Koroški princ puščave

Sloviti rally Dakar je verjetno najtežja vzdržljivostna motošportna dirka na svetu. V letošnji 48. izvedbi tega puščavskega pekla je Slovenija po zaslugi klenega in nepopustljivega koroškega dirkača Tonija Mulca zabeležila zgodovinski dosežek. Toni, ki dirka z licenco AMZS, je svetu dokazal, da sodi med najboljše in najhitrejše vztrajnostne motocikliste na svetu, saj je v kategoriji Rally 2 premagal vse, tudi tovarniške dirkače, in se domov vrnil z velikim pokalom zmagovalca. V absolutni konkurenci motociklistov pa je končal v prvi deseterici, na odličnem 9. mestu.

Ta zgodovinska zmaga ima še toliko večjo težo, ker se je Toni na Dakar odpravil v zelo težkem trenutku, saj je njegovi družini le nekaj dni pred štartom dirke požar uničil družinsko podjetje. A Toni se je navkljub vsemu iz domačega pogorišča odpravil v peščeno praznino Savdske Arabije ter odpeljal epsko dirko svojega življenja. Kljub pomanjkanju treninga je izjemni slovenski dirkač vnovčil svoje izkušnje, moč in talent ter tekmece osupnil s hitrostjo in navigacijskimi sposobnostmi. Toni je Motoreviji zaupal nekaj zanimivih dejstev in utrinkov iz te epske dirke, ki jo je zaključil na najboljši možen način.

Toni, slovenskemu motošportu ste pridirkali zgodovinski dosežek. Katera etapa je bila najtežja? Prva ali zadnja?

Obe sta bili težki, uvodna in zadnja. Najtežja pa je zadnja, ker sem v njej čutil res, res veliko pritiska. Veliko oči in kamer je bilo usmerjenih v mene. Veliko pritiska pa sem imel še zaradi samega sebe, saj sem enostavno čutil, da moram ta pokal pripeljati domov. Šele, ko sem prišel v cilj, sem se dejansko zavedel, da je to res velika stvar. Predvsem zadnjih 100 kilometrov te velike dirke je bilo res težkih. Tudi ko sem se pripeljal v cilj, se še vedno nisem upal proslavljati. Vame so bile že usmerjene kamere in mikrofoni, jaz pa sem razmišljal, da bom šele zvečer, ko bom res dvignil pokal zmagovalca, verjel, da sem kot posameznik premagal velike ekipe.

Kar naenkrat je tudi helikopter organizatorja s snemalno ekipo spletnega in televizijskega prenosa vedno pogosteje začel krožiti nad "osamljenim" slovenskim jezdecem, ki je brez velike ekipe začel prehitevati velikane in dirkati proti vrhu. Kamera je nato redno začela spremljati koroškega princa puščave. Ste zato že sredi dirke začutili ta pritisk, da lahko naredite zgodovinski rezultat?

V bistvu sem se tega malo zavedel že pred samim štartom, ampak nisem točno vedel, koliko so močne te tovarniške ekipe oziroma njihovi dirkači, ker z njimi prej še nisem dirkal. Neka skrita želja je bila v ozadju, da dosežem dober rezultat. Na začetku dirke mi mogoče ni kazalo najboljše, ampak potem so se stvari začele obračati. Vedel sem, da imam hitrost, in vedel sem, da imam sposobnosti. Potreboval sem samo to, da se mi dnevi nekako poklopijo. Bolj, ko je šla dirka proti koncu – bom rekel, tudi v zadnjih kilometrih, v ključnih kilometrih, ko je bil helikopter nad mano –, bolj sem čutil ta pritisk. Ko enkrat začneš voziti v ospredju, te začnejo slediti in malo bolj pogosto snemati. Še zmeraj nisem bil deležen toliko pozornosti, kot tovarniški dirkači, ampak vsakič, ko je bil helikopter nad mano, sem bil vesel.

Ko smo spremljali vaše vožnje, ste bili iz etape v etapo hitrejši in navigacijsko suverenejši. Zdelo se nam je, da ste si s puščavo bili tako blizu in domača kot Toni in Pohorje. A smo prav ocenili?

Ja, na začetku sem bil mogoče še malo preveč domač, ker sem se preveč časa zadržal v puščavi. Potem pa sem se vedno bolj začel navajati motorja, navigacije in zmeraj bolj so se mi stvari začele sestavljati. Zadnje dni moram reči, da je bila hitrost res zelo visoka po tistih kamnitih trasah in suhih rečnih strugah, pa sem zelo užival v dirkanju.

