Ludvik Starič - prvi prvak!

Šport

Mineva 30 let od smrti avto-moto športnika Ludvika Stariča - Letečega Kranjca


V hramu slovenskih športnih junakov, slovenski različici hiše slavnih, je med 60 športniki, ki so doslej postali njegovi člani, le en avto-moto športnik. To je Ludvik Starič, veliko bolj znan po svojem vzdevku Leteči Kranjec, nekdanji odlični motociklist, ki je blestel na dirkah v tridesetih letih prejšnjega stoletja. 26. decembra bo minilo 30 let od njegove smrti. Kdo je bil Ludvik Starič in kakšne sledi je pustil v slovenskem moto športu?

V njegovem življenjepisu je zapisano, da je zmagal kar na 32 mednarodnih dirkah v dirt tracku, predhodniku speedwaya. Svoje uspehe je dosegel na najbolj pomembnih dirkah tistega časa in v boju z najboljšimi mojstri te športne zvrsti.

Ludvik Starič se je rodil leta 1906 v Mirni Peči na Dolenjskem. V Trstu se je izučil za avtomehanika, v Zagrebu je opravil šoferski izpit in se v Kranju pri veletrgovcu Savniku zaposlil kot šofer avtomobila. Prevažal je Savnikovega trgovskega potnika Dolfeta - potovala sta vse do Ulcinja, ki je tekmoval v kolesarstvu in s svojimi zgodbami s tekmovanj za športno udejstvovanje navdušil tudi Ludvika Stariča. A Stariča so bolj kot kolesa privlačili motorji. Leta 1931 je kupil svoj prvi motor BSA, a brez misli na dirke. Na nedeljskih vožnjah se začel družiti s tedanjimi nedeljskimi motociklisti, med katerimi je bilo tudi nekaj dirkačev in ti so ga včlanili v ljubljanski Moto klub Ilirija in nagovorili, naj začne dirkati. Leta 1931 se je začela njegova dirkaška pot: najprej na cestni dirki od Nakla do Tržiča in nazaj do Nakla z motorjem, ki ga je sam predelal za dirke in zanj zmešal primerno gorivo. Na prvi dirki je prepričljivo zmagal in s tem dobil spodbudo za resnejše ukvarjanje z moto športom, a dan po dirki tudi Savnikovo opozorilo, da mora izbrati med službo in dirkanjem.

Brez dovoljenja šefa na dirko

Kljub temu se je - brez dovoljenja šefa - spomladi leta 1932 odpravil na dirko na Teznem v Mariboru, kjer pa je bila dirka na ovalni progi. Ker ni bil vajen vožnje na ovalni progi iz ugaskov, pa tudi njegov motor ni bil pripravljen za takšno dirkanje, ki so mu rekli dirt track, se ni mogel enakovredno kosati s tekmeci. Je pa zaradi nastopa v Mariboru ostal brez službe. Ljubljančan Miklavčič mu je v delavnici v Ljubljani na Kolodvorski ulici predelal BSA motor za vožnjo dirt tracka in Starič, ki se je preživljal z delom v mehanični delavnici, ki jo je v Kranju odprl skupaj s prijateljem, je najprej v Kranju na nogometnem igrišču, nato pa na dirkališču na nekdanjem ljubljanskem letališču v Mostah začel odkrivati skrivnosti tehnike vožnje dirt tracka, jih dodobra spoznal in hitro dosegel prve uspehe na dirkah v Varaždinu, Osijeku, Subotici. Dokončno uveljavitev je dosegel leta 1933 v Zagrebu: najprej, ko je zmagal v glavni dirki jugoslovanskega prvenstva in postal državni prvak in nekaj tednov pozneje, ko je zmagal na veliki mednarodni dirki v izjemno močni konkurenci. Tedaj so ga navdušeni gledalci poimenovali za Letečega Kranjca, nadimek pa ga je spremljal vse življenje. Uspeh na mednarodni dirki v Zagrebu mu je odprl vrata na mednarodne dirke v Sofiji, Mislovicah na Poljskem, Gradcu… Kljub uspehom v tujini se je zapletlo doma: Moto klubu Ilirija ni mogel vrniti sposojenega denarja za nakup motorja, zato ga je klub tožil. Starič si je sposodil denar in dolg vrnil, obenem pa tudi zapustil klub. Povabili so ga v železničarski športni klub Hermes, kjer so ustanovili tudi moto sekcijo, v Šiški pa v dirkaško progo preuredili dotedanje kolesarsko dirkališče.

10 dni v nezavesti

Leta 1934 je spet osvojil naslov državnega prvaka na dirki v Zagrebu, v mednarodni areni pa se je Starič dokončno uveljavil na močnih dirkah na Dunaju, v Pragi, v Parizu in v Zagrebu, kjer je postal slovanski prvak. Ko je leta 1935 v Pragi premagal tudi svetovnega prvaka, ga je češki izdelovalec motociklov Jawa izbral za tovarniškega voznika. A Staričeva pot tovarniškega voznika se je kaj hitro končala na dirki v Pardubicah, kjer je prvič vozil nov, še nepreizkušen model motorja. Na glavni dirki so se na jawi zlomile vilice in Starič je poletel z motorja na vzporedno betonsko progo, kjer je negiben obležal. Deset dni je bil v nezavesti, imel je hud pretres možganov. Začelo se je dolgotrajno okrevanje. V Stični, kamor se je preselil, se je spoznal z jadralnimi letalci in se jim pridružil, saj ga je letalstvo zelo zanimalo - tudi vojaški rok je služil pri letalcih - in je bila njegova druga ljubezen.

