Srečanja: Avto je zame svoboda!

Dolgoletna članica AMZS je prepričana, da je življenje kot cesta – ovinkasto, strmo, a če ga voziš previdno, lahko kljub težkim situacijam prideš do želenega cilja, na tej poti pa srečaš mnogo pozitivnih, dobrosrčnih in iskrenih ljudi.

Ideja za pogovor z Alenko Mirtič Dolenec je vzklila lani jeseni, ko sta AMZS maskoti Anja in Marko ob Evropskem tednu mobilnosti razveseljevali otroke na pediatričnem oddelku Splošne bolnišnice Jesenice. »Od leta 2022 sem bila zaradi raka dojk deležna strokovnih, prijaznih in sočutnih obravnav na onkološkem inštitutu. Po vrnitvi na delovno mesto sem kot učiteljica razrednega pouka, zaradi bolezni, dobila omejitve in prilagoditve pri delu, zato sem 1. septembra 2024 vzgojno-izobraževalno delo začela opravljati v Bolnišnični šoli OŠ Toneta Čufarja. Pacienti na pediatričnem oddelku so zaradi različnih zdravstvenih stanj vezani na bolnišnične sobe. In tako sem prišla na idejo, da bi jih v tednu mobilnosti ozaveščali s pomočjo maskot. Te nam je posodil AMZS, oblekli pa so jih dijakinje in dijaki Gimnazije Jesenice ter Srednje šole Jesenice, ki so se odzvali mojemu vabilu. Ves teden sta maskoti Marko in Anja skupaj z učiteljico s svojo prisotnostjo razveseljevali ter prinašali dobro voljo in nasmehe vsem otrokom in tudi zaposlenim na oddelku. Spodbujali sta pogovor o pomembnih temah: kako poskrbeti za varnost v prometu, kje morajo biti kot pešci še posebej previdni, kako pravilno in varno uporabljati kolo, skiro in druga prevozna sredstva, zakaj je uporaba javnega prevoza pomembna – tudi na poti v šolo. S pomočjo igre in prijetnega pogovora smo otroke nagovorili k razmišljanju o varni, zdravi in trajnostni mobilnosti. Sodelovali so tudi kranjski prometni policisti in maskota Zavarovalnice Triglav Kuža Pazi. Nasmehi na obrazih so potrdili, da včasih res ni treba veliko, da dan postane lepši.«

Vozniški izpit opravila z zgolj 18 urami vožnje

Alenke Mirtič Dolenec ne navdušuje le ozaveščanje o varni mobilnosti – zelo rada tudi vozi. »Vozniško dovoljenje sem želela pridobiti takoj, ko sem dopolnila osemnajst let. Decembra 1988 sem po osemnajstih urah vožnje imela glavno vožnjo in jo tudi uspešno opravila. No ja, kot radi rečemo – včasih je bilo vse drugače. In res je bilo. Za moje učenje ni bil zaslužen le učitelj vožnje, temveč tudi moj ati. Z njim sva opravila kar nekaj »šverc« ur s starim »pejčkom«. Vadila sva speljevanje v klanec na Dovjem in Mežaklji, vozila sem po gozdnih cestah in makadamu, tam, kjer ni bilo črt, znakov in pravilnikov – le občutek za avto, cesto in zaupanje.«

Še danes ceni, da jo je oče učil tudi zbranosti, mirnosti in samozavesti:

Ni me strah voziti kjerkoli, kadarkoli in karkoli. Avto zame ni stres, temveč svoboda. In za to sem atiju (in mamici, ki naju je podpirala) neizmerno hvaležna. Takšne lekcije ostanejo za vedno – ne le na cesti, tudi v življenju.« Na podoben način sta z možem vzgajala svoja otroka: »Sinovoma sva tudi pri vožnji skušala privzgojiti samozavest. Res je, da me včasih skrbi, ko sta na poti, a sem vesela, da sta šoferja in sinova, ki jima zaupam.

Od avta do poltovornjaka in kombija

Da je ni strah z vožnjo povezanih izzivov, dokazuje tudi dogodivščina iz časov, ko sta z možem gradila hišo: »Po material sva se odpravila v Avstrijo. V trgovini smo si izposodili poltovornjak, vožnje z njim pa je bil vešč le ati, zato sva ga prosila, naj gre z nama. Ko smo prispeli v trgovino, sta se možakarja nekje izgubila, jaz pa sem ostala pri informacijah, saj sem šla povprašat glede prevoza. Ko so poprosili za dokumente šoferja, sem malce pogledala okoli in ker ju nisem videla, sem se odločila, da bom šofer kar jaz. Ko sem to povedala možu in atiju, sta me oba začudeno pogledala, jaz pa sem se nasmehnila. Vožnja je minila brez zapletov in povsem uspešno. Očitno je pustila tudi dolgotrajne posledice, saj je čez nekaj let moje osebno prevozno sredstvo postal kombi. V vožnji res neizmerno uživam. Z druščino smo se včasih odpeljali na izlet, vozila sva najine fante, ko so igrali na porokah, in jih čakala do jutra. Res smo se imeli super! Dandanes seveda gredo na špile sami.«

Želje so tudi adrenalinske

Ne le poltovornjak in kombi. Ker rada potuje tako, da je čim bolj neodvisna od javnih prevoznih sredstev, jo mika vožnja z motorjem.

Mogoče nekoč naredim še izpit za motor s prikolico. Jaz bom šofer, mož Marko pa bo imel za oba kavo za s seboj, pa bova potovala,

nam je nasmejano razkrila načrte za prihodnost. »Včasih me celo zamika, da bi šla na kakšen rally – na takega varnega, a še vedno adrenalinskega. Zelo rada pa tudi kolesarim. Sploh na krajše izletniške relacije se z možem odpraviva z električnim kolesom, saj nama to omogoča, da naravo doživiva s polno mero miru.« Pomena trajnostne mobilnosti se še toliko bolj zaveda, saj živi na obrobju Triglavskega narodnega parka: »Predvsem v poletnih mesecih je pri nas izjemno močan naval najrazličnejših vozil, zato močno podpiram omejevanje prometa in spodbujanje uporabe javnih prevoznih sredstev v naravi, ki ne zmore sprejeti vseh gostov. Narava za nas ni le kulisa, temveč naš vsakdan. Odgovornost do nje jemljemo zelo resno.«

»AMZS mi daje občutek varnosti«

Alenka Mirtič Dolenec takole pojasni, zakaj ima že vrsto let sklenjeno AMZS članstvo:

Zame je AMZS nekaj, kar sodi zraven vsake poti. Nekaj, kar ti daje občutek varnosti in zaupanja, da nisi sam – ne doma, ne na cesti. Članstvo imamo že vrsto let. Sprva smo z družino večkrat koristili počitniške kapacitete AMD Kranj. Skozi leta pa so se z AMZS nabrale tudi druge izkušnje, še zlasti, ko smo potrebovali pomoč. Ta je bila vedno strokovno izpeljana, ljudje, ki so jo nudili, pa sočutni. Ker sem voznica, mi veliko pomeni, da vem, da lahko, ne glede, kje bom, vedno računam na AMZS.