Mobilni pogovor: Sobivanje med vršaci

Pogovor

Čeprav na prvi pogled Planinska zveza Slovenije in Avto-moto zveza Slovenija nimata veliko skupnega, smo v mobilnem pogovoru s predsednikom PZS našli kar nekaj stičnih točk ...


Predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan je vitalen 68-letnik sloke postave, ki je veliko v gorah - in na kolesu. Čeprav na prvi pogled Planinska zveza Slovenije in Avto-moto zveza Slovenija nimata veliko skupnega, smo v mobilnem pogovoru z njim našli kar nekaj stičnih točk - ne samo mobilnost planincev, ki se morajo do izhodišč svojih tur praviloma pripeljati z avtom, ampak tudi težave s kolesarjenjem v naravnem okolju, skrb za čistejše okolje in še marsikaj drugega …  

Jože Rovan je postal predsednik Planinske zveze Slovenije pred štirimi leti, ko je stopil na čelo ene od najstarejših tovrstnih organizacij pri nas, saj je Planinska zveza Slovenije naslednica Slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno že leta 1893. 
Danes Planinska zveza Slovenije združuje 293 planinskih društev, klubov in postaj Gorske reševalne službe, v lanskem letu je imela skoraj 52.000 članov. Planinska društva, ki sestavljajo Planinsko zvezo Slovenije, upravljajo s 179 planinskimi kočami, zavetišči, bivaki in učnim središčem, skrbijo pa tudi za več kot 2000 planinskih poti v skupni dolžini prek 10.000 kilometrov po vsej Sloveniji. Za planinske poti po vsej Sloveniji skrbijo usposobljeni markacisti znotraj 195 planinskih društev, ki vzdržujejo tudi 64 planinskih veznih poti – obhodnic. Med njimi je najstarejša planinska vezna pot v Sloveniji - in tudi ena najstarejših tovrstnih poti na svetu - Slovenska planinska pot, ki je bila ustanovljena leta 1953. 
Ko se Jože Rovan ne ukvarja z vodenjem in zastopanjem Planinske zveze v javnosti, hodi v planine in kolesari, pozimi pa ga najdemo na turnih smučeh, kot se za predsednika Planinske zveze Slovenije tudi spodobi. No, Jože Rovan se seveda vozi tudi z avtom, pa tudi z avtodomom. Še več, je tudi vzoren član AMZS, ki redno koristi storitve in ugodnosti v centrih AMZS, in tudi pokliče na pomoč, ko jo potrebuje: na primer ob okvarah motorja ali predrti pnevmatiki v njegovem avtodomu tako v Sloveniji kot v tujini. 

Predsednik PZS Jože Rovan: "Naša glavna naloga je približati hribe in planine ljudem, pri čemer skrbimo predvsem za varnost tako osnovnega članstva kot vodniškega kadra. Pri Planinski zvezi Slovenije si prizadevamo, da izobražujemo naše člane tako o varnem planinarjenju kot tudi o odnosu do narave, zgodovine in tradicije."

Planinska zveza je med prostovoljnimi organizacijami z največ člani in je tudi ena od najbolj množičnih športnih organizacij v Sloveniji. Zanimiv je podatek, da je med vašimi člani več kot 17.000 mladih planincev. Kako prepričate otroke, da se včlanijo v Planinsko zvezo Slovenije?

Že otroke v vrtcih začnemo vabiti med svoje člane. A naš temelj predstavljajo osnovne šole, največje zanimanjeje med učenci tretjih in četrtih razredov, med katerimi v našo zvezo vpišemo do 9 odstotkov otrok v šolah. Pandemija novega koronavirusa, ki je lani in predlani zapirala šole, je seveda močno zmanjšala vpis otrok v naša društva, saj planinski krožki v šolah niso delovali, a letos znova beležimo boljše rezultate. Tudi naši planinski tabori so lansko poletje že ponovno delovali. Letos že beležimo večje včlanjevanje otrok, tako da znova računamo na približno 60.000 članov naše zveze. 

S čem se pravzaprav ukvarjate na PZS? Kakšne so naloge vaših strokovnih služb?
 
Naša glavna naloga je približati hribe in planine ljudem, pri čemer skrbimo predvsem za varnost tako osnovnega članstva kot vodniškega kadra. Pri Planinski zvezi Slovenije si prizadevamo, da izobražujemo naše člane tako o varnem planinarjenju kot tudi o odnosu do narave, zgodovine in tradicije. Naša Slovenska planinska pot, na primer, ni le športni poligon, ampak je tudi učna pot ki vodi mimo muzejev, etnoloških zanimivosti in naravnih spomenikov. Planincem skušamo približati te značilnosti, saj je planinstvo splet dejavnosti, ki razširjajo obzorja ljudi. V Sloveniji imamo bogato planinsko literaturo - pri Planinski zvezi Slovenije imamo tudi svojo založbo, ki tiska knjige in planinske zemljevide. 

