Na pedalih: Kolesarsko romanje v Večno mesto

Kaj danes, ko vsi iščemo načine, kako čim hitreje priti do želenega cilja, prepriča skupino možakarjev srednjih let, da za pot v Rim izberejo prevozno sredstvo, pri katerem ne moremo govoriti o navoru, številu valjev ali prostornini motorja? Kjer ob pospeških ni rohnečega zvoka in vonja po bencinu? “Si va piano, va lontano”, pravijo Italijani, naša različica pa se glasi: “S kolesom se daleč pride”. Konec koncev se štirje dnevi kolesarskega potovanja, polnega dogodivščin in bogatih pogovorov, sploh niso vlekli. Nasprotno, spoznanje legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika lahko iz himalajskih vertikal brez težav prenesemo na ravne, včasih pa tudi nenavadno strme italijanske ceste: pot je postala naš cilj.
 
Želja po dogodivščini je bila skupna vsem, tako kolesarjem AMZS, Radia Ognjišče in prijateljem, ki so jih spremljali. Poleg nje je imel vsak še svoj osebni motiv: poromati v Večno mesto na drugačen način, preskusiti, kaj doživljajo Pogačar, Roglič, Mohorič, Tratnik in Mezgec, ko na velikih dirkah dan za dnem prevozijo na stotine kilometrov (da o višinskih metrih sploh ne govorimo), doživeti kolesarjenje v skupini ... 

Priprava, načrtovanje - in štart!

Nadvse pomembna skupna točka tako profesionalcev kot amaterskih kolesarjev je priprava. Za fizično je moral vsak član odprave poskrbeti sam, malo pred odhodom pa smo skupaj odpeljali pripravljalni krog pod Gorjanci v okolici Novega mesta. Dogovoriti smo se morali tudi, na koliko etap bomo razdelili našo pot, kje bomo spali in kako bo s spremstvom. Nato je prišlo na vrsto še podrobno načrtovanje trase, ki je, podprto s kupom podatkov in internetnih izkušenj, danes neprimerljivo lažje kot nekoč, ko je bil na voljo le zemljevid v papirnati obliki. Kljub temu se je  ponedeljkovo jutro v začetku junija neverjetno hitro pojavilo pred nami; v spremstvu dežnih kapelj, za katere smo vedeli, da bodo le prehodne, smo zavrteli pedala in z Rakovnika v Ljubljani krenili proti zahodu. Zaradi mokrih cest je bila previdnost toliko bolj na mestu, turobno vzdušje, ki je spremljalo prve “plohaste” kilometre, pa je že na meji pri Mirnu zamenjalo sonce. Skrb za zaščito pred sončnimi žarki je do cilja postala naša vsakodnevna rutina.

Foto:  750 kilometrov, več kot 6000 “višincev” …


Spopad s takšnim kolesarskim izzivom v enem od najbolj dinamičnih prometnih okolij priča tudi o tem, kako dosledno spremljamo prometne razmere in kako fizično pripravljeni smo zaposleni v AMZS. Oziroma, koliko damo na star rek “zdrav duh v zdravem telesu.” Malo za šalo, malo pa zares smo opravili tudi energijski pregled kolesarske dogodivščine v dolžini približno 750 km s 6.096 m vzpona;  sendvičev, energijskih ploščic in litrov popite tekočine sicer nismo beležili, lahko pa povemo, da je bila naša povprečna poraba 21,62 kalorij na prevoženi kilometer. Na celotni poti smo zabeležili en manjši padec in zgolj eno predrto zračnico, kar govori v prid naši pazljivosti, skrbni pripravi, pa tudi kakovosti in vzdrževanju cest.
Za nekatere je bilo tovrstno potovanje razširitev obzorja: s kolesom se da premostiti tudi večje razdalje “na žgance” (in s kakšnim energijskim gelom), brez iskanja vtičnic (z izjemo polnjenja lučk in števcev) ali bencinskih servisev. Kolo tudi v sodobnem času ostaja ena od najsvobodnejših izbir mobilnosti, brez omejitev pri vstopu v stara mestna jedra. Pomaga pa seveda zavedanje, da je AMZS v kakršnikoli neprijetni situaciji vselej blizu …

Foto: Štiri etape do Rima

1. etapa: 192,73 km, 1.162 m vzpona, opravljeno delo 3.141kJ, porabljenih kalorij: 3,968, povprečna hitrost: 28,7 km/h.

