilnikoma in dirkaško opremo avto vzame sapo – in to dobesedno. Giulia QV z mesta do 100 km/h rabi manj kot 4 sekunde, pri tem razgraja z dirkaškim basom in ekplozivnimi prestavnimi poki, odločno sledi cestnim neravninam in vseskozi preskuša meje trenja gumene zmesi zadnjih pnevmatik. Tako kot ostali superšportniki, tudi giulia QV zahteva samozavestno roko in trezno glavo; trije osnovni vozni programi sistema DNA omogočajo širok razpon voznega značaja, četrti, dirkaški, pa naj raje ostane za dirkaško stezo; z izključenimi elektronskimi pomagali (in še izostrenimi odzivi volanskega mehanizma, menjalnika, izpuha in zavor) zna giulia tudi izkušene voznike ugrizniti do krvi.

Giulia ima velika kolesa, dirkaško široke pnevmatike in čvrsto vzmetenje, a brez težav v njej sedimo v jutranji gneči ali v avtocestnih kolonah.

A giulia QV s polnimi pljuči zarjove šele na odprti in prazni cesti – v rokah voznika, ki ve kaj dela. Njen volanski mehanizem je zelo neposreden in hipno odziven, uravnoteženost vrhunska, oprijem prednjih koles pa je v ovinkih izjemen. Zadnji kolesi imata seveda težave s prenašanjem navora (600 Nm!) na cesto, a jih uspešno kroti elektronika; voznik, ki zna in si upa, lahko to z izklopom pomagal izkoristi za filmsko dolga drsenja skozi ovinke. Preskusna giulia je bila opremljena z Brembovimi zavorami z diski iz ogljikovih vlaken in keramike, ki zahtevajo nekaj ogrevanja, a se oddolžijo z osupljivim pojemkom in neutrudljivostjo.

Velja še povedati, da se v dirkaških sedežih s školjkama iz ogljikovih vlaken (zanja je treba globoko seči v žep) sedi odlično, da je ergonomija popolna, prav tako počutje. Alfisti bodo rekli, da se gremo drobnjakarstvo, a velja tudi povedati, da je kakovost izdelave nedosledna, da se na usnju (pre)hitro poznajo odrgnine, da multimedijska naprava včasih odpove poslušnost in še kakšno pomanjkljivost smo našli. A če iščete vrhunski cestni dirkaški stroj v podobi (in s funkcionalnostjo) štirivratne limuzine, se giulii ni treba priklanjati pred nikomur. Tudi s ceno – okroglih 100.000 evrov za tako opremljen avto – ne …