Koliko Slovencev pa v hodi v hribe in gore? Zdi se, da je to ena od najbolj priljubljenih prostočasnih dejavnosti …

Po naši oceni, ki ji lahko zaupamo, hribe, gore in planine pri nas vsako leto obiskuje približno 350.000 ljudi. Med temi je približno 52.000 naših članov, a trudimo se, da bi z našimi nasveti dosegli tudi tiste, ki niso člani naše zveze. 

Predsednik PZS Jože Rovan: "Članov PZS bi bilo verjetno še več, če pri nas reševanje v gorah in planinah ne bi bilo brezplačno. V tujini je treba za reševanje plačevati in ker naše članstvo zagotavlja zavarovanje v tujini, je med našimi člani veliko takšnih, ki se radi podajo v gore v tujini. A zagotovo se za članstvo v naši zvezi planinci odločajo tudi zato, ker jim to ponuja druženje v planinskih društvih, skupne izlete, pa tudi popuste v naših planinskih kočah ali pri nakupu planinske opreme."

PZS in AMZS na prvi pogled nimata veliko skupnega, a interesni območji obeh zvez se vendarle v marsičem prekrivata. Pri AMZS se ukvarjamo z mobilnostjo, z mobilnostjo pa se morajo - hočeš-nočeš - ukvarjati tudi planinci. Tudi vi vidite skupne interese? 

Kot član AMZS sem že uveljavljal in koristil članske ugodnosti. Nenazadnje mi je AMZS večkrat priskočil na pomoč, ko se mi je pokvaril moj avtodom. Kot zelo pozitivno ocenjujem tudi dejstvo, da AMZS zdaj pomaga tudi kolesarjem v primeru okvare kolesa. Rezultati naših anket kažejo, da je približno tretjina naših članov tudi kolesarjev in takšna pomoč je seveda več kot dobrodošla. Prepričan sem, da lahko skupaj nekaj naredimo tudi na področju mobilnosti. V Sloveniji opažam grdo razvado, da se želijo planinci z avtom pripeljati kar najvišje in najbližje svojim planinski ciljem, kar seveda povzroča vrsto težav, zastojev in slabe volje.

Morda pa lahko skupaj vplivamo na ljudi in jih prepričamo, da svoje avtomobile parkirajo na primernih parkiriščih? Se vam ne zdi, da je za to grdo slovensko razvado krivo tudi dejstvo, da je naš sistem javnega prevoza pomanjkljiv? Ni namreč veliko planinskih izhodišč, kamor lahko pridemo z vlakom ali z avtobusom. 

Naš sistem javnega prevoza je v zadnjih letih in desetletjih celo nazadoval, kar je seveda velik problem. Ena od svetlih točk je brezplačen javni prevoz za upokojence, kar v zadnjih letih polni vlake in avtobuse. To s pridom izkoriščajo naša planinska društva, v katere so včlanjeni upokojenci. A to ni dovolj, da bi ustavili kolone avtomobilov, ki se ob lepih dneh valijo proti turističnim središčem. 

Ko se Jože Rovan ne ukvarja z vodenjem in zastopanjem Planinske zveze v javnosti, hodi v planine in kolesari, pozimi pa ga najdemo na turnih smučeh, kot se za predsednika Planinske zveze Slovenije tudi spodobi. No, Jože Rovan se seveda vozi tudi z avtom, pa tudi z avtodomom.

Razmah mobilnosti - sem spada tudi vedno več avtomobilov na cestah - vpliva tudi na dogajanje v planinah oziroma pod njimi. Poznamo težave s parkiranjem ob glavnih izhodiščih v planine, recimo v dolini Vrat. Kako bi se vi lotili reševanja tega problema? 

Ena od rešitev je zagotovo izboljšanje sistema javnega prevoza, o čemer sva že govorila. Drug pristop pa je omejevanje prometa, na primer z zapiranjem alpskih dolin za promet. Ko že govorite o dolini Vrat: v juliju in avgustu, ko je obisk največji, bi bilo smiselno selektivno zapirati cesto oziroma dolino. Zjutraj bi bila odprta za obiskovalce, ko pa bi bilo parkirišče polno, kar bi zaznale elektronske nadzorne naprave, bi cesto v Mojstrani zaprli. Kdor bi po tem želel v Vrata, bi se moral presesti na avtobus, ki bi ga pripeljal na  izhodišče za izlet. Še prej pa bi bilo seveda treba cesto asfaltirati, kar bi koristilo tudi kolesarjem, ki se sedaj iz Vrat v Mojstrano vračajo prekriti s prahom. Kolesa in kolesarji so v Vratih seveda vedno dobrodošli. Jaz vidim rešitev težav v zapiranju dolin za avtomobile, v vzpostavljanju učinkovitejšega javnega prevoza in v spodbujanju kolesarjenja.

V zadnjih letih v Sloveniji veliko govorimo o električni mobilnosti. Dizelski in bencinski izpuhi vsekakor ne spadajo v gorski svet. So rešitev električni avtomobili? 