Letos smo znova videli, kako nepredvidljiv in nevaren je rally Dakar. Tudi najhitrejšim oziroma najbolj izkušenim dirkačem ne odpušča napak. Kako ste kot dirkač doživljali ta osip tekmecev? Vodilni Daniel Sanders je napačno ocenil sipino in končal v bolečinah …

Ja, glede na to, da sem že na preteklih Dakarjih imel kar veliko teh neljubih dogodkov, sem se letos toliko bolj osredotočil na nevarnosti terena, da ne bi delal teh napak oziroma neumnosti. Vedel sem, da bodo drugi delali napake, vedel sem, da je Dakar nevaren in da veliko ljudi vselej odstopi. Enostavno moraš ostati nekako čim bolj zbran in dirkati pametno. Najtežje je to narediti oziroma ohraniti nekje na "limitu" res hitrega dirkanja in ob tem ostati na kolesih. Jaz mislim, da imamo vsi vozniki na Dakarju določene kritične trenutke, tudi sam sem jih imel, ampak letos sem jih nekako uspel prevoziti. Znal sem biti potrpežljiv tam, ko je bilo treba. V tistih dneh, ko so ostali delali napake in odstopali, sem jaz mogoče malo bolj previdno vozil, ker sem vedel, kaj približno me čaka tam zunaj. Pri tem mi je pomagalo, da sem mogoče malce bolj razumel ali "prebral" organizatorja, kakšne dirke si želi in kaj želi z nami letos delati.

Po videnem na najtežjih maratonskih etapah vam mirno lahko rečemo kar doktor Toni, ker ste tako taktično in seveda še vedno zelo hitro dirkali. Se vam zdi, da ste kot dakarski dirkač letos "doktorirali" iz veščin preživetja in razumevanja te dirke? 

To je težko reči. Morda sedaj lahko to rečem oziroma potrdim, ko je konec letošnjega Dakarja. Ne pa me tega vprašati pred naslednjim Dakarjem, ko bo spet več skrivnosti, kar se dirke tiče. Seveda se dirkač z leti marsikaj nauči. Kako pristopiti, kdaj loviti priložnost in kako voziti z glavo. Kje torej odpreti plin do konca in kje ga malce taktično ali pametno spustiti. Ampak še zmeraj se je potrebno zavedati, da smo nemalokrat odvisni tudi od sreče, ker nikakor ne moreš predvideti vsega. Enostavno ne moreš vedeti, kje se bo skala skrila v pesku ali mivki rečne struge.

Veš, da so skrite pasti, a jih ne moreš videti. Enostavno nihče ni tako dober, da bi vse te stvari predvidel.

Toni Mulec, hvala, ker ste Slovenijo tako uspešno zastopali na Dakarju. Kaj bi sporočili vsem mladim fantom, ki so letos spremljali Tonija Mulca in sanjali o Dakarju?

Tisto, kar so videli oziroma kar so lahko spremljali, nikakor ni glavni del takšnega podviga. Glavni del se odvija pred tem. Moja kariera je dolga, ampak za tako dirko je potrebno delati leta in leta.. Trdo je potrebno delati in trenirati tudi takrat, ko kamere ne snemajo. Trenirati tudi takrat, ko ni volje oditi na trening. Ko je zunaj slabo vreme in se ti res ne da. Večkrat se stvari ne poklopijo, kot želiš, da bi se: se denimo pokvari motor ali pa zgodi kaj na cesti ali v privatnem življenju. Takrat je potrebno vztrajati in takrat je potrebno delati naprej, z nekim jasnim ciljem in sanjami. Zavedajte se, da se da z vztrajnostjo doseči čisto vse. Upam, da kmalu v Sloveniji dobimo še kakšne nove voznike za Dakar, da bodo popravili tudi moj rezultat.

Ne vem, če se zavedate, da ste na samem začetku leta poskrbeli za enega največjih mednarodnih športnih dosežkov letošnjega leta?

Ne, o tem pa res nisem razmišljal. Sem pa na letališču ob povratku srečal in se pogovarjal z našimi odličnimi smučarskimi skakalci in so mi povedali, kaj se dogaja. Še vedno se v resnici ne zavedam, kakšno težo ima ta zmaga. Po navadi se tega zaveš šele potem, ko nekdo želi preseči tvoj rezultat. Ob tej priložnosti pa bi se še posebej iskreno rad zahvalil vsem, ki so ob velikem požaru in tragediji pomagali naši družini.

To zmago posvečam vsem dobrim ljudem, ki so nam pomagali, pa seveda našim partnerjem in vsem vam, ki ste me spremljali ter mi na dirko pošiljali komentarje in lepe želje.