Po okrevanju je spomladi leta 1937 spet začel dirkati. Že na prvi dirki v Trstu je dosegel najboljši čas kroga, sledili so novi mednarodni uspehi. Izjemen uspeh je dosegel leta 1939 v Vroclavu v Šleziji na mednarodni dirki pod Hitlerjevim pokroviteljstvom. Premagal je vse tekmece in za sekundo izboljšal rekord proge, za kar je dobil posebno lovoriko: srebrn hrastov list, v Vroclavu, tedaj še delu Nemčije, pa je zadonela jugoslovanska himna. Nato je druga svetovna vojna prekinila njegovo kariero.

Dokončno uveljavitev je dosegel leta 1933 v Zagrebu: najprej, ko je zmagal v glavni dirki jugoslovanskega prvenstva in postal državni prvak in nekaj tednov pozneje, ko je zmagal na veliki mednarodni dirki v izjemno močni konkurenci. Tedaj so ga navdušeni gledalci poimenovali za Letečega Kranjca, nadimek pa ga je spremljal vse življenje.

Pilot in vodja avtomehanične delavnice

Po vojni ni več dirkal. Najprej je bil poklicni pilot motornih letal pri aeroklubih, nato je delal je kot vodja Mercatorjeve avtomehanične delavnice, ki je imela svoj sedež na Kolodvorski ulici - tedaj imenovana Ulica Moše Pijade - v Ljubljani. Od dirkanja se je uradno poslovil leta 1963, ko je star 57 let odpeljal tri častne kroge ob otvoritvi novega ljubljanskega dirkališča za speedway, ki ga je AMTK Ljubljana zgradil ob Vodnikovi cesti v Ljubljani.

Po dolgi bolezni je umrl 26. decembra 1989 v Ljubljani, kjer je na Žalah tudi pokopan. Članstvo v hramu slovenskih športnih junakov je priznanje za izjemne športne dosežke prvega velikana slovenskega motociklističnega športa.

Avtobiografija - Leteči Kranjec

Svoje največje uspehe, pa tudi del svoje življenjske poti, je Ludvik Starič, ki je imel očitno zelo dober smisel za pripovedovanje, opisal v svoji avtobiografiji Leteči Kranjec. Njeno prebiranje je vedno znova izjemno zanimivo, saj podrobno odkriva dogajanje v moto športu zadnjih deset let pred drugo svetovno vojno. Ne gre samo za njegove tekmovalne uspehe, temveč obenem razkriva tudi marsikatero podrobnost v organiziranosti in delovanju takratnega moto športa v Sloveniji. Prav tako je orisal tudi razvoj jadralnega letalstva.

Leta 2011 sta bila prva v hram slovenskih športnih junakov izbrana legendarna telovadca Leon Štukelj in Miro Cerar. Leta 2012 je bil v hram kot doslej edini avto-moto športnik izbran Ludvik Starič.

Hram slovenskih športnih junakov
V dvorani Stožice

Hram slovenskih športnih junakov, hiša slavnih v slovenskem športu, je nastal na pobudo Društva športnih novinarjev leta 2011. V njem je doslej dobilo mesto 60 najbolj znanih slovenskih športnikov in športnic - tako tistih, ki so že umrli kot tudi tistih, ki so še med nami, a so že končali svojo športno pot.

Leta 2011 sta bila prva v hram slovenskih športnih junakov izbrana legendarna telovadca Leon Štukelj in Miro Cerar. Leta 2012 je bil v hram kot doslej edini avto-moto športnik izbran Ludvik Starič.
Hram slovenskih športnih junakov domuje v športni dvorani Stožice v Ljubljani, kjer ima vsak član poseben pano z opisom njegovih dosežkov.

Ludvik Starič tudi v Motoreviji

Leta 1984

O Ludviku Stariču je pisala tudi Motorevija. Junija leta 1984 je bil o njem objavljen zapis avtorja Franca Kalarja v rubriki Listi iz zgodovine. Avtor je zapisal, da je 78-letni Ludvik Starič zaradi težke bolezni priklenjen na bolniško posteljo v domu starejših občanov na Poljanski cesti v Ljubljani, pogovor o moto športu pa ga takoj spravi v dobro voljo, saj rad obuja spomine na svojo tekmovalno pot. “Od vsega so ostali le še spomini in prijatelji iz AMD Šentvid pri Stični, ki Ludvika tudi v njegovih težkih trenutkih, ko je priklenjen na posteljo, niso pozabili,” je zapisano v Motoreviji.

Tekmo z boleznijo je Starič izgubil 26. decembra 1989, torej dobrih pet let po omenjeni objavi v Motoreviji. Pokopan je na ljubljanskih Žalah, v rojstni Mirni Peči pa nanj spominja spominska plošča.

Ključne besede


ŠportZgodovinaLudvid Starič

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

20

Priljubljenost članka

20

Shrani

Delite s prijatelji