Električna mobilnost je zagotovo pomemben dejavnik v boju za čistejše okolje, a dokler imajo naši električni avtomobili izpuh v Šoštanju, ne bomo rešili naših okoljskih težav. Menim, da je ena izmed rešitev naših energetskih težav jedrska energija oziroma razširitev naše nuklearke v Krškem.  

Ste tudi zagret gorski kolesar, bili ste tudi pobudnik ustanovitve Komisije za turno kolesarstvo PZS. V planinah se srečujejo gorski kolesarji in planinci, verjetno ne vselej na prijazen in spoštljiv način. Kako doseči sožitje med planinci in kolesarji? 

Leta 2007 smo ustanovili Komisijo za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije prav zaradi konfliktov med planinci in kolesarji. Najprej smo se lotili osveščanja našega članstva in danes na vseh naših usposabljanjih pohodniških in kolesarskih vodnikov govorimo tudi o pravilnem ravnanju in odnosu med planinci in gorskimi kolesarji. Učimo, na primer, da ima ob srečevanju pešec vedno prednost, čeprav pogosto lahko vidimo, da pešci prednost dajejo kolesarjem, s čemer seveda ni nič narobe, saj so se sami tako odločili. Opažamo tudi, da so konflikti pogostejši v okolici večjih mest, kjer pride do srečevanja občasnih pohodnikov in kolesarjev novincev. Izkušeni planinci poznajo planinsko etiko in se znajo obnašati ob takšnih srečanjih, enako velja tudi za izkušene gorske kolesarje. V preteklosti je do konfliktov prihajalo tudi zato, ker še ni bilo posebnih prog in stez za gorskokolesarske spuste in so kolesarji za spuste uporabljali planinske poti. Zdaj je namenskih prog za spuste bistveno več in kolesarji ter planinci se ne srečujejo več tako pogosto. Menim, da bo ta problem počasi izzvenel. 

V zadnjih let znotraj razmaha kolesarstva lahko opazujemo še večji razmah električnih koles. “Električni” kolesarji lahko kolesarijo dlje in višje, nič čudnega ni, če jih srečamo tudi višje v planinah. Pozdravljate prihod električnih koles?

Tega trenda se ne da ustaviti. Tudi sam sem si kupil električno kolo, ker so si ga kupili tudi nekateri moji prijatelji, in jim z navadnim nisem mogel slediti. Ocenjujem, da ima ta trend veliko pozitivnih, a tudi nekaj negativnih učinkov. Zagotovo to pomeni več kolesarjev v planinah in gorah, tudi več prevoženih kilometrov. S tem električni kolesarji vnašajo več motenj v naše gore in planine. A po drugi strani pa z električnim kolesom kolesarimo enakomerneje in zato manj uničujemo vozno podlago. Praviloma imajo električna kolesa tudi širše pnevmatike, obremenitev se zato razdeli na večjo površino in kolo ne zdrsuje. Električnih koles bo v prihodnosti zagotovo še več, tudi cene, ki so največja ovira pri nakupnih odločitvah, naj bi se v prihodnosti znižale. 

Pri AMZS se že vrsto let prizadevamo za boljšo ureditev področja voženj v naravnem okolju, ki zdaj na primer kolesarjem dovoljuje vožnjo po neutrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti, medtem ko vozila na motorni pogon ne smejo voziti v naravnem okolju. Električna kolesa so nekje vmes. Kakšen je vaš pogled na to problematiko?

Kolesarji z električnimi kolesi lahko načeloma uporabljajo vse tiste poti, ki jih uporabljajo kolesarji z običajnimi kolesi, tu ne vidim nobenih težav. Pri Planinski zvezi Slovenije se držimo načela, da si kolesarji, električni kolesarji in planinci brez težav delimo tiste namenske planinske poti, ki so izkrčene oziroma očiščene v širini metra in pol ter so zato dovolj široke, pa tudi dovolj pregledne, da se na njih lahko srečujemo. To so poti, na katerih kolesar pravočasno lahko opazi planinca in obratno. Ožje in strme planinske poti pa so namenjene pohodnikom in nanje kolesarji ne spadajo, Prav tako  na gozdne ali planinske poti ne spadajo motokros in enduro motorji, ki nam delajo veliko škodo na planinskih poteh. Ker sem tudi markacist, lahko od blizu vidim poškodbe, kijih delajo motorji v naravnem okolju, ko s pnevmatikami na primer uničujejo lesene stopnice na pohodnih poteh. Da ne govorim o štirikolesnikih. Problem je seveda nadzor, saj ga je v gozdovih skoraj nemogoče izvajati, motokros in enduro motorji pa praviloma tudi niso registrirani, čeprav bi morali biti. Težavo vidim tudi v prenizkih kaznih, saj je po mojem vedenju kazen za vožnjo z motorjem v naravnem okolju celo precej nižja kot kazen za kolesarja. 

Ključne besede


PZSMobilni pogovor

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

7

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Priljubljenost članka

7

Shrani

Delite s prijatelji