Na pedalih: Družinsko kolesarjenje z otroki

Družinsko kolesarjenje je lahko ena najlepših oblik skupnega preživljanja prostega časa. Kolo družini omogoči, da se odpravi dlje kot peš, vendar je hkrati dovolj počasno, da lahko opazuje okolico, se ustavi ob zanimivostih, skoči v jezero ali na sladoled in si brez posebnega načrtovanja ustvari lep izlet. Za odrasle je kolesarjenje pogosto rekreacija, za otroka pa predvsem dogodivščina. Prav zato je pomembno, da starši ne gledajo samo na kilometre in čas, ampak predvsem na varnost, otrokove sposobnosti in izbiro poti.

Ko se na kolo odpravijo dva odrasla in dva otroka, se način razmišljanja spremeni; odrasel kolesar je odgovoren predvsem zase, starš na družinskem izletu pa mora predvideti tudi otrokove reakcije, njegovo znanje in sposobnost vključevanja v promet.

Ali otrok sploh sme na cesto, če še ni opravil kolesarskega izpita? Kdaj lahko kolesari sam? Kako varno je kolesarjenje po slovenskih cestah? Kako majhnega otroka lahko prevažamo na kolesu? In kam se sploh odpraviti, da bo izlet prijeten za vse člane družine?

Kolesarski izpit ni pogoj …

Med starši je precej razširjeno prepričanje, da otrok brez opravljenega kolesarskega izpita ne sme voziti kolesa v cestnem prometu. To ne drži. Slovenska zakonodaja omogoča, da otrok, mlajši od 14 let, ki še nima opravljenega kolesarskega izpita, vozi kolo v cestnem prometu v spremstvu polnoletne osebe. Ena polnoletna oseba lahko glede na prometne razmere spremlja največ dva otroka. To pomeni, da se lahko družina z dvema odraslima in dvema otrokoma odpravi na skupno kolesarjenje tudi takrat, ko otroka še nimata kolesarske izkaznice.
Pomembno pa je razumeti razliko med spremljano in samostojno vožnjo. Otrok, ki še ni opravil kolesarskega izpita in nima pravice do samostojne vožnje, ne sme enostavno voziti nekaj deset metrov pred starši, medtem ko ga odrasli le občasno preverjajo. Spremljanje pomeni dejanski nadzor. Starš mora biti dovolj blizu, da lahko pravočasno opozori otroka na nevarnost ali po potrebi ukrepa.
Samostojna vožnja otroka v cestnem prometu je dovoljena, ko je otrok star najmanj osem let in ima veljavno kolesarsko izkaznico. Samostojno sme kolo v cestnem prometu voziti tudi oseba, starejša od 14 let. Kolesarska izkaznica je povezana z usposabljanjem za vožnjo kolesa in kolesarskim izpitom, ki se izvajata v osnovni šoli. Pri tem ne gre samo za formalnost. Namen kolesarskega izpita je otroka pripraviti na samostojno in varno sodelovanje v prometu, starši pa imajo pri tem pomembno vlogo.
Kolesarski izpit torej ni meja, do katere otrok ne sme na cesto. Je pa pomembna meja pri samostojni vožnji. Pred opravljenim izpitom lahko otrok v cestnem prometu kolesari v spremstvu polnoletne osebe, vendar mora biti trasa prilagojena njegovemu znanju in prometnim razmeram.
Pri najmlajših otrocih veljajo dodatne omejitve. Otrok do šestega leta starosti sme kolo voziti le na pešpoti ali v območju za pešce, v spremstvu polnoletne osebe pa tudi v območju umirjenega prometa. To je pomemben podatek za starše predšolskih otrok, saj pomeni, da ni vsaka cesta primerna za njihovo prvo samostojno vrtenje pedal.

Otrok mora biti ustrezno pripravljen, ne samo dovolj star

Pri učenju kolesarjenja je starost pomembna, vendar sama po sebi ne pove dovolj. Dva otroka iste starosti sta lahko glede obvladovanja kolesa in razumevanja prometa zelo različna. Eden bo samozavestno speljal, zaviral, pogledal čez ramo in se ustavil pred križiščem, drugi pa bo imel težave že pri ohranjanju smeri.
Pred prvim pravim družinskim izletom je zato dobro vaditi na varnem in mirnem območju. Otrok mora znati zanesljivo speljati in se ustaviti, voziti naravnost, uporabljati obe zavori, zaviti, se izogniti oviri in se pri tem ne zaleteti v drugega kolesarja. Naučiti se mora tudi pogledati čez ramo, ne da bi pri tem izgubil smer vožnje. To je pomembna veščina, ki pride v poštev, ko mora preveriti promet za seboj.
Otroku je treba postopoma predstaviti tudi prometne znake in pravila prednosti. Razumeti mora pomen znaka STOP in semaforja ter vedeti, da kolesarska pot še ne pomeni, da lahko brez preverjanja prečka cesto. Prav križišča, kjer kolesarska pot prečka vozišče, so lahko za otroka zahtevna.
Pomembno je tudi zaviranje. Otrok mora vedeti, da ni dovolj, če zavoro stisne šele takrat, ko nevarnost že vidi pred seboj. Pri večji hitrosti je zavorna pot daljša, na mokri podlagi pa se lahko še podaljša. Starši naj zato pred daljšim izletom preverijo, ali otrok svoje kolo res obvlada.

