Brez spoštovanja ni varnosti

Pogovor

Pogovor s Primožem Čerinom, nekdanjim poklicnim kolesarjem in zagovornikom varnega kolesarjenja


Primož Čerin je naš nekdanji poklicni kolesar, ki je na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984 – takrat še pod zastavo Jugoslavije – na dirki posameznikov osvojil 35. mesto, na kronometru na 100 km pa je bil deveti. Po končani športni karieri, med katero je zabeležil tudi 32. mesto na francoski dirki Tour Le France in 19. mesto na italijanskem Giru, se je posvetil svojemu podjetju za prodajo in servisiranje koles. Danes je uspešen poslovnež, predvsem pa še vedno aktiven rekreativni kolesar. Z njim smo se pogovarjali o sožitju med kolesarji in ostalimi udeleženci v prometu.

Kot sprva športnik, nato pa kolesarski poslovnež ste lahko iz prve roke opazovali razvoj kolesarstva pri nas. Kako se je razvijalo?

Pred leti je Slovenija najprej doživela razmah gorskih koles, pozneje pa se je začelo skokovito razvijati tudi družinsko kolesarjenje. Zanimivo je bilo opazovati, kako se nekdanji gorski kolesarji spremenili v družinske kolesarje, pozneje pa se presedli na cestna športna kolesa. Teh je v zadnjem času vedno več, pogosto se družijo skupaj, ustanavljajo rekreativne klube in kolesarijo skupaj. Pri nas je kolesarstvo res v skokovitem porastu, neprimerljivo bolj množično kot v časih, ko sem aktivno kolesaril sam.

Primož Čerin - nekdanji vrhunski poklicni kolesar.

 Ob rekreativnih kolesarjih je na cestah opazno več tudi tistih, ki se s kolesom vsako jutro odpeljejo v službo. Tudi zaradi takšnih je na cestah več kolesarjev, predvsem po mestih. So naša mesta prijazna do kolesarjev?

Pri nas so kolesarske steze zasnovane povsem napačno, po merilih, ki so veljala pred 30 leti ali še prej. Že ko sem jaz aktivno kolesaril, so bile v kolesarsko razvitih evropskih državah kolesarske steze speljane na isti površini kot vozni pas za avtomobile. Pri nas pa so desetletja gradili nivojske kolesarske steze, ki so fizično ločene od voznega pasu za avtomobile. To pomeni, da se kolesar izogiba ceste, si pa mora prostor praviloma deliti s pešci. A kolesarje ne smemo enačiti s pešci, pač pa jih moramo enačiti z motoriziranimi udeleženci v prometu. Za kolesarje namreč veljajo enaka prometna pravila kot za avtomobile in motorje, zato kolesarji spadajo na cesto, ne pa na ločene kolesarske steze. Hkrati so na kolesarskih stezah še dodatni prometni znaki, semaforji in cel kup drugih ovir. Z razvojem kolesarjenja so se povečale tudi povprečne hitrosti kolesarjev in vozniki dostavnih vozil, tovornjakov, avtobusov in drugih vozil, pri katerih je vidljivost izza volana okrnjena, kolesarje na ločeni stezi hitro lahko spregledajo. Morda se za koga sliši nelogično, a kolesar je na voznem pasu bolj viden, še zlasti tam, kjer prihaja do križanja prometnih poti, na primer v križiščih. Večina naših kolesarskih stez je v križiščih speljanih tako, da po njih prikolesari kolesar s 25 km/h in pred križiščem naredi še dvojni ovinek oziroma spelje šikano, zaradi česar ga je še lažje spregledati.

Kako bi morale biti torej zasnovane varne kolesarske steze?

Idealna kolesarska steza je na isti ravni in površini kot vozni pas za motoriziran promet, vsi udeleženci v prometu, tako avtomobilisti kot kolesarji, pa morajo upoštevati iste znake, semaforje in omejitve. Pred križiščem se mora kolesar ustaviti ob avtomobilu. Kolesarska steza mora biti od voznega pasu ločena le s polno črto, ki jo avtomobilisti praviloma dobro upoštevajo. Avtomobilist bolje vidi kolesarja in kolesar bolje vidi avtomobilista, pri zavijanju desno pa avtomobilist lažje počaka na kolesarja, ker ga tudi prej zagleda.
Pri nas projektanti cest te logike očitno še niso prepoznali, saj se še vedno gradijo ločene kolesarske steze, ki so tudi precej dražje za izgradnjo. Prav v tem času imamo s kolesarskimi stezami še eno težavo: čiščenje. Za čiščenje kolesarskih stez rabiš posebno čistilno vozilo, ki jih seveda ni dovolj, zato so kolesarske steze še bolj umazane kot ceste. Če bi bile kolesarske steze na cesti, bi jih lahko očistili sočasno s cestami. Naj omenim še eno težavo s kolesarskimi stezami, ki se vleče še iz preteklosti: cel kup kolesarskih stez, tako v mestih kot v manjših naseljih, se kar naenkrat konča in kolesar mora zapeljati na cesto. Če kolesar ali pa voznik avta ob kolesarju pri tem ni posebej pozoren, hitro pride do nesreče.

Ali bi morali čelado nositi tudi odrasli?

Absolutno! Kar zgrozim se, ko vidim družino pri kolesarjenju, čeladi imata pa na glavah samo oba otroka. Kakšen zgled dajeta starša svojima otrokoma? Ko bosta ta otroka odrasla, bosta zagotovo kolesarila brez čelad ...

Tako kot v kolesarsko razvitih deželah tudi k nam prihajajo električna kolesa. Kaj to pomeni?

Zdi se mi, da se pri nas nihče od odgovornih ne zaveda, da se bodo z bolj množičnim prihodom električnih koles vse težave z neustreznimi kolesarskimi stezami samo še povečale. Tehnologija električnih koles vsakemu kolesarju omogoča, da se z lahkoto pelje 25 km/h. Električno kolo je nekaj težje in bolj nerodno od običajnega, v kritičnih trenutkih ga je težje obvladati. Ker se kolesarske steze v mestih pogosto križajo s površinami za pešce, bodo ta srečanja še bolj nevarna. V prihodnje, ko se bodo električna kolesa zares uveljavila tudi pri nas, bomo imeli veliko težavo. V Nemčiji, na primer, so trgovci lani že drugo leto zapored prodali več električnih koles kot običajnih in z gotovostjo lahko napovem skokovito rast prodaje električnih koles tudi pri nas. Žal naša cestna infrastruktura na to ni pripravljena. Pri tem zamujamo tudi odlično priložnost za razmah kolesarskega turizma, ki je eden od najbolj obetavnih turističnih trendov. Naši hrvaški sosedje so to že spoznali, mi pa na tem področju močno zaostajamo. S takšno cestno infrastrukturo je tudi bolje, da ne vabimo kolesarskih turistov na naše ceste, saj bo prihajalo do nesreč.

Imate veliko izkušenj z rekreativnim kolesarjenjem. Takšnega kolesarjenja je tudi na naših cestah vedno več, saj za rekreacijo kolesarijo prijatelji, družine, znanci ali pa člani različnih rekreativnih klubov. Pogosto največ težav na cesti nastane prav ob srečanju avtomobilistov in hitrih rekreativnih kolesarjev. Kako ravnati, da bodo takšna srečanja varna?

Pri takšnih srečanjih je strpnost obeh, avtomobilistov in kolesarjev, še toliko bolj pomembna. Brez strpnosti ne more priti do varnega sožitja. Moram pa poudariti, da prav kolesarji s svojim ravnanjem pogosto napeljejo in zapeljejo avtomobiliste, da ravnajo napačno. Naj razložim: kolesarji na cesti praviloma kolesarijo 20 do 30 cm stran od roba ceste. Ko za seboj zaslišijo avto, ki včasih celo potrobi, se kolesar instinktivno in pogosto v strahu pomakne še bližje robu ceste. Takrat avtomobilist praviloma začne prehitevati kolesarja, čeprav ni nujno, da je za to dovolj prostora. Tako zelo hitro lahko pride do nevarnega položaja, ko so vštric kolesar in oba avtomobila. Če je cesta ozka, se ve, kdo potegne kratko. To se še zlasti pogosto dogaja na ovinkastih cestah in na klancih, kjer so lahko razlike v hitrosti vožnje avtomobilov in kolesarjev zelo velike. Ko v enačbo vstaviš še kakšen avtobus ali tovornjak, so posledice takšnega srečanja za kolesarja lahko usodne.

Kako mora torej ravnati kolesar na takšni cesti?

Edina rešitev za kolesarja je, da vztraja v svoji smeri vožnje in se ne umika. Razdalja do roba ceste mora biti dovolj velika, da ga avtomobilist ne more prehiteti oziroma da ga lahko prehiti s pravilnim prehitevalnim manevrom šele takrat, ko je pot pred njim zares prosta. Verjetno v takšnih trenutkih avtomobilisti preklinjajo kolesarje, a minuta ali dve vožnje s 30 km/h za kolesarjem je sprejemljivejša od morebitne nesreče. Le redko se zgodi, da ima s ceste izrinjen kolesar dovolj prostora, da se reši padca. Tudi kolesarji niso vsi enaki; starejši so manj gibčni in se veliko težje rešijo iz nevarne situacije kot mlajši, poškodbe pri padcih pa so zanje lahko veliko hujše.
Velja tudi opomniti kolesarje, da morajo voziti z glavo in predvidevati dogajanje pred seboj. Naj pazljiveje opazujejo okolico in teren pred seboj. Če je ob cesti visok pločnik, naj ne kolesarijo le nekaj centimetrov od pločnika, ker se nimajo več kam umakniti.