Zaznamoval jo je deževen začetek, vzpon mimo Stare pošte na Hrušici do prvega postanka na Colu pri baritonistu Marku Kobalu z enkratnim pogledom na Vipavsko dolino. Sledil je hiter spust v Ajdovščino, naprej do meje in nato po Furlanski nižini, ki se je že kopala v soncu, do vzhodnega roba Beneške lagune, kjer smo prvič prenočili.


2. etapa: 216,19 km, 335 m vzpona, opravljeno delo 3.733 kJ, porabljenih kalorij: 4.417, povprečna hitrost: 27,5 km/h. 

Beneška laguna premore danes približno 30 otokov, po treh večjih pa nasje vodila tudi naša pot. Nova kombinacija mobilnosti nam je popestrila prvo polovico dneva: s kolesi smo se vkrcali na ladjo oziroma trajekt in nato nadaljevali po cesti do naslednjega vkrcanja. Po treh ponovitvah smo pustili za seboj prometni kaos Benetk z veliko hvaležnostjo, da se nam ni bilo treba prebijati skozenj. Sledila je ravnina skozi delto reke Pad v deželi Emilija – Romanja. Ob obali Jadranskega morja smo zvečer prispeli do Riminija.

3. etapa: 146 km, 2.354 m vzpona, opravljeno delo 3.244 kJ, porabljenih kalorij 3.850, povprečna hitrost: 21,4 km/h.

Zapustili smo obalo Jadranskega morja in se usmerili v notranjost Apeninskega polotoka. Enoličnost in gost promet ravnine so zamenjali vzponi, včasih tudi nepričakovano strmi - v spremstvu vročine, ki je vse bolj pritiskala. Prečkali smo deželo Marke in zaključili v okolici Perugie s pogledom na mesto sv. Frančiška v Umbriji.

4. etapa: 185,81 km, 2.245 m vzpona, opravljeno delo 2.393 kJ, porabljenih kalorij 3.979,
povprečna hitrost: 21,6 km/h.

Druga razgibana etapa, kjer se je že poznala utrujenost - do cilja smo namreč skupno opravili za 12.511 kJ dela, za kar smo porabili 16.214 kalorij. Rim obdaja zelo hribovit teren, kjer smo se preizkusili tudi v vožnji po makadamu in se nazadnje v mraku spustili v prometno velemesto. Povsem brez težav na vpadnicah ni šlo, a smo jih srečno in hitro rešili. Izčrpani in z nepozabnimi občutki smo privijugali skozi zadnje ulice na Trg sv. Petra pred veličastno baziliko.

Skupaj smo močnejši

Vtis s ceste? Brez oklevanja lahko rečemo, da smo imeli vsi udeleženci dober občutek vožnje v pelotonu. To vključuje kolesarjenje v zavetrju, ohranjanje ustrezne razdalje do kolesarja spredaj in stalno spremljanje njegovega ravnanja v prometu. Prvi v karavani je seveda najbolj izpostavljen nasprotnemu vetru, zato predstavlja vožnja spredaj predvsem borbo z mislimi o utrujenosti in nemoči, a hkrati tudi usmerjanje skupine med cestnimi luknjami in ovirami ter iskanje poti do dnevnega cilja. Oskrbovalni kombi je bil za skupino enajstih kolesarjev nepogrešljiv. Upravljala sta ga sodelavca Radia Ognjišče Jure in Rok in vsaj od njiju je svoje delo opravil zanesljivo in predano: oskrba z vodo in hrano, fotografiranje, snemanje in dnevna javljanja… Zaradi njiju je imela naša dogodivščina velik odmev tako na družbenih omrežjih kot v klasičnih medijih.

Zadovoljni - in povezani 

Tudi naslednji dnevi, ko so kolesa počivala in smo se udeležili mednarodnega srečanja športnikov pri papežu v sklopu svetega leta, so nas še bolj povezala med seboj. Najpomembnejše vodilo, ki nas  je spremljalo od prvega do zadnjega kilometra, bi lahko ponazorili z nepogrešljivim sestavnim delom pogonskega mehanizma kolesa – z verigo. Naš glavni cilj je bil, da pridemo v Rim vsi. Zato smo se ravnali po načelu povezanosti vseh členov in upoštevanju dejstva, da moč skupine določa najšibkejši člen. Veseli in hvaležni smo, da nam je to uspelo v polni meri.

Na cesti nismo sami …

Simon Jurkovič, Blaž Lesnik