Čelada naj bo samoumevna - pa na smo pri otrocih!

Pri otrocih o uporabi čelade ne bi smelo biti pogajanj. Kolesarji, mlajši od 18 let, morajo med vožnjo uporabljati pripeto homologirano zaščitno kolesarsko čelado. Enako velja za otroka, ki se kot potnik prevaža na kolesu.
Za družinsko kolesarjenje pa je najboljši pristop nekoliko strožji od zakonskega minimuma: čelado naj uporabljajo vsi člani družine, tudi odrasli. Otroci se namreč učijo predvsem z zgledom. Če starš otroku razlaga, kako pomembna je čelada, sam pa jo uporablja samo takrat, ko je otrok zraven, bo otrok zelo hitro ugotovil, da pravilo očitno ni tako pomembno.
Čelada mora biti primerne velikosti in pravilno nastavljena. Ne sme drseti naprej in nazaj, trakovi morajo biti pravilno nameščeni, zapenjanje pa dovolj tesno, da čelada ob padcu ostane na glavi. Pri nakupu ni smiselno iskati najcenejše možnosti, temveč kakovostno in ustrezno prilegajočo se čelado.

Najprej preverimo kolo

Pred družinskim izletom ni dovolj pogledati, ali so pnevmatike videti dovolj napolnjene. Vsako kolo mora biti tehnično brezhibno. Preveriti je treba zavore, tlak in stanje pnevmatik, delovanje prestav, verigo, krmilo in sedež ter vse pritrdilne elemente.
Posebno pomembna je nastavitev otroškega kolesa. Kolo ne sme biti preveliko samo zato, da bi ga otrok lahko uporabljal še nekaj let. Otrok mora zanesljivo doseči krmilo in zavorne ročice ter imeti dovolj nadzora nad kolesom. Previsoko nastavljen sedež lahko oteži varno ustavljanje in ponovno speljevanje.
Pred odhodom je dobro opraviti tudi kratek preizkus. Otrok naj nekajkrat spelje, zavira in zavije. Starši lahko tako hitro ugotovijo, ali je s kolesom vse v redu in ali otrok na njem res sedi samozavestno.

Kako varno je družinsko kolesarjenje?

Na vprašanje, ali je družinsko kolesarjenje varno, ni mogoče odgovoriti z eno besedo. Varnost je odvisna od infrastrukture, prometa, hitrosti, vremenskih razmer, znanja kolesarja in predvsem izbire trase. Najvarnejša izbira za družino je praviloma pot, ki je čim bolj ločena od motornega prometa. Kolesarska steza ali pot sicer ne pomeni popolnoma varnega okolja, vendar lahko pomembno zmanjša tveganje, povezano z motornimi vozili. Na kolesarskih poteh pa moramo računati na druge kolesarje, pešce, tekače, električna kolesa, pse in različne ovire. Posebej nevarna so križanja kolesarske poti z drugimi prometnimi površinami. Otrok lahko dobi občutek, da je na kolesarski poti popolnoma varen, in zato ne preveri prometa. Starši morajo takšne situacije pravočasno napovedovati in otroka naučiti, da se tudi na kolesarski poti ne sme izključiti iz dogajanja okoli sebe.
Družinsko kolesarjenje tudi ni trening. Hitrost mora biti prilagojena najpočasnejšemu članu skupine in razmeram na poti. Če odrasla kolesarja brez težav vozita 25 ali 30 kilometrov na uro, to še ne pomeni, da je takšna hitrost primerna za otroka. Pri družinskem izletu je pomembneje, da vsi ostanejo skupaj, kot da je povprečna hitrost čim višja.

Kako se razporediti na cesti?

Ko družina kolesari po cesti, je razporeditev zelo pomembna. Kolesarji morajo praviloma voziti drug za drugim, na kolesarski poti pa lahko dva kolesarja vozita vzporedno, če širina poti to omogoča in s tem ne ogrožata drugih udeležencev.
Pri družini z dvema odraslima in dvema otrokoma je pogosto smiselna razporeditev, pri kateri eden od staršev vozi spredaj, drugi pa zadaj, otroka pa sta med njima. Sprednji starš lahko narekuje tempo in opozarja na ovire, zadnji pa skrbi, da otrok ne zaostane in da je skupina tudi za voznikom avtomobila videti kot urejena celota.
Pri tem ni smiselno, da otroka vozita daleč pred odraslimi. Otrok lahko v nekaj sekundah zaide na napačno pot, se ustavi zaradi ovire ali nepričakovano spremeni smer. Starš mora biti dovolj blizu, da lahko pravočasno reagira. Če ena odrasla oseba spremlja dva otroka, je treba še toliko bolj upoštevati prometne razmere. Zakon to možnost dovoljuje, vendar je razlika med dvema otrokoma na mirni kolesarski poti in dvema otrokoma na ozki prometni regionalni cesti ogromna. Prav zato velja pri družinskem kolesarjenju eno temeljnih pravil: dovoljeno še ne pomeni nujno varno.