Kolesarji pogosto kolesarijo v skupini, nekateri bolj športno, drugi bolj rekreativno. Srečanja avtomobilistov s takšnimi skupinami so lahko nevarna. Kaj svetujete avtomobilistom in kolesarjem?

Kolesarjenje v večjih skupinah kolesarjev na navadni cesti je lahko še bolj nevarno kot samostojno kolesarjenje. Predstavljajte si skupino desetih ali dvanajstih kolesarjev, ki se jim od zadaj približa avto. Zadnji kolesarji v skupini se začnejo umikati ob rob ceste, s tem pa dajo signal vozniku avta, da jih lahko začne prehitevati. Ta zapelje mimo zadnjih kolesarjev, nato pa mu nasproti pripelje drug avto. Umakne se lahko le na svoj vozni pas, s tem pa izrine kolesarje v prednjem delu skupine s ceste. Napako so v tem primeru naredili kolesarji, ki so se začeli umikati avtomobilu od zadaj. Zato ponavljam: veliko varneje je, da kolesar kolesari po sredini svojega voznega pasu, kot pa da se umika in s tem vabi voznika avta v nevarno prehitevanje. S tem bo verjetno razjezil voznika avtomobila za seboj in ga nekaj sekund dlje zadržal za seboj, si bo pa rešil življenje.
Sicer pa tudi med kolesarji že dlje časa velja pravilo, da ne kolesarimo v večjih skupinah. V našem klubu ali pri vožnjah prijateljev večje skupine razdelimo na manjše z največ šestimi kolesarji, ki jih je lažje prehiteti kot skupino desetih ali dvanajstih kolesarjev. Med dvema skupinama kolesarjev na primer pustimo najmanj 500 metrov prostora, da se vozniki avtomobilov po prehitevanju lahko varno umaknejo nazaj na svoj pas. Pri nas zakon pravi, da se ne smemo voziti vštric, zato je večja skupina kolesarjev lahko dolga tudi 60, 70 ali celo več metrov. Takšno skupino je nemogoče varno prehiteti.

Omenili ste vožnjo vštric, ki je pri nas prepovedana. Menite, da bi morali to pravilo spremeniti?

V nekaterih državah vožnja dveh kolesarjev vštric ni prepovedana in tudi sam mislim, da bi morali pri nas razmisliti o tej možnosti. Vozniki avtomobilov bi se morali ob prehitevanju dveh kolesarjev prepričati, če to lahko storijo varno in če imajo za to dovolj prostora. V resnici dva kolesarja vštric ne pomenita nič drugačne ovire kot kolesar, ki se noče umakniti povsem na rob ceste in s tem sebe spraviti v nevarnost. Ko sem jaz delal izpit za avto, so me učili, da lahko prehitim le takrat, ko je pot prosta, s prehitevanjem pa ne ogrozim nobenega udeleženca v prometu. Danes se vozniki avtomobilov grobo rinejo mimo kolesarjev – tudi, če nasproti prihaja drugo vozilo.

Za čisto vsa nevarna srečanja pa vendarle niso krivi zgolj vozniki avtomobilov. Na klancih lahko avtomobilisti pogosto srečamo kolesarje, ki na poti navzdol sekajo ovinke oziroma ne znajo obvladati svoje hitrosti

Se strinjam. To je druga plat kolesarstva, ki jo sam obsojam. Tudi nekateri kolesarji se obnašajo arogantno, predvsem pa ne razumem, zakaj sebe spravljajo v nevarnost. Takšni prav prosijo, da se jim zgodi nesreča. Moje pravilo je, da med kolesarjenjem nikoli in nikdar ne zapeljem na nasprotni vozni pas. Tudi če kolesariš po znanih cestah, vozna podlaga in druge vozne razmere nikoli niso enake. Pri velikih hitrostih med spustom se je nemogoče izogniti blatu na cesti za ovinkom ali kakšni drugi oviri, zato ne razumem tistih kolesarjev, ki po klancih navzdol divjajo na robu oprijema in obvladljivosti. Med svojo kariero in tudi pozneje sem bil prevečkrat priča grozovitim padcem pri spustih. Na kolo praviloma sedemo zato, da se sprostimo in pri kolesarjenju uživamo. Zakaj bi tvegali svoje življenje?

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